Baroque confraternities, like their forebears, were religious in nature and became a source for the many cultural initiatives and needs for literature in Latin as well as in German and the Slovenian ...language. This essay presents several examples of Slovenian literary texts, printed as well as in manuscript form, which came into existence because of confraternal devotional practices. They cover virtually all the basic literary genres and make up a small literary system with poetry (poems, hymns), prose (sermons, meditations), and drama (Passion plays).
2 Slomsek je vse od svojega bivanja v ljubljanskem liceju, torej se izpred bogoslovnih let, vzdrzeval mrezo pisemskih stikov s prijatelji in sodelavci po vseh slovenskih dezelah. Ceprav se je ohranil ...le manjsi del Slomskove korespondence, vec kot 400 njegovih ohranjenih pisem dobro prikaze gosto mrezo stikov, kulturnih povezav in dejavnosti, ki so segale prek vseh slovenskih dezel in vkljucevale domala vse vidne kulturne delavce njegovega casa. Ti stiki so bili posebej intenzivni s sredisci tedanjega kulturnega zivljenja Slovencev, ki so bili Ljubljana, Celovec, deloma Gradec, in s krogom ozjih sodelavcev na Stajerskem. Verjetno se je Slomsek ze v ljubljanskem liceju (1819-1820) spoznal z Metelkom, ki je s predavanji slovenscine pomembno vplival na kvaliteto knjiznega jezika mlajse izobrazenske generacije vkljucno s Copom in Presernom (Kolaric 2009). Slomsek je izpricano sodeloval z Metelkom ze v bogoslovnih letih, saj je Metelko posiljal Slomsku v Celovec pole svoje slovnice ze med tem, ko se je dotiskovala, torej do 1825 (Kovacic 1934: 37). Zanimiva so ohranjena Slomskova pisma Matiji Copu iz dobe, ko je bil spiritual v Celovcu, ki poleg zaupljivega, prijateljskega odnosa kazejo na intenzivno izmenjavo knjig in na odpiranje jezikoslovnih in literarnih vprasanj. Tako je Slomsek 30. oktobra 1832 iz Celovca poslal Copu v Ljubljano Megiserjev slovar in nekatera Jarnikova dela, pozneje Svetokriskega, prosil za posredovanje pri cenzuri zbirke t. i. Ahacelnovih pesmi (AZN 1930: 3), se zanimal za delo in izhajanje Kranjske cbelice, dne 5. januarja 1833 pa zapisal: »Ich wünschte bald wieder ein Lied unsers genialen Prefhern zu hören! Profim ga lepo posdraviti, pa tudi druge blage Slovenze.« (AZN 1930: 5) ter pozneje porocal, da je Ahaclova zbirka posla, v cemer je videl uspeh slovenskih nedeljskih sol na Koroskem in Stajerskem, ki so si prizadevale za rast bralne omike (AZN 1930: 11). Se obseznejsa je bila korespondenca z Bleiweisom, v kateri je iz St. Andraza in pozneje iz Maribora pisal uredniku Novic v Ljubljano; med drugim veckrat o svojih jezikoslovnih staliscih glede t. i. novih oblik. Te je podpiral, toda zagovarjal je postopno uveljavitev ter vzajemnost med slovenskimi dezelami: »Meni je prav, da Kranjci zvonec nosite; pa pozabiti ne smejte, de smo tudi mi Slovenci, in ne terjajte, da bi vselj le Vasa veljala; tudi mi vzamemo mnogo Vasih oblik, ktere niso po nase, posnemaje sv. Avgustina: In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas.« (AZN 1930: 318-321) Iz osebnih stikov je nastalo tudi vec Slomskovih zivljenjepisnih in memoarskih esejev, tako denimo ob smrti goriskega prijatelja Valentina Stanica, ki ga je visoko cenil; ob njem je zapisal: »Naj bi rajnih spodobna pohvala mladim bralcam dobriga duha dala; zakaj mertvi nas ziveti vucé.