Abstract Aim To analyse if body mass index (BMI) could be used as a fast proxy indicator of poor oral hygiene habits (POHH) among the adult population with diabetes mellitus. Methods Adults, aged ...25-74, from the Slovenian 2016 nationwide cross-sectional survey based on the Countrywide Integrated Non-Communicable Disease Intervention (CINDI) Health Monitor methodology, who reported being diabetic, were included in the study (n=560). We assessed the relationship between POHH and BMI, adjusted to confounders, using multiple binary logistic regression. Results In the total sample, the POHH prevalence was 50.9%. Taking into account BMI, POHH prevalence in participants with normal BMI values was only 37.8%, in the overweight group it was 1.22-times higher (46.0%), while in the obese group it was 1.63-times higher (61.6%) (p<0.001). Also, the odds for POHH were 2.64-times higher in the obese group in comparison to the normal BMI group (95% CI: 1.55-4.51; p<0.001). After adjustment for confounders, this OR decreased only moderately (OR=2.45; 95% CI: 1.35-4.44; p=0.003). Conclusions BMI could be used as a readily assessable, fast, simple, and cheap tool indicating higher odds for having POHH among the diabetic population. By defining the high-risk group it could be easier for physicians and dentists to take further referrals and actions for promoting oral health in this group. The suggested tool can save time and could have an important positive impact on the quality of life of diabetics, as well as on health expenditures.
The aim of the study was to determine the ability of ferritin, haemoglobin, albumin and total cholesterol to identify nutritional risk and malnutrition among elderly primary care patients.
The ...cross-sectional study included 446 elderly adults over 65 years of age from four areas of Bosnia and Herzegovina. In addition to anthropometric, functional, cognitive and biochemical indicators, nutritional status was evaluated using 24-hour recall of meals, the Mini Nutritional Assessment (MNA), and Seniors in the Community: Risk Evaluation for Eating and Nutrition, Version II (SCREEN II).
Malnourished/at-risk study respondents had lower mean levels of haemoglobin (P=0.001) and total cholesterol (P<0.001), compared to those with normal nutritional status. Albumin levels significantly differed regarding nutritional status (P=0.004), but not nutritional risk level (P=0.521). Significant differences in serum ferritin levels were not found between malnourished and normally nourished study respondents (P=0.779) Determinants of albumin level were eating more than three meals a day (P<0.001), fewer than two portions of fruit and vegetables a day (P=0.024), drinking one glass of wine (P<0.001) and reporting functional independence (P=0.011). The AUC curves for serum ferritin, albumin and total cholesterol levels in men and women, as well as for haemoglobin levels in women, were poor to fair (AUC<0.800).
Although ferritin, haemoglobin, albumin and total cholesterol may be useful biomarkers of nutritional status, their accuracy in diagnosing malnutrition and nutritional risk among elderly primary health care patients is limited.
Trombocitopenija je zmanjšanje števila trombocitov v periferni krvi pod normalno število, definirano za populacijo. Nedvoumne opredelitve za blago, zmerno ali hudo trombocitopenijo ni, stopnje ...trombocitopenije pa so opisane pri bolnikih z rakom, ki prejemajo sistemsko zdravljenje. Posledica trombocitopenije so krvavitve, najpogosteje v kožo in sluznice, redkeje v osrednje živčevje. Trombocitopenija nastane zaradi zmanjšanega nastajanja trombocitov, zaradi povečanega propadanja ali porabljanja trombocitov ter zaradi povečanega zadrževanja trombocitov v vranici. Pri bolniku z rakom je glavni vzrok zanjo zavora razraščanja in dozorevanja megakariocitov ob citostatskem zdravljenju, redkeje ob obsevalnem zdravljenju. Možni so tudi drugi vzroki, npr. obsežna infiltracija kostnega mozga z malignimi celicami, hipersplenizem ob povečani vranici, povečano propadanje trombocitov pri trombocitopeniji po zdravilih (heparin), pri kroničnih levkemijah in limfomih, v sklopu diseminirane intravaskularne koagulacije in sepse. Pri hudi trombocitopeniji (< 10 x 109 /l) se močno poveča tveganje za spontane krvavitve v kožo in sluznice ter tveganje za spontane intrakranialne krvavitve. Pri teh bolnikih se pojavljajo tudi čezmerne krvavitve po kirurških posegih. Diagnozo trombocitopenije postavimo na podlagi popolne krvne slike. Na tej podlagi določimo tudi njeno stopnjo. Za opredelitev vzroka so pomembni natančna anamneza, usmerjen klinični pregled in dodatne laboratorijske preiskave. Pogosto je potrebna tudi aspiracija/biopsija kostnega mozga. Krvavitve zdravimo ali preprečujemo z nadomeščanjem trombocitov. Število, pri katerem začnemo nadomeščati trombocite, je odvisno od vzroka trombocitopenije in prisotnosti ali odsotnosti krvavitve. Po splošnih priporočilih naj bi jih nadomeščali, ko njihovo število pade pod 10 x 109 /l, saj se takrat pojavi veliko tveganje za spontane krvavitve, predvsem v osrednje živčevje.
