Prispevek se ukvarja s problematiko označevanja dialoških dejanj v korpusih. Obstoječe generične sheme dialoških dejanj kažejo vrsto pomanjkljivosti, zato so v príspevku primarne kategorije dialoških ...dejanj definirane na novo ter evalvirane z označevanjem testnega gradiva, ki sta ga izvedla neodvisna označevalca. Rezultati potrdijo ustreznost definicij za empirično rabo, pokažejo pa tudi dvoumne in mejne rabe, ki jih je treba nasloviti v prihodnje.1
Sheme za označevanje dialoških dejanj v govornih korpusih so v svojo zasnovo vključevale teorijo govornih dejanj, vendar jo vsaka po svoje prilagajale in razširjale. Posledica tega je, da pogosto ...nesistematično mešajo različne vrste oznak. Cilj prispevka je raziskati, katere vrste pragmatičnega pomena označujejo različne sheme in na kakšne probleme v zvezi s tem naletimo v praksi, hkrati s tem pa ponovno preučiti, kaj vse delamo v diskurzu.
Ideološko vpet diskurz je pogosto pospremljen s sovražnim in žaljivim govorom, hkrati pa zadeva družbeno izredno občutljive in pomembne teme. V članku raziskujemo, kaj se na ravni medsebojnega ...razumevanja in sporazumevanja dogaja v take vrste diskurzih, ter ugotavljamo, da gre za pomanjkljivo sporazumevanje na ravni makropropozicij, ki ga spodbujajo okoliščine, v katerih se aktivirajo emocije in tekmovalno vzdušje, ter prevelika osredotočenost nase namesto na naslovnika.
Predmet razprave so teoretsko-metodološka načela, ki so se razvijala v krogih t. i. novofirthijancev, kjer se od vsega začetka opredeljujejo za korpusno analizo, čim manj obremenjeno s predhodnimi ...jezikoslovnimi teorijami. V prispevku najprej pregledamo dela teh avtorjev, iz katerih izhajajo med drugim slovnica vzorcev (angl. pattern grammar), teorija leksikalnega proženja (angl. lexical priming), teorija konvencij in invencij (angl. theory of norms and exploitations) ter teorija kontekstne prozodije (angl. contextual prosodic theory). Nato povzamemo njihove zaledne predpostavke in stališča o jeziku kot rezultatih raziskovanja. Tako definiramo šest skupnih načel: predmet raziskovanja je jezikovna raba, tj. jezik v »kontekstu situacije«, raziskovalni fokus se obrne k temu, kar je običajno, raziskovalčeva intuicija je v vlogi evalvacije avtentičnih jezikovnih rab, jezikovne ravni (slovnica in slovar) so razumljene kot prepletene, na jezikovni sistem se gleda kot visoko dinamičen, v teoretskih temeljih pa zavzame eno osrednjih mest jezikovni vzorec. Nazadnje opozorimo tudi na nekatere omejitve, s katerimi se soočamo pri korpusnem pristopu.
V prispevku raziskujemo rabo krščanskega izrazja v frazemih (s poudarkom na pragmatičnih frazemih). Kot dopolnitev predhodnim frazeološkim razpravam, ki temeljijo na slovarskem gradivu oz. pisnih ...besedilih ali pisnih korpusih, nas zanima raba v vsakdanjem spontano govorjenem jeziku. Rezultati kažejo, da gre za besede, ki so prevladujoče rabljene v nepropozicijski (metadiskurzni) vlogi, predvsem za izražanje odnosa govorca do vsebine pogovora, redkeje pa tudi do naslovnika ali okoliščin.
Abstract
The aims of this paper are to detect the most problematic issues related to dialogue act annotation in speech
corpora and to define basic categories of dialogue acts. I critically examine ...and test generic schemes that represent different
lines of dialogue act annotation: AMI, DART, ISO 24617–2 and SWBD-DAMSL. It is found that the most problematic issues regarding
dialogue act annotation are related to the distinction between the semantic and pragmatic meanings of utterances, the annotation
of metadiscourse, and the adequacy and informativeness of the tagset. The identified basic dialogue act categories are information
providing, information seeking, actions, social acts and metadiscourse. The findings help improve dialogue act annotation.