« (Drobtince 1848: 81) Na Trzaskem je imel Slomsek stik z Ravnikarjevim naslednikom, skofom Jernejem Legatom. Na Koroskem je bil posebej tesno povezan s solnikom Matijem Ahaclom in slavistom Urbanom Jarnikom, pa seveda z Mihaelom Andreasem in raznimi »pohorskimi pevci«. Na Stajerskem in Koroskem je Slomsek ohranil in na novo razvil vrsto povezav s sodelavci svojih publikacij, zlasti proznih prevodov, almanaha Drobtince in ucbenikov. Med njimi so bili Jozef Hasnik, Mihael Stojan, Valentin Orozen; Jozef Mursec, Anton Murko, Radoslav (Jakob) Razlag, Simon Rudmas, Mihael Zagajsek idr.1 Zdi se, da je v dobrih stirih desetletjih svoje aktivnosti, in sicer od priblizno 1821 do 1862, Slomsek razvil sodelovanje ali vsaj povezave s skoraj vsemi vitalnimi silnicami kulturnega zivljenja Slovencev od Koroske in Stajerske do Primorske. 3 Slomskova skrb za skupni slovenski knjizni jezik, ki bi presegel pokrajinske razlike in bi postal izrazilo vseh Slovencev skupne omike, se se posebej izraza v njegovi novomasniski zaobljubi, da bo svoj prosti cas posvetil skrbi za materni jezik (Kovacic 1934: 45). Splosno znano je, da je takó deloval ze kot bogoslovec prvoletnik, ko je jeseni 1821 v celovskem bogoslovju samoiniciativno pripravil tecaj slovenscine za bogoslovce. S tecaji je nadaljeval vsako leto do konca bogoslovja, o cemer pricajo med drugim ohranjeni uvodni govori, v katerih je zavracal tedaj ze zakoreninjeno mnenje, da se slovenscine ni potrebno uciti, in poudarjal dostojanstvo materinscine ter njeno pomembnost se zlasti za duhovnika. Ze od zacetka je prikazoval knjizno slovenscino kot sredstvo zdruzitve pokrajinskih govorov v visjo kulturno celoto. Leta 1829 se je Slomsek po nekaj letih kaplanske sluzbe vrnil v Celovec, tokrat kot spiritual bogoslovnega semenisca. Takrat je svoje tecaje slovenscine obnovil se temeljiteje in deloma dosegel obveznost tega pouka.2 Ker je pouceval bogoslovce iz dveh skofij, so bili med ucenci tako Korosci kakor Stajerci, nekateri celo s Kranjske. Taksna pokrajinska raznolikost slovenskih govorov, zbranih v njegovem celovskem avditoriju, je Slomsku le potrjevala njegovo vizijo o potrebi po enotnem knjiznem jeziku iz leta 1821. S svojimi tecaji je opravljal podobno prerodno funkcijo kakor Metelko na ljubljanskem liceju, le da njegovo delo ni bilo tako dobro institucionalizirano, ceravno naj bi bil boljsi ucitelj celo od Metelka (Grafenauer 1958: 280). Pri pouku se je lahko opiral na znanstvene slovnice Kopitarja, Metelka in Murka. Toda ker te niso bile najbolj primerne za jezikovni pouk, je Slomsek napisal tudi lastno slovnico Inbegriffder slowenischen Sprache für Ingeborne, ki je njegovo razmeroma samostojno jezikoslovno delo (Jesensek 2010: 672), nastalo na podlagi pedagoske prakse, zato je posebnost te slovnice, da se koncuje s »preverjanji znanja« za tri zahtevnostne stopnje. Slovnico, ki je ostala v rokopisu, je zacel Slomsek najverjetneje pisati ze ob vstopu v bogoslovje 1821 (prav tam: 679). Ker se je zavedal nasilne germanizacije na Koroskem in Stajerskem, mu je bilo povsem jasno, da z materinscino slovenstvo stoji in pade. Zato je v omikanem knjiznem jeziku videl branik visje duhovne kulture pred procesi raznarodovanja ter izgubo slovenske identitete. Ker je gledal daljnosezno in siroko, je kot pot k temu cilju ze v bogoslovnih letih odklanjal dezelne partikularizme, kakrsnega sta razvila Dajnko za stajersko dezelno in v manjsi meri Metelko (v besedotvorju) za dolenjsko razlicico. Ceprav