In Russian prose of the past decade, a group of younger writers, supported by some critics, have defined their works as the literature of new realism. This article discusses this literary phenomenon ...in the broader context of the revival of traditions of realistic fiction in contemporary literature, looking for parallels between the characteristics of new realism and some forms of nineteenth-century realistic prose. The phenomenon of new realism is first compared to the older concept of postrealism, thus highlighting the particular nature of its relation to the Russian postmodern literary tradition, and then its novelty and realism are analyzed in the light of the classical concepts of realism (such as indivisible unity of reality or transitivity). In this regard, new realism does not appear to be particularly new or original because it tries to reinstate the direct, unmediated literary view of reality. The only real difference is the reality that it tries to capture. Discursive complexity, formerly characteristic of literature itself, is now a part of a complex reality portrayed by literature, and the role of the writer is to discover which representations of reality are more real than others. To be capable of doing something, literature has to be completely unaware of its own discursive nature, which explains new realism's "blindness" to every aspect of metaliterary writing. This particular characteristic connects new realism to the natural school of the 1840s. Unlike the writers of the 1830s (Pushkin, Gogol and Lermontov), the natural school discarded all established literary views in favor of the "languages of reality" and that, in combination with the artis- tic discoveries made by early realists, later led to the development of the great Russian realistic novel. This sheds some new light on new realism, which often viciously criticized the literary inadequacy of realism, which could also be viewed as an intermediate reductionist phase in the future development of Russian prose.
V príspevku se posvečamo vprašanju o aktualnosti avtorja, ki je bil med imeni »Svete trojice« ruskega realizma v zadnjem stoletju deležen najmanj pozornosti. Specifiko njegove različice realizma ...skušamo osvetliti v primerjavi z realizmoma Tolstoja in Dostojevskega ter ob tem odgovoriti na vprašanje, ob kakšnem razumevanju vloge umetniške literature je lahko tovrstna proza aktualna za sodobne bralce in raziskovalce književnosti.
This article discusses, from the viewpoint of Mandelstam's poetics, the political potential of contemporary Russian poetry and Russian rap as a modern form of expression that preserves some of the ...traditional elements of poetry. Mandelstam's understanding of poetry serves as the starting point for defining the specific poetic dimension of the political and ethical, and in this context I analyze two different examples of contemporary political poetry (Dmitry Bykov and Elena Fanailova). I conclude that the cases analyzed do not evince true realizations of poetic politics and ethics, but that perhaps some potential for this can be found in forms of contemporary Russian rap music.
Razprava je posvečena vprašanju razumevanja besedilnega in zunajbesedilnega prostora v konceptu peterburškega teksta ruske literature (V. N. Toporov), ki ga razumemo kot izvirno rusko ...(pozno)strukturalistično različico prostorskega obrata. V primerjavi s poudarjanjem zunajbesedilnega prostora ter odmikom od tekstualizma, ki je značilen za zahodno prostorsko literarno vedo, je zunajbesedilni prostor v konceptu peterburškega nadteksta ohranil zavest o svoji znakovnosti, iz literature pa je geografski/kulturni/opomenjeni prostor prevzel tudi zavedanje o svoji transgresivni naravi, kar je bila v strukturalni poetiki ena od ključnih značilnosti literarnega besedilnega prostora. V soočenju z nekaterimi sodobnimi zahodnimi in ruskimi prostorskimi pristopi v literarni vedi nato osvetljujemo problem širšega osmišljanja zunajbesedilnega prostora kot kulturnega fenomena, ki ga je – podobno kot tekst – mogoče osmišljati v dveh različnih sferah znakovnosti, ter izpostavljamo, da bi morala sodobna literarna veda odpirati tudi prostor za drugačen prostor.