Konverzacijska analiza izhaja iz etnometodologije. Slednjo je utemeljil ameriski sociolog Garfinkel (1967), predmet njenega raziskovanja pa so vsakdanji postopki, prek katerih se vzpostavlja druzbeni ...red. Sacks (1972) v tem okviru utemeljuje vsakdanji pogovor kot za analizo enega lazje dostopnih postopkov vzpostavljanja druzbenega reda. Konverzacijske analize, ki je izsla iz tovrstnih raziskovanj, pa ne zanimajo ve? toliko na?ini vzpostavljanja druzbenega reda prek pogovora, ampak pogovor sam, njegova lastna struktura in zakonitosti. v tem okviru je kontekst pogosto omejen samo na tisto, kar je razvidno oz. se manifestira skozi sam pogovor, od zunanjega, predvsem druzbenega konteksta pa se distancira, in sicer, kot povzame de Kok (2008), iz treh razlogov: (1) ker ga je mogo?e opisati na veliko razli?nih na?inov in je odlo?itev o tem, kateri na?in je pravi, skrajno problemati?na (glej se Schegloff 1997); (2) ker je posledi?no problemati?na sama metoda zbiranja informacij o zunanjem kontekstu; (3) ker opazovanje udelezencev diskurza skozi prizmo druzbenih kategorij, vlog, razmerij ... naredi iz njih pasivne lutke zunanjih sil brez lastne iniciative in presoje. Tak pogled na kontekst je bil po drugi strani tar?a kritik, da je preozek. V zadnjem ?asu najdemo poskuse sirsega razumevanja konteksta tudi znotraj konverzacijske analize. Hansun Zhang WAring idr. (2012) tako na primer dokazujejo, da lahko zunanji podatki (tj. podatki, ki jih zberemo posebej, ne iz samega pogovora) pomagajo dopolnjevati rezultate konverzacijske analize. Do danes sta se aktivno razvijala predvsem strukturalisti?na smer na eni strani in smer, ki jo za?rta Volosinov, na drugi. Strukturalizem se je poleg zenevske krepil se s prasko in kopenhagensko solo, v podobnem duhu pa je na predmet jezikoslovja gledal tudi generativizem iz sole Chomskega (1965), ki se prav tako opredeli, da predmet jezikoslovnega raziskovanja ni jezik v rabi, ampak govor?ev notranji sistem jezika,2 ki mu omogo?a, da razume katerikoli stavek v svojem jeziku. Smer, ki jo Volosinov za?rta znotraj takrat in tam aktualne marksisti?ne filozofije, je na drugi strani Atlantika priblizno isto?asno za?ela ?rpati iz terenskih etnografskih raziskav Ma?inowskega (1946; prvi? objavljeno 1923), ki v podobnem duhu kot Volosinov poziva, da je treba jezik opazovati v situacijah, v katerih je rabljen. V petdesetih letih postavi Austin temelje teorije govornih dejanj,3 ki jo prav tako zanima »celostno govorno dejanje v celostni govorni situaciji« (Austin 1990: 126), iz ?esar zrase jedro t. i. pragmatike. Tudi Grice (1975) opozori, da moramo poznati okolis?ine rabe, da razumemo, kaj je govorec rekel, in na podlagi njegovega dela se med drugim razvije bolj kognitivno naravnana teorija relevantnosti v pragmatiki.4 Potrebo po preu?evanju jezika v rabi v jezikoslovnih vodah nadalje siri Firth (1964) in pri njegovem u?encu Hallidayu (1994; prvi? objavljeno 1985) se ideja ohranja skozi sistemsko funkcijsko slovnico, kot jo poznamo danes. V antropologiji in etnografiji komunikacije se v sedemdesetih letih ponovno pojavi poudarjanje potrebe po preu?evanju jezika v kontekstu (Hymes 1974). Tesno povezano z etnografijo komunikacije, poudarjajo? potrebo po preu?evanju vsakdanje konverzacije in njenih vzorcev, se razvija tudi konverzacijska analiza Sacksa (1972), Schegloffa in Jeffersonove. V slovenskem prostoru so eksplicitne razprave o vprasanju konteksta redke. Prvo predstavi O. Kunst Gnamus (1988) in zavzame pogled na vprasanja razumevanja jezika, kot izhaja iz teorije govornih dejanj in Griceovih pogovornih implikatur. Meni, da opis jezika kot sistema ne zados?a za u?inkovito sporazumevanje,5 zato ker »/b/ esedilo nastaja v konkretnih okolis?inah in na njegovo oblikovanje ne vplivajo samo slovni?na pravila, ampak tudi fizi?no, druzbeno in psihi?no okolje, udelezenci, njihov polozaj in mo?, namere, zelje, pri?akovanja in medsebojna razmerja.