je bil Stajerec, je priznaval vlogo (ne pa prevlade) osrednjeslovenske jezikovne tradicije ter njeno prepletanje z drugimi pokrajinskimi prvinami v postopnem poenotenju knjiznega jezika (Jesensek 2003: 673). Tako je vzgajal tudi svoje gojence, kar pri njih ni ostalo brez literarnih in publicisticnih sadov. V tem duhu je Slomsek 30. maja 1833 cestital Copu za »uceno, z vsem pogumom izpeljano crkarsko pravdo« v upanju, da bo koncala »pogubonosni razkol« (AZN 1930: 7), ob poznejsih novooblikarskih trenjih po letu 1850 pa potozil Bleiweisu: »vsak pise po svoji trmi ... Razkolnost je Slovanov bila in bo dedna pregreha.« (prav tam: 316)
V zvezi s pasijonsko tematiko razgrinja rokopis Ferdinandovih pridig vsaj dva pomembna podatka. S paleografskega gledisca je zdaj jasno, da je njegova roka identicna s tisto, ki je napisala folij 2r ...v Skofjeloskem pasijonu. Torej je po vsem videzu pater Ferdinand Ljubljanski avtor tistega historicnega, »kroniskega« folija 2r, ki povzroca v raziskavah Pasijona toliko neznank.6 Ker se je Ferdinandova pisava v razponu dobrih 20 let, v katerem so te pridige nastale, le malo spremenila, iz nje ni moc razbrati nadaljnjih podrobnosti za datacijo omenjenega folija. Razumno pa je sklepati, da je po p. Romualdu iz Standreza prevzel vodenje skofjeloske procesije p. Ferdinand Ljubljanski. Morda se pomembnejsi pa je tale podatek: v Concio Quadragesimalis N7, torej v Sedmo postno pridigo, je vlepljen pridizni vstavek, manjsi list, na strani recto popisan z dodatkom, ki naj v pridigi sledi po exordium, na strani verso pa je list prazen, le ob robu, kjer je vlepljen v rokopis, stoji napis: »Jesus Christus gehet dem Garten zu, Vide 4te Vor?tl.« Ocitno je pred nami kos papirja iz delavnice voditelja pasijonske procesije. Ta dokument, podoben kateremu od pasijonskih seznamov, je nedvoumen pokazatelj, da je imel p. Ferdinand neko pasijonsko besedilo, ki je vsebovalo 4. prizor (Vorstellung): Kristus gre proti vrtu na Oljski gori. Druge sporocene verzije pasijona taksne cetrte podobe ne poznajo,7 zato moramo sklepati, da je to bila neka predelava, morda prav izpod peresa patra Ferdinanda. Vsekakor ga oba indica tesno povezujeta z uprizarjanjem skofjeloske pasijonske procesije. Pater Ferdinand, ceravno je bil voditelj pasijonske procesije in vesc pisec uglajenih latinskih pisem, je bil v svojih pridigah zelo resnoben, tudi strog in neposreden. Toda se vedno je ob vsej resnosti in zaru, s katerima je opominjal vernike na pot kreposti in bozjih zapovedi, uporabljal kot formo svoje misli raznolika literarna sredstva - od prispodob v gornjem navedku do drobnejsih figur, zlasti pogoste so pri njem geminacija, dvojna in trojna formula. Ce bi se jezikoslovno poglobili v njegova besedila in jih glasoslovno smiselno, kriticno prepisali, bi dobili korpus slogovno, vsebinsko in kompozicijsko bogatih barocnih besedil, prav podobno privlacnih kakor so pridige Janeza Svetokriskega ali Rogerija Ljubljanskega. Zal je bil pater Ferdinand eden tistih, ki niso imeli srece, da bi bilo njihovo delo natisnjeno. Vsekakor pa je bil njegov opus v resnici vecji od tega, kar je bilo zvezano v sedanji kodeks po njegovi smrti. Dokaz za to imamo v dejstvu, da se je pri franciskanih (sic!) v Novem mestu nasla se ena njegova pridiga: In Festo S: Bartholomæ i Apl., datirana pa je z datumi, ki jih ze poznamo: Locopoli 1721, Labaci 1728, Tergesti 1740. To najverjetneje pomeni, da je