V razpravi obravnavamo ustvarjanje ruskega pisatelja in publicista Zaharja Prilepina, ki s svojstvenim razumevanjem odnosa med literaturo, stvarnostjo in biografsko izkušnjo na nov način osmišlja ...tudi odnos med literaturo in vojno. Ob osvetlitvi avtorjevega razumevanja »kliničnega« realizma predstavljamo Prilepinovo vojno prozo kot udejanjenje modela avtobiografskega junaka, ki v času kaosa in zmede svoj sistem vrednot vzpostavi v moški mikroskupnosti, ki jo ključno zaznamuje izkušnja razreševanja konflikta s fizičnim nasiljem. V nadaljevanju zagovarjamo tezo, da Prilepin podoben model razumevanja konstrukcije identitete uveljavlja tudi v svoji publicistiki, oba vidika - literarni in publicistični - pa lahko predstavljata zanimiv izziv za obravnavo z vidika odnosa literature in etike.
Ob polemikah, ki jih je izzvala podelitev letošnje Nobelove nagrade beloruski pisateljici Svetlani Aleksijevič, poskušamo na vprašanja o dokumentarni naravi njene proze in o pomenu tovrstnih del za ...sodobno književnost odgovoriti z analizo podobe avtorja v pisateljičinem ciklu Glasovi utopije. Analiza razkriva, da se prisotnost avtorice v besedilu vse bolj deli na izrazito notranjo, pričevanjsko perspektivo, s katero se približuje ostalim pričevalcem v delu, ter na zunanji, manj očiten kompozicijski in metabesedilni avtorski glas, ki organizira in jasno formulira idejo dela kot celote.
Ze kratek pregled kriticne izdaje pokaze, da Barkov prakticno v vseh zanrih klasicisticnega pesnistva opeva isto podrocje clovekovega delovanja, se pa jezik teh del v veliki meri podreja ...klasicisticnim normam, saj se v odah, pesnitvah, poslanicah, elegijah in basnih slogovni register prilagaja zahtevam zanra. Edina stilisticna stalnica so vulgarizmi, ki so enaki ne glede na to, ali gre za odo ali basen, in ki v odnosu do razlicnih tradicionalnih jezikov klasicisticne poezije vzpostavljajo jasno obcuteno slogovno disonanco.13 Ocitno je, da se je Barkov pri svojih adaptacijah zanrskega sistema klasicizma zgledoval tudi pri Francozih. Eno od ohranjenih del je namrec tudi razsirjen prevod mladostniske razvratne Ode Priapu Alexisa Pirona (1689-1773), ceprav prenosa prakticno celotnega zanrskega sistema klasicizma v sfero pornografije ni mogoce pojasniti s tradicionalnimi pojavnostmi dinamizacije zanrskega sistema, kakrsni sta v 17. in 18. stoletju parodija in travestija (gl. JuVan 2000: 42). Parodicna raba uveljavljenih literarnih jezikov za ubesedovanje nove, literarnemu kanonu povsem neprimerne vsebine, je sicer nedvomno prisotna, obenem pa vulgarizmi, ki v slogovno okolje tradicionalne zanrske vsebinske sheme (slavljenje junaka v odi, njegova junastva v pesnitvi, fabulativni konflikt z moralnim naukom v basni) vnasajo novo, grobo jezikovno preobleko, do neke mere sledijo nacelom travestije. Obe naceli ocitno nista rabljeni v tradicionalni znotrajliterarni vlogi, saj njun namen ni rusenje oziroma dinamizacija zanrskega sistema klasicizma, temvec celovita uporaba slednjega za opis spolnosti (ter delno nasilja in pijancevanja) kot nekaksne sfere antikulture.14 Ob tem poulicni jezik prodira v literaturo v zelo omejenem obsegu (prenasa se prakticno le bogat nabor ∂ljudskih< sinonimov za oznacevanje vseh mogocih obscenosti) in v njej sobiva z