Anemija pri bolnikih z rakom Breda Škrbinc; Tanja Južnič Šetina
Onkologija,
06/2010, Volume:
14, Issue:
1
Journal Article
Peer reviewed
Open access
Anemija ali slabokrvnost je bolezensko stanje, pri katerem je zmanjšana celotna masa eritrocitov v krvnem obtoku, zaradi česar se zmanjša tudi sposobnost krvi za prenos kisika. Glavni vzroki anemije ...so zmanjšana tvorba eritrocitov, povečana razgradnja eritrocitov in krvavitev. Anemija, ki se pojavlja pri 30 do 90 % bolnikov z rakom je navadno posledica kombinacije več vzrokov, najpogosteje vpliva citokinov, ki se sproščajo ob maligni bolezni in mielosupresivnega učinka specifičnega onkološkega zdravljenja. Anemijo tudi pri bolnikih z rakom opredelimo po standardnih diagnostičnih postopkih, zdravljenje pa je odvisno od bolnikovih simptomov, stopnje anemije, hitrosti njenega nastanka, spremljajočih bolezni in ciljev zdravljenja bolnika z rakom. Najpogosteje uporabljamo transfuzijo koncentriranih eritrocitov in rekombinantne eritropoetine (EPA).
Paliativna oskrba bolnikov z napredovalim rakom debelega črevesa in danke je celostna oskrba neozdravljivo bolnega. Oskrba vsebuje obvladovanje simptomov ter pomoč pri obvladovanju psihičnih, ...socialnih in duhovnih težav. Najpogostejši simptomi, zaradi katerih so bili bolniki z rakom debelega črevesa in danke sprejeti na oddelek za akutno paliativno oskrbo Onkološkega inštituta v Ljubljani, so bili bolečina, huda splošna oslabelost, zapora črevesja ter težko dihanje. Paliativno zdravljenje simptomov se z napredovanjem osnovne bolezni lahko razlikuje. Glavni cilj ukrepov v paliativni oskrbi je vzdrževanje čim boljše kakovosti življenja. V zgodnji paliativni oskrbi so lahko ustrezni tudi kompleksnejši pristopi zdravljenja (paliativni kirurški posegi, paliativno obsevanje ), ki služijo boljši kakovosti življenja ob nadaljnjem napredovanju bolezni. V pozni paliativni oskrbi (zadnji tedni življenja) je glavna skrb za ugodje in čim boljše počutje umirajočega ter njegovih bližnjih.
Pri bolnikih z rakom in zasevki v kosteh je veliko tveganje za razvoj zapletov v kosteh, kar vodi v razvoj bolečin, patoloških zlomov, kompresije spinalnega kanala, hiperkalcemije in napredujoče ...nepokretnosti, zaradi česar se slabša kakovost življenja. Bisfosfonati preprečijo, zmanjšajo in odložijo te zaplete. Zaradi uvedbe teh zdravil so zapleti med bolniki z zasevki v kosteh bistveno redkejši. Znanih je tudi čedalje več izsledkov, ki kažejo na vlogo bisfosfonatov v preprečevanju izgube kostne mase med zdravljenjem raka. Danes poznamo vrsto bisfosfonatov, ki se razlikujejo po moči, učinkovitosti, odmerjanju, načinu dajanja in po odobrenih indikacijah za zdravljenje.
PDF