imel pater Ferdinand tudi zbirko pridig na godove svetnikov, toda iz nje se nam je - kdo ve, po kaksni poti - ohranila le ena, in to v samostanu bliznjega, pa vendar drugega reda. To bi kazalo na misel, da utegne biti tudi pater Ferdinand podobno tragicna literarna osebnost kakor nekoliko starejsi franciskan p. Anton Bresan (1638-1708), ki je napisal velik opus, precej vecji od Svetokriskega.10 Zal je Bresanov opus zvecine izgubljen - razen treh lepih pridig, ki so se zacuda ohranile v istem samostanu, kjer se je ohranila pridiga kapucinskega patra Ferdinanda o svetem Jerneju in s tem dokazala, da je delo njenega avtorja segalo precej onstran platnic kodeksa, v katerem nam je ohranjenih njegovih 58 retorskih besedil. Kdor se zanima za starejse slovensko slovstvo, utegne v prikazih nasega literarnega razvoja zaslediti to ali ono nesorazmerje. To velja zlasti za dobi katoliske obnove (ali protireformacije) in baroka, torej za glavnino 17. in 18. stoletja. V tem prispevku se ni moc podrobneje posvetiti problematiki njune periodizacije, ki se ni docela utrjena in dopusca razna razumevanja. Toda v dosedanjih obravnavah obeh dob, kakor koli ju ze razmejimo, je zaslediti neko znacilno potezo. Vecina teh obravnav je izhajala iz neizrecene, implicitne predpostavke, da je poglavitni predmet literarnega zgodovinarja korpus tiskanih knjig in drobnih tiskov obeh dob. Ta predmet je v pregledih slovstvenega razvoja nato dopolnjen z obrobnim prikazom rokopisov, ki so v eni in drugi dobi nastajali zaradi raznolikih potreb. To vrsto pristopa k literarnozgodovinski obravnavi slovstva, ki je nastajalo v dolgi dobi med reformacijo in romantiko, dobro izraza tale formulacija, s katero se zacenja razdelek o rokopisih barocne dobe v Maticini Zgodovini slovenskega slovstva: »Ob stevilnih tiskih 18. stoletja nimajo rokopisi na splosno toliksnega pomena kakor v starejsih, slovstveno nerodovitnih casih. Le zato, ker so tiski se zmeraj samo nabozni, so zapisi posvetne vsebine vendarle vazni.« (ZSS I, 313) Avtor te misli, Mirko Rupel, je skrbno preiskal obsezno gradivo, zlasti razne prisege in druga civilna besedila, ki jih posreceno imenuje »rokopisni drobiz«. Toda glavno podobo o dobi vendarle zarise njegov in vecidel tudi drugi prikazi na podlagi tiskanih del. Zdi se mu samoumevno, da rokopisi 18. stoletja, zlasti »nabozni« - tu tici druga problematicna podmena - niso pomemben del predmeta, ki ga literarni zgodovinar raziskuje v tem obdobju. Rupel sicer v istem stavku omenja, da so bili rokopisi pomembnejsi v »slovstveno nerodovitnih casih«, s cimer misli na protireformacijo oz. katolisko obnovo 17. stoletja. Toda tudi v tem razdelku svojega pregleda predstavi dva tako obsezna in pomembna rokopisa, kakor sta Skalarjev rokopis (1643) in Andreja Ivankovica (Jankovica) prevod Hoje za Kristusom (morda 1659) le v sestih vrsticah, celoten razdelek o rokopisih katoliske obnove, iz katere se je po njegovem porocilu ohranilo »blizu 50 rokopisov, od kratkega zapisa do zajetnega zbornika«, pa predstavi na nepolnih treh straneh. Predvsem pa - in to je bistveno - ti rokopisi niso v nicemer spremenili njegove predstave o knjiznem »zastoju« te dobe. S tem nikakor ne mislim na morebitno premajhno pozornost ali skrb ipd., pac pa, da starejsi literarni zgodovinarji knjigam, ki so ostale v rokopisni obliki, samodejno in naceloma niso pripisovali pomena, ki bi bil vsaj primerljiv s pomenom tiskanih knjig.