« (kunST gnAmus 1988: 183) Kontekst jezikovne rabe je torej kompleksen in obsega razli?ne ravni. Avtorica se zavzame, da pragmatika ni samo dodatna ravnina jezikovnega opisa, ampak »uveljavlja novo perspektivo videnja jezikovnih pojavov« (ibid.). Nasprotno stalis?e, da je pomen dejanskega konteksta jezikovne rabe precenjen, predstavi Zagar (1999), ki meni, da »izjave ustvarjajo lasten (osnovni) kontekst, in da lahko ta osnovni kontekst (osnoven v smislu 'zadosten za razumevanje in razlago') 'deduciramo' (?e smem malce zlorabiti ta koncept) iz teh izjav« (ZAgAr 1999: 213). V nadaljevanju dokazuje, kako lahko iz samih izjav, o katerih ni? ne vemo, v kaksnem kontekstu so bile rabljene, predpostavljamo dolo?ene mozne kontekste. Medtem ko torej razprava Kunst Gnamusove (1988) izhaja iz pragmatike, razprava Zagarja (1999) izhaja iz preu?evanja jezika kot sistema. Diametralno gledanje na pomen konteksta v obeh je tako pri?akovano. Toporisi? (2000) poimenuje kontekst jezikovne interakcije sotvarje.6 Nanj gleda zelo ozko pragmati?no: v kontekst steje samo »tista dejstva, ki sistemsko (sestavno) dolo?ajo primernost/ustreznost dogovornih izrekov« (toPorisi? 2000: 732). To so lahko udelezenci diskurza in njihova védenja, prepri?anja in cilji, sama dejanja ter prostor-?as, v katerem poteka interakcija. Opozarja na spreminjajo?o se naravo konteksta: »Sotvarje je dinami?no, ni samo stanje stvari, temve? vsaj sledje stanj stvari,« (toPorisi? 2000: 733) vendar ostane pri tem interaktivnost konteksta z besedilom razumljena povsem linearno. Bolj poglobljene pozornosti kontekstu ne posveti, obravnavan je predvsem kot spremljevalni pogoj govornih dejanj. V u?beniskem smislu obravnava vprasanje konteksta tudi M. Krajnc Ivi? (2013) in se pri tem ve?inoma opira na stalis?a Verschuerena (1999) do tega vprasanja (ki so verjetno predvsem zaradi slovenskega prevoda v tem prostoru nekoliko bolj poznana kot kaksna druga). Skozi empiri?no analizo, kako vpliva kontekst na rabo jezikovnih sredstev, se vprasanj konteksta dotakne tudi razprava Verdonik idr. (2008), kjer pa je privzet van Dijkov (2008; 2009) teoreti?ni model.
Prispevek izhaja iz treh izzivov, ki jih zaznavamo pri pouku slovenščine v višjih razredih osnovnih šol in v srednjih šolah: kako odpraviti napake knjižne norme, ki vztrajajo v pisnih izdelkih ...učencev; kako izboljšati frazeološko kompetenco; kako izboljšati sporazumevalno jezikovno zmožnost. Ti izzivi so osrednja točka razvoja sodobnega učnega e-okolja Slovenščina na dlani, ki temelji na jezikovnih in informacijsko-komunikacijskih tehnologijah ter prinaša podporo prožnim oblikam poučevanja, poučevanju na daljavo, lajša učiteljevo delo, omogoča pa tudi motiviranje učencev prek elementov igrifikacije. V prispevku predstavljamo zasnovo in izvedbo vsakega od štirih vsebinskih sklopov e-okolja: pravopis, slovnica, frazeologija in besedila.
In the present paper, we investigate a group of markers in spoken interaction, commonly termed general extenders (GEs). We compare their usage in different discourse settings within the reference ...speech corpus of the Slovene language GOS. The results show that there is a high variability of GE form, but that most forms are rarely used. GEs are generally less frequent in public and formal settings, such as classes and radio and television informative broadcasts, and more frequent in private settings. Substantial differences are found not only between the two groups of GEs, adjunctive and disjunctive, but also between particular GE expressions. We argue that mere qualitative analysis of pragmatic expressions such as GEs is not sufficient for reliable conclusions, and that quantitative corpus analysis can provide additional insights into GE functions, especially considering the differences between the two groups of GEs, adjunctives and disjunctives, and between particular GE expressions.
Stalen del razvoja strojnega prevajanja je evalvacija prevodov, pri čemer se v glavnem uporabljajo avtomatski postopki. Ti vedno temeljijo na referenčnem prevodu. V tem prispevku pokažemo, kako zelo ...različni so lahko referenčni prevodi za področje podnaslavljanja ter kako lahko to vpliva na oceno – ista metrika lahko isti prevajalnik oceni kot neuporaben ali kot zelo uspešen samo na podlagi tega, da uporabimo referenčne prevode, ki so pridobljeni po različnih postopkih, vendar vedno jezikovno in pomensko povsem ustrezni.
PDF
