Akademska digitalna zbirka SLovenije - logo
ALL libraries (COBIB.SI union bibliographic/catalogue database)
  • »Bila sem begunka, ne kriminalka« : življenje ljudi z begunsko izkušnjo v Sloveniji po vojni v Jugoslaviji : magistrsko delo
    Hajdarević, Aida, 1996-
    V letih 1991–1995 je zaradi vojne in genocida na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini v Slovenijo pribežalo 70.000 ljudi, ki pa jim ni bil podeljen status begunca po Ženevski konvenciji, temveč zgolj ... status začasne zaščite, ki predvideva zelo okrnjene pravice. Svoje stališče do prihoda begunk in beguncev je država pokazala z zaprtjem meje v avgustu leta 1992 z argumentom, da je zastavljena kvota beguncev, ki jo lahko država sprejme, že presežena. Ozemlje, prostor in meje so bila sredstva za ohranjanje pravila izključevanja. Dodaten mehanizem za izključevanje pa je tudi državljanstvo, katerega pogoji so bili za ljudi težko dostopni. V Sloveniji je imelo državljanstvo poseben pomen ob formiranju novega, slovenskega državljanstva. Potrdila o državljanstvu so bila prvi pogoj za uveljavljanje pravic in so obenem podeljevala moralno večvrednost državljanom v nasprotju z ljudmi brez dokumenta – ljudmi brez pravic. Političnemu in medijskemu diskurzu je uspelo dokaj hitro po osamosvojitvi države oblikovati podobo begunk in beguncev kot kršiteljev zakonov, nepopolne in necivilizirane osebe, kot osebe, ki jemljejo delo ipd. Politično-medijski diskurz je begunke in begunce dehumaniziral, jim odvzel individualnost in jih opredeljeval kot »druge«, torej kot »problem«, predvsem v smislu ogrožanja javnosti. Ravno s temi argumenti so ljudem, nameščenim v begunskih centrih, odvzemali prostost in jim omejili izhode z dovolilnicami. Življenje v begunskem centru je tako zreducirano na »golo življenje«, Agambenov koncept, ki taborišča in njim podobne prostore (tudi begunske centre) opiše kot biopolitični kraj, kjer se izniči možnost razlikovanja med biološkim telesom in političnim telesom. Tako so človekove pravice omejene zgolj na pravico do preživetja. Posledično zahteve po pravicah, ki niso le golo preživetje, temveč so potreba po »biti človek«, država sprejema interpretira kot »nehvaležnost« begunk in beguncev. V zameno za varnost in zagotovljene minimalne svoboščine morajo biti begunci »poslušni in hvaležni«. V empiričnem delu naloge sem analizirala osem narativnih intervjujev, ki pričajo o begunski izkušnji v Sloveniji po vojni v Jugoslaviji in o vzpostavitvi življenja v novi državi. Sogovorniki in sogovornice pripovedujejo o težki begunski poti, občutkih negotovosti, izgubah, trudu in zmagah. Odvzem pravice do dela in izobraževanja je begunkam in beguncem tistega časa pustil posledice, ki so vidne vse do danes – delo na črno, krajša delovna doba in spoprijemanje s težkimi in slabo plačanimi deli. Pridobivanje pravnih statusov in čakanje na vizo je za ljudi predstavljalo veliko finančno breme, predvsem pa velik stres. Na državljanstvo so čakali več kot deset let, nekateri kljub že doseženim pogojem. Življenje v begunskem centru je pomenilo živeti v natrpanih sobah, jesti ostanke hrane in prositi za dovoljenje za izhod. Takratne begunke in begunci se spominjajo ljudi, posameznikov in nevladnih organizacij, od katerih so prejemali pomoč in se počutili sprejete; odnos uradov za tujce in centrov za begunce pa opisujejo kot zelo ponižujoč. Kljub vsemu, kar so begunke in begunci doživeli po tridesetih letih od prihoda v Slovenijo, svoje zgodbe vidijo kot zgodbe o borbi in zmagi. Želijo si miru, sveta brez sovraštva in spoštovanja sočloveka.
    Type of material - master's thesis ; adult, serious
    Publication and manufacture - Ljubljana : [A. Hajdarević], 2022
    Language - slovenian
    COBISS.SI-ID - 137413123

Library/institution City Acronym For loan Other holdings
Faculty of Social Work, Ljubljana Ljubljana VSSDLJ not for loan 1 cop.
loading ...
loading ...
loading ...