Druga številka desetega letnika revije Amfiteater prinaša temi, ki ju raziskujemo v zadnjih dveh letih. Prva so spremembe v dramski pisavi in gledališču po letu 2000, druga pa vprašanje skupnosti v ...uprizoritvenih umetnostih. O obeh smo diskutirali na Amfiteatrovih simpozijih v letih 2020 in 2021, v objavljenih razpravah pa dobivata bolj jasno in izčiščeno obliko.
The second issue of the tenth volume of Amfiteater brings together themes we have been exploring over the last two years. The first theme deals with the changes in playwriting and theatre in the 21st century; the second addresses the question of community in the performing arts. Both themes were discussed at the Amfiteater symposia in 2020 and 2021, respectively, and the published discussions herein take a clearer and more refined form.
Drama Without a Generation Hrvatin, Varja; Radi Buh, Maša; Ribič, Jakob
Amfiteater,
6/2022, Volume:
9, Issue:
2021-2
Journal Article
Open access
In this paper, we will concentrate on the playwriting of the so-called young generation. In doing so, we will ask how this generation can be defined, given that the writers are quite individualised ...and dispersed among themselves, and their texts are quite diverse in terms of content, genre and form. We will argue that being born and growing up concurrently with the development of the internet, social networks and other new technologies, which are nowadays fundamentally inscribed in the social fabric, has significantly defined the young generation. Consequently, the boundaries between the virtual and the reality are constantly being blurred, and the symbiosis between the two, summed up in the term “biovirtual”, is continuously being established. Using examples of four theatre texts (The Thirty Somethings by Eva Mahkovic and Tereza Gregorič, It All Began with the Bunny Rabbit Goulash by Varja Hrvatin, The Interpretation of Sanja by Ela Božič and Work and the Maiden I-V: Serf Dramas by Nika Švab), we will reflect on how young authors are incorporating the post-internet reality, defined by the ubiquity of new technologies, into their playwriting. We will consider whether these writers’ generation generates new playwriting forms and dramaturgical approaches. Finally, we will draw attention to the conditions under which these authors operate, which (from systemic education and the repertory logic of staging to the pervasive precarisation and instability) do not provide economic security. Hence, there is no room for experiment and error. This forces writers to opt for already tested dramatic forms, strategies and themes. How, then, can one define the playwriting of a generation if it lacks a clear break with the tradition that would characterise this generation?
In the paper, the authors discuss the concept of staged readings, arguing that they are the predominant performance format for presentations of young playwriting. However, such presentations should ...not be understood as an intermediate stage between reading and performing but as a fully-fledged and independent artistic genre. Many staged readings thus lose the function of “first information” about the text and its author. Instead, they have become a proper way of performing a text, thus opening up a wider area for theatrical experimentation. Using concrete examples, the authors will reflect on practices characterised by the text becoming the main or even the only thing necessary for a theatrical event and reading (in all its possible ways and forms) becoming the key theatrical means.
Kje so meje? Maša Radi Buh; Nik Žnidaršič
Amfiteater,
08/2024, Volume:
12, Issue:
1
Journal Article
Open access
Prispevek si za osnovo jemlje razmerje med kulturo ukinjanja (angl. cancel culture) in z njo povezano politično korektnostjo ter komedijo in to razmerje natančneje artikulira ter ga vpne v ...družbenopolitični kontekst. Teorije komedije, komičnega in humorja izpostavljajo dve različni interpretaciji oziroma funkciji teh žanrov: po eni plati je lahko orodje družbene normativnosti, saj s humorjem, usmerjenim proti delom družbe, ki deviirajo od fiktivnih norm, te dele družbe disciplinira, po drugi plati pa lahko prav takim sistemom tudi nasprotuje, ko s komičnostjo razkriva, »da je cesar pravzaprav gol«. Zgodovina kulture ukinjanja izvira iz historičnih družbenih interakcij temnopoltih Američanov, ki so bile komično naravnane. Podton komičnosti je zaznamoval tudi začetni pojav tega termina, ki se je prvič pojavil na družabnem omrežju Twitter v tvitih temnopoltih Američanov leta 2014, šele z razširitvijo med druge družbene skupine in z vstopom v popularno kulturo pa je dobil današnji pomen; s ciljem umika javne podpore posameznikom, znamkam itd. zaradi percipiranega neprimernega ali spornega vedenja. Stališče, da je komedija v katerikoli obliki absolutno »sveta« in »nedotakljiva«, je le posledica meščanske koncepcije avtonomije umetnosti, ki ji odreka vsakršen politični naboj ter poskuša prikriti razmerja družbene moči, ki so na delu znotraj postopkov komičnega.