jeziki prave poezije, zato je ocitno, da glavni namen tega prepleta ni ne parodicno rusenje klasicisticnega kanona, niti neposreden, veristicni opis opolzkosti v vulgarnem jeziku gostilniskega vsakdana.15 Barkov je ocitno zgolj iskal jezik, s katerim bi bilo mogoce ∂opevati< clovekove dejavnosti, ki jih je klasicisticna poezija spregledala in ki so mu bile - ce sodimo po ohranjenih drobcih njegove biografije - tudi osebno precej blizu.16 Za vzor je vzel anticno eroticno poezijo in podobne dosezke francoskih piscev, klasicisticno jezikovno doktrino treh slogov, ki je dolocala obseg rabe cerkvenoslovanskih in vzhodnoslovanskih jezikovnih prvin v ruski poeziji, pa je na svojstven nacin dopolnil z vulgarnim besedjem za opisovanje spolnosti. S tem je ustvaril poezijo, ki je na piedestal, ki so ga v klasicisticni poeziji zasedali junaki posameznih zanrov, ustolicila intimne telesne dejavnosti ter najintimnejse telesne dele. Prva ocitna razlika med obema avtorjema je torej v obsegu njunega vpliva. Medtem ko je Gogolj predstavljen kot avtor, ki je pomemben v svetovnem merilu, je pri Lermontovu njegov vpliv omejen na rusko kulturo, obenem pa se argumentaciji razlikujeta tudi v vrednotenju objekta institucionalnega cascenja. Pri Gogolju je v ospredju kategorija pomena (rus. ...), ki konkretno vsebinsko napolnitev dobi sele v procesu interpretacije: avtor je razglasen za pomembnega, a kaj dejansko pomeni za domaco in svetovno kulturo, v veliki meri ostaja odprto. V nasprotju s tem je jubilej Lermontova ukazano castiti za njegov doprinos (rus. ...), torej za tisto, kar je v njegovem ustvarjanju nedvomno obogatilo rusko kulturo. Gogolj torej nekaj pomeni, medtem ko Lermontov nekaj prinasa, na ocitno razliko med dvema jezikovnima konceptoma vrednotenja pa kazeta tudi ostala dva slovarska pomena uporabljenega leksema.1 Ceprav gre pri obeh opredelitvah za uveljavljene jezikovne kliseje, je izbira kliseja z drugacnim vrednostnim poudarkom ob ponovitvi vecine ostalih formulacij v novem ukazu povedna. Govori o drugacnem kontekstu, v katerem kulturna politika nove, mocnejse ruske drzave obravnava tradicijo, ki se iz sfere abstraktnih absolutnih kulturnih vrednosti zacne premescati v kontekst produkcije, potrosnje in akumulacije druzbenega kapitala tudi na deklarativni ravni. Lermontova se je ukazano spominjati zaradi njegovega do(pri)nosa, enaka ekonomska logika pa velja tudi ob vrednosti spomin(janj)a, ki se meri predvsem v kolicini denarja, ki ga je vlada namenila za obelezevanje obletnice. Kot najpomembnejsa novica o tem, kako vlada namerava izpolniti predsednikov ukaz, je namrec oktobra 2011 v ruskih medijih odmevala izjava takratnega namestnika ministra za kulturo Andreja Busigina, da bodo za spominske slovesnosti in projekte, posvecene dvestoletnici pesnika, namenili 200 milijonov rubljev. Ob pozornejsem branju se je sicer razkrilo, da gre za nacrtovano vsoto, ki naj bi jo ob proracunskih virih pomagali doseci tudi ostali partnerji, tako da pravzaprav ne vemo, koliko denarja je vlada dejansko namenila za projekt, a ocitno je, da je pri oblikovanju tega nominalnega zneska svoje prispevala tudi pesniska logika, saj so napovedani okrogli milijoni ob okrogli obletnici svojevrstna simbolna realizacija maksime cas je denar.