Prispevek predstavi osnovne podatke o doslej neznanem frančiškanskem pisatelju Antonu Brešanu in njegovem slovstvenem opusu. Njegovo delo je neraziskano, morda zvečine tudi izgubljeno. Ohranila se je ...vsaj ena njegova pridiga s konca 17. stoletja, ki patra Antona Brešana raxodeva kot sprenega pisatelja retorske proze.
The present volume of proceedings represents the first Slovenian book uniting well-nigh all the humanistic disciplines in a common task: to reflect on the role of scholarly editions in their own ...field. Moreover, it is the first to reflect systematically on the methodological and ecdotic issues of scholarly editions in the light of the possibilities opening with the electronic presentation of texts. While some humanistic disciplines in Slovenia boast a long tradition of scholarly editions, reaching back to the first half of the 19th century, others have begun to consolidate their editorial standards fairly recently.
Ekdotična (tekstnokritična) raziskava Škofjeloškega pasijona je pokazala, da dosedanja datacija nastanka (1721) ni bila dovolj preverjena in da je Pasijon nekoliko težje natančno datirati, kakor smo ...domnevali doslej. Pokazalo se je tudi, da je poleg samega besedila treba upoštevati še drugo dokumentarno gradivo, ki kaže, da je v Škofji Loki že pred p. Romualdom obstajala starejša tradicija uprizarjanja pasijonske igre v slovenščini.
Baroque confraternities, like their forebears, were religious in nature and became a source for the many cultural initiatives and needs for literature in Latin as well as in German and the Slovenian ...language. This essay presents several examples of Slovenian literary texts, printed as well as in manuscript form, which came into existence because of confraternal devotional practices. They cover virtually all the basic literary genres and make up a small literary system with poetry (poems, hymns), prose (sermons, meditations), and drama (Passion plays).
Izidor Cankar je roman S poti objavil dvakrat (1913, 1919). Obstoj dveh nekoliko različnih verzij romana doslej ni vzbujal misli na njuno notranjo variantnost in na implikacije, ki bi jih ta lahko ...imela na razumevanje avtorjevih idejnih ali estetskih pogledov. Podrobna primerjava obeh verzij pokaže na nekatere zanimive razlike, ki niso brez pomena za interpretacijo besedila in nakeže, kako so dane okoliščine narekovale izbiro tekstnokritičnega koncepta v znanstveni izdaji romana S poti.
Numerous Slovenian texts written during the Baroque period of the seventeenth and eighteenth centuries have remained in manuscript form, because for a variety of reasons, both economic and ...ideological, they could not appear in the medium of the printed book. Yet many of these manuscripts are nonetheless variously connected with printed books: some were sewn into printed books as addenda. Because some manuscripts could not be published, their texts reached readers as manuscript publications. Yet other nineteenth-century manuscript texts published as manuscripts reproduced popular printed books that had come out in the Baroque period but could not be republished because of Enlightenment disapproval. This article explores the ways both media coexisted, with an emphasis on Slovenian letters in the early modern age, highlighting several special features of the manuscript medium. A manuscript enabled a scribe or a writer to considerably adapt its text not only to his linguistic idiom, but also to adapt, vary, and shorten a text, adding elements of oral tradition, according to his affinities and the needs of the local social context. He thus combined textual transmission of a manuscript (Textüberlieferung) with authorial creativity in a new text. During Slovenian letters' difficult and long transitional period from manuscript to the medium of the printed book, which lasted from the sixteenth until the middle of the nineteenth century, the manuscript was a medium that facilitated synthesis of copying texts and modifying and creating them.
PDF