Dramatika brez generacije Varja Hrvatin; Maša Radi Buh; Jakob Ribič
Amfiteater,
08/2024, Volume:
10, Issue:
1
Journal Article
Open access
V pričujočem prispevku se bomo osredotočili na dramsko pisanje tako imenovane mlade generacije. Pri tem se bomo spraševali, kako bi to generacijo definirali glede na to, da so pisci med seboj precej ...individualizirani in razpršeni, njihovi teksti pa vsebinsko, zvrstno in formalno povsem raznoliki. Ugotavljali bomo, da mlado generacijo pomembno določa dejstvo, da se je rodila in odraščala vzporedno z razvojem interneta, družbenih omrežij in drugih novih tehnologij. Te so danes temeljno vpisane v družbeno tkivo, tako da nenehno prihaja do brisanja mej med virtualnostjo in realnostjo ter do njune simbioze, ki jo povzemamo s pojmom »biovirtualnega«. Na primerih štirih gledaliških besedil (Tridesetletnice Eve Mahkovic in Tereze Gregorič, Vse se je začelo z golažem iz zajčkov Varje Hrvatin, Interpretacija Sanje Ele Božič in Delo in deklica I.–V.: Drame tlačank Nike Švab) bomo premišljali, kako postinternetno realnost, določeno z vseprisotnostjo novih tehnologij, v svoje dramsko pisanje vključujejo mladi avtorji, pri tem pa bomo skušali premisliti, ali generacija teh piscev generira nove dramske prakse in dramaturške prijeme. V zaključku bomo opozorili na razmere, v katerih ti avtorji delujejo in ki (vse od sistemskega izobraževanja do repertoarne logike uprizarjanja in vsesplošne prekariziranosti ter nestabilnosti) ne omogočajo ekonomske varnosti, s tem pa tudi ne prostora za eksperiment in napako. To pisce sili v zatekanje k preverjenim dramskim formam, postopkom in vsebinskim problematikam. Kako torej definirati dramatiko generacije brez tistega determinirajočega dramskega preloma, ki generacijo kot tako sploh definira?
V pričujočem prispevku bomo obravnavali koncept bralnih uprizoritev. Ugotavljali bomo,
da gre v polju mlade dramske pisave za prevladujoč uprizoritveni format, ki pa ga ne
gre razumeti kot vmesno ...stopnjo med branjem in uprizarjanjem, temveč kot povsem
samostojen in polnokrven umetniški žanr. Mnoge bralne uprizoritve so zato opustile
funkcijo »prve informacije« o tekstu in njegovem avtorju ter namesto tega postale čisto
prava uprizoritev teksta, s čimer se je odprlo široko polje za gledališki eksperiment. To
bomo premišljevali na primeru konkretnih praks, za katere je značilno, da besedilo postane
glavno ali celo edino, kar je za gledališki dogodek potrebno, branje (na vse mogoče načine
in oblike) pa zato ključno gledališko sredstvo.
In the paper, the authors discuss the concept of staged readings, arguing that they are
the predominant performance format for presentations of young playwriting. However,
such presentations should ...not be understood as an intermediate stage between reading
and performing but as a fully-fledged and independent artistic genre. Many staged
readings thus lose the function of “first information” about the text and its author.
Instead, they have become a proper way of performing a text, thus opening up a wider
area for theatrical experimentation. Using concrete examples, the authors will reflect on
practices characterised by the text becoming the main or even the only thing necessary
for a theatrical event and reading (in all its possible ways and forms) becoming the key
theatrical means.
In the paper, the authors discuss the concept of staged readings, arguing that they are the predominant performance format for presentations of young playwriting. However, such presentations should ...not be understood as an intermediate stage between reading and performing but as a fully-fledged and independent artistic genre. Many staged readings thus lose the function of “first information” about the text and its author. Instead, they have become a proper way of performing a text, thus opening up a wider area for theatrical experimentation. Using concrete examples, the authors will reflect on practices characterised by the text becoming the main or even the only thing necessary for a theatrical event and reading (in all its possible ways and forms) becoming the key theatrical means.
V pričujočem prispevku bomo obravnavali koncept bralnih uprizoritev. Ugotavljali bomo, da gre v polju mlade dramske pisave za prevladujoč uprizoritveni format, ki pa ga ne gre razumeti kot vmesno stopnjo med branjem in uprizarjanjem, temveč kot povsem samostojen in polnokrven umetniški žanr. Mnoge bralne uprizoritve so zato opustile funkcijo »prve informacije« o tekstu in njegovem avtorju ter namesto tega postale čisto prava uprizoritev teksta, s čimer se je odprlo široko polje za gledališki eksperiment. To bomo premišljevali na primeru konkretnih praks, za katere je značilno, da besedilo postane glavno ali celo edino, kar je za gledališki dogodek potrebno, branje (na vse mogoče načine in oblike) pa zato ključno gledališko sredstvo.
V pričujočem prispevku bomo obravnavali koncept bralnih uprizoritev. Ugotavljali bomo, da gre v polju mlade dramske pisave za prevladujoč uprizoritveni format, ki pa ga ne gre razumeti kot vmesno ...stopnjo med branjem in uprizarjanjem, temveč kot povsem samostojen in polnokrven umetniški žanr. Mnoge bralne uprizoritve so zato opustile funkcijo »prve informacije« o tekstu in njegovem avtorju ter namesto tega postale čisto prava uprizoritev teksta, s čimer se je odprlo široko polje za gledališki eksperiment. To bomo premišljevali na primeru konkretnih praks, za katere je značilno, da besedilo postane glavno ali celo edino, kar je za gledališki dogodek potrebno, branje (na vse mogoče načine in oblike) pa zato ključno gledališko sredstvo.
V pričujočem prispevku bomo obravnavali koncept bralnih uprizoritev. Ugotavljali bomo, da gre v polju mlade dramske pisave za prevladujoč uprizoritveni format, ki pa ga ne gre razumeti kot vmesno ...stopnjo med branjem in uprizarjanjem, temveč kot povsem samostojen in polnokrven umetniški žanr. Mnoge bralne uprizoritve so zato opustile funkcijo »prve informacije« o tekstu in njegovem avtorju ter namesto tega postale čisto prava uprizoritev teksta, s čimer se je odprlo široko polje za gledališki eksperiment. To bomo premišljevali na primeru konkretnih praks, za katere je značilno, da besedilo postane glavno ali celo edino, kar je za gledališki dogodek potrebno, branje (na vse mogoče načine in oblike) pa zato ključno gledališko sredstvo.