Z izbiro najbolj »destruktivnih« Sorokinovih del je avtorici uspelo predstaviti eno skrajnost ruske postmodernistiène pisave, ki razgrajuje jezik ter razkriva njegovo nezmoznost resnièno ubesediti ...karkoli. Na drug strani postmodernistiènega spektra je ustvarjanje Viktorja Pelevina, èigar poetika raziskuje èarobno zmoznost jezikov, da ustvarjajo svetove. Pelevinovi knjizevni svetovi sicer temeljijo na podobnem razkrivanju vrzeli med razliènimi moznimi jezikovnimi reprezentacijami sveta, le da smo tu namesto z razkrojem uveljavljenega jezika sooèeni z alternativnimi svetovi, ki so jih sposobni poroditi diskurzi, ter z dehierarhizacijo razliènih tipov realnosti, ki jih ti diskurzi porajajo. V poglavju Pelevinovi svetovi avtorica na primer analizira zakonitosti prostorske organizacije v razliènih Pelevinovih delih ter ob tem ugotavlja, da njegovi junaki nenehno prehajajo iz prostora v prostor, pri tem pa se navadno preobrazijo ali celo podvojijo. Zakonitosti teh prostorov izhajajo iz jezikov, ki jih avtor uporablja za njihovo opisovanje, zato so vsi ti prehodi in preobrazbe pravzaprav zgolj nenehni prevodi, v katerih se razkrivajo omejitve kakrsne koli znakovne reprezentacije. Podobne znaèilnosti Pelevinoveih del avtorica odkriva tudi v analizah romanov Generation P in Sveta knjiga volkodlaka, kjer se ob prvem romanu posveèa modi kot jeziku, ki kljuèno sooblikuje èlovekovo konstrukcijo predmetne dejanskosti, ob Sveti knjigi volkodlaka pa podrobneje analizira razliène vidike teme preobrazbe, ki je stalnica v Pelevinovih delih. Tretji del monografije, posveèen ustvarjalnosti Ljudmile Ulicke, je morda za slovenske bralce najzanimivejsi del monografije, saj prinasa obravnavo razliènih vidikov ustvarjanja zelo priljubljene sodobne pisateljice, s katero se - za razliko od Sorokina in Pelevina - slovenska rusistika zaenkrat pravzaprav ni ukvarjala. Pod skupnim naslovom Neosentimentalni optimizem nam predstavi ustvarjanje pisateljice, ki bi jo sicer le tezko povezali z idejno-filozofskimi izhodisèi postmodernizma, vendar pa je iz obravnav veè kot oèitno, da se avtorièina poetika navezuje na postmodernistièno dojemanje znakovne dejanskosti. Junaki in junakinje Ulicke zivijo v sodobnem svetu, v katerem jeziki, ki smo jih se do nedavnega uporabljali za opisovanje svojega odnosa do sveta, ne najdejo veè ustrezne reference, zato so jih prisiljeni nenehno rekonstruirati in na novo osmisljati ne glede na to, ali gre za tradicionalno temo druzine, ki jo Ulicka obravnava v stevilnih svojih delih in kjer po mnenju Vojvodiæ eve tradicionalni determinizem zaèenja nadomesèati nakljuèje, ali za druzbeni kod praznikov in praznovanja, ki doloèajo socialno vedenje junakinje v noveli Gulja. Druzbene konvencije in socialne kode junaki dozivljajo kot znakovne okvire, v katere ne morejo veè povsem umestiti svojega zivljenja, to pa jih na razliènih ravneh sili k uzavesèanju znakovne razseznosti njihovih zivljenj. Za razliko od obièajne postmodernistiène praznine, do katere nas na koncu pripeljeta razkroj jezika ali neskonèen niz prevodov in preobrazb, je tu praznina, ki zeva za znaki, dojeta kot priloznost za umestitev lastnega subjektivnega smisla, ki posamezniku omogoèi, da obstane v kaotiènem svetu.
PDF