Pri Arzenškovih (dom. Zaverjekovih) v Bodrežu pri Sv. Vidu pri Grobelnem so bile štiri hčere. Oče Jože in mama Rotija sta bila na njih zelo ponosna. Tako kot mama Rotija, ki je bila ljubiteljica ...petja, so bile tudi one aktivne v cerkvenem pevskem zboru, a one tudi v amaterski gledališki skupini. Po vojni, ki je bila za družino velika in težka preizkušnja, so si vse tri ustvarili družine. Otroci smo imeli lepo mladost, ki smo jo v času počitnic in praznikov, kolin in kmečkega dela skupaj preživljali pri stari mami.Spomini, spomini so nepozabno lepi.
V 60-ih letih 20. stoletja smo mladi iz Zagorja na Pivki obudili tradicijo naših staršev iz časa med vojnama – skupinske pohode na 1796 m visoki Snežnik. Kot oni smo tudi mi šli od doma z ...lojtrancami in konjsko vprego. Odšli smo na soboto zvečer ok. desetih, v mraku zjutraj dospeli Vrh Pekla, v gozdarski brunarici pustili konje, in krenili skozi temačen gozd, se nazadnje zarili v snežniško ruševje. Želeli smo doseči vrh ob sončnem vzhodu, kar se je malokdaj posrečilo. Vendar je bilo vseeno prelepo, ko smo ga dosegli. Popoldne smo se vračali. In v dolini radoživo “vdrli” na vrtno veselico, na Baču, V Koritnicah ali Knežaku. – Slovenski Jadran mi je objavil to fotko s podnapisom: Tako so mladi Zagorci povišali Snežnik na 1800 m.
Fotograf Maks Zirmann, je v času, ko je imel fotoatelje v Ilirski Bistrici posnel nič koliko fotografij, mnoge so dokument časa, pa tudi fotografskega pristopa v tem času. Od maloštevilnih ohranjenih ...fotografij vsekakor izstopajo fotografije portretov, skupin in dogodkov v tem času. Dokumentacijska vrednost ohranjenih fotografij je več kot očitna. (vč/338)
Do izgradnje nove šolske stavbe Dragotina Ketteja leta 1963 v občini Ilirska Bistrica ni bilo nobene šolske telovadnice.Sicer pa je Ilirska Bistrica je imela sokolsko telovadnico v Sokolskem domu že ...od leta 1912 – bila je to osma izvenšolska telovadnica na vsem slovenskem ozemlju. Sokolski dom je po 2. vojni najprej zasedla Jug. Armade in v njej je bil DOM JLA, kasneje je sokolski dom postal Dom družbenih organizacij in v bivši telovadnici so zasedali vsi trije zbori Skupščine občine.Do izgradnje nove šolske stavbe za Osnovno šolo Dragotin Kette so si pomagali s telovadbo v eni od preurejenih učilnic v pritličju.Za potrebe šolarjev in članov TVD Partizan so priredili eno od učilnic v samostanu, kjer je ta čas delovala osnovna šola. Za tisoč učencev, ki so obiskovali pouk je bilo to dosti, dosti premalo. Ko pa je naraslo število učencev so še to zasilno telovadnico znova preuredili v učilnico.V tem času so mladi z veseljem obiskovali tudi telovadbo v okviru TVD PARTIZAN Ilirska Bistrica v istih prostorih v času, ko telovadnica ni bila zasedena. Vrhunec te dejavnosti je vsekakor bila udeležba bistriških članic Partizana na Zletu Partizana v Beogradu pod vodstvom vaditeljice Nerine Schoba.Iz tega časa se hvaležno spominjamo profesorice telovadbe Anice Sosič in profesorja Adolfa Rabiča.Na sliki med vadbo ene od dekliških telovadnih skupin v samostanski prirejeni telovadnici.Med dekleti prepoznamo: sestri Valči in Vojko Čotar (obe na skrajni na levi in desni strani slike) in še marsikatero dijakinjo. Telovadbo je tedaj učila prof. Nada T. Kljub vsem težavam so se na nogometnem igrišču (Kampotu) vrstili odlično pripravljeni telovadni nastopi. (313/vč)
Skupina topolških fantov in deklet se je sredi poletja 1935 odpravila na Snežnik.Pred tem so počastili vaškega svetnika sv. Štefana 4. avgusta in še Veliki Šmaren sredi avgusta. Na pot so se ...odpravili 17. avgusta 1935. Krenili so zvečer peš s Topolca in se podali do Trnovega ter nadaljevali pot po novi vojaški cesti, mimo Gabrovca, skozi Suhe doline, vse do jase na Sviščakih (Rifugio). Po kratkem počitku so nadaljevali pot proti Snežniku. Od Grde jame je na Snežnik vodila le še strma steza. Južna pobočja Snežnika so bila še vedno ožgana od požara, ki je tu pred nekaj leti uničil ne le travne površine temveč tudi velike površine nizkih borovcev. Ob stezi so žalostno štrlela do korenin ožgana stebla borovcev. Le tam pa tam se je iz ožganine prebijala zelena vejica. Bili pa so navdušeni nad obsežnimi površinami pisanega planinskega cvetja.Vrh Snežnika so dosegli sredi dopoldneva. Na vrhu so se ob triangulacijskem stolpu še fotografirali za spomin. Trudni pa vendar zadovoljni, da so uspešno opravili tak podvig, so se vrnili v dolino!Na sliki prepoznamo: Zadaj z desne: Stanko Baša, Franc Možina in Polde Čeligoj, pred njimi Pavlina Grlj, Pavlina Baša in Pepca Zidar, spredaj Mirko iz Trsta in Milan Zidar. Fotograf neznan.
Čeprav Čičarija deli Istro na slovenski in hrvaški del, pa so prebivalci teh krajev bili stoletja povezani tako v vsakdanjem življenju in delu kot z družinskimi vezmi.Dekleta na sliki so z obeh ...strani Čičarije, slikane na Velih Munah poleti 1943. Bilo je zadnje leto, ki je bilo še nakako mirno, čeprav je vojna besnela po vsej Evropi. In vse je kazalo, da bo temu delu naših krajev vojna vendarle prizanesla.Ob poletnem nedeljskem srečanju so si dekleta nadela kamižot kot pravijo narodni noši v Munah in okolici. V kamižot so oblekle tudi dve prijateljici » kranjske strani« z druge strani Čičarije. Dekleta so, z leve: Slava Poloza Kraljeva iz Mun, Polda Dolgan Fužova s Topolca, moja sestrična Olga Čeligoj Kraljeva iz Mun in Mira Jenko Samsova s Topolca pri Ilirski Bistrici.Že čez pol leta, aprila 1944 se je okupatorska soldateska zločinsko znesla nad temi skromnimi kraji. Požgali so mnoge vasi v tej okolici in pobili številne nedolžne ljudi. Najbolj okrutno so se znesli nad vasico Lipa kjer so pobili vseh 250 prebivalcev, ki so jih našli v vasi in celo 30 otrok, vas pa požgali. Vse te vasi si še do danes niso opomogle. Pretresljiv vaški muzej si je vredno ogledati. (vč)
