Dolenjska kulturna skupina je ena izmed bolje raziskanih predelov jugovzhodnoalpske halštatske kulture, ki obsega poleg Dolenjske tudi Belo krajino in Gorjance/Žumberak ter Posavje in Zasavje. ...Solidno osnovo zanjo predstavlja krono- loška shema, ki jo je predložil S. Gabrovec in ki je bila dopolnjena predvsem s strani njegovih učencev. Bistveno nova so spoznanja, ki so jih prinesle raziskave o poselitvi teritorija dolenjske skupine, o njenih naselbinah ter utrdbah ter njeni organiziranosti. Nove vidike so odprla tudi novejša arheološka izkopavanja, zlasti gomilnih nekropol v Novem mestu in Budinjaku. Pogrebni običaji, kot se odražajo v različnih načinih pokopavanja (žgani, skeletni) in v različnih velikostih in strukturiranosti gomil (gomile z majhnim ali večjim številom grobov, gomile s centralnim grobom ali brez, gomile z grobovi v koncentrično razporejenih krogih, gomile z različno usmerjenostjo grobov ipd.) kažejo na kompleksnost halštatske družbe, na njeno socialno razslojenost in verovanjske predstave. Hkrati pa se dolenjska halštatska skupina skozi grobne pridatke kaže kot izrazito vojaško organizirana družba v primerjavi z drugimi skupinami jugovzhodnoalpskega halštatskega kroga.
Članek obravnava ceste in poti, ki so vodile v Belo krajino in Žumberk čez sleme Gorjancev. Ugotovljenih je bilo sedem glavnih smeri, ki so bile glede na čas in politične razmere enkrat bolj in ...drugič manj frekventne. Prav v vseh obdobjih pa je bila najpomembnejša povezava med Dolenjsko in Belo krajino smer preko prelaza Vahta, ki se je iz prazgodovinske tovorne poti postopoma spremenila v vozno. Resnejšo rekonstrukcijo je doživela šele v osemdesetih letih 19. stoletja, ko so s številnimi serpentinami ublažili najnevarnejše klance.
Osrednja tema pričujočega prispevka ni nova; obravnava razmerje med poročnimi in drugimi preživetvenimi strategijami, in sicer na primeru mikro etnološko-demografske študije o načinu življenja ...župljanov Velikih Brusnic izpod Gorjancev v obdobju med letoma 1840 in 1945. V okviru te teme, so obravnavane družbene in kulturne značilnosti samooskrbnega, družinsko-kmečkega gospodarstva, ki so narekovale poročna pravila, in sicer zakaj, kdaj in kam so se poročali. Avtorica prispevka endogamna pravila obravnava v povezavi s poročnim vzorcem – poročnostjo in starostjo ob prvi poroki – tega pa razloži na eni strani z naravnimi razmerami za kmetovanje in na drugi strani z učinki pospešene rasti brusniškega prebivalstva, tj. z njegovim izseljevanjem in razslojevanjem zaradi agrarne prenaseljenosti. Proces izseljevanja je bil v tesni povezanosti z omejenimi alternativnimi možnostmi za zaslužek. Vsekakor brusniški župljani občutljivega ravnovesja med viri za preživetje in rastjo prebivalstva niso uravnavali s poročnostjo; to bi bilo v obdobju pospešene rasti prebivalstva neuspešno, če se ljudje na eni strani ne bi izseljevali in na drugi strani delili posestva na manjše enote. Učinki industrializacije, pa so olajšale poroke tudi socialno najšibkejšim plastem kmečkega sloja. To dejstvo lahko razložimo z »mehanizmom niše«, interpretacijskim modelom Hajnalove teze o »evropskem vzorcu poročanja« v kontinentalni, agrarno usmerjeni Evropi. Možnosti za poroko, ki jih lahko enačimo s pojmom »niše«, niso bile regulirane samo z dednim sistemom, ampak so bile povezane tudi z drugimi okoliščinami in razmerami. »Niša« ni bila za vse enako dostopna in všečna, pomenila je poroko s starejšo vdovo ali vdovcem, poroko pri visoki starosti, poroko s tujcem, drugačne veroizpovedi in nacionalnosti. Te poroke so odstopale od ustaljenih pravil, lokalne, socialne, versko in etnične endogamije, ki jim lahko pripišemo vlogo homeostatičnega mehanizma, ker so znatno omejevala pretok ljudi med različnimi socialnimi plastmi, veroizpovedmi in nacionalnostmi ter geografskimi legami prebivališč. Tako postane razumljivo, da so se prebivalci višinskih vasi poročali med sabo, prebivalci nižinskih pa med sabo, revni z revnimi, bogati z bogatimi in Podgorci s Podgorci, pa tudi, da so bile poroke med grko-katoliškimi Žumberčani in rimo-katoliškimi Podgorci izjema. To potrjujejo tudi matične knjige župnije Radatovići, v kateri je bilo obdobju med letoma 1843 in 2004 vpisanih samo 8 porok , sklenjenih v letih 1879, 1892, 1894, 1896, 1900, 1901, 1906 in 1914. Večina porok med Podgorci in Žumberčani je bila sklenjena v letih pospešene rasti prebivalstva, ko je naraslo število ljudi, ki so zaradi agrarne prenaseljenosti morali od doma. Odpravljeni s skromno doto so si v domačih ali tujih industrijskih in urbanih središčih ustvarili družino. Koliko je bilo mogoče sklepati na podlagi zapisov to velja tudi za poroke med Podgorci in Žumberčani; samo en par je po poroki ostal v župniji Velike Brusnice in eden domnevno v župniji Radatovići (samska služkinja iz Gabrja se poroči z 61-letnim vdovcem; ob poroki ima nevesta stalno prebivališče na ženinovem domu, kjer je verjetno služila). Za ostalimi se je izgubila sled, glede na to, da so bili ženini in neveste že v srednjih letih z nizkim socialnim statusom, domnevam, da so se po poroki odselili v domača ali tuja industrijska središča. Vsekakor pa bo treba v prihodnje domnevo še preveriti. Splošen sklep o poročnih zvezah med Žumberčani in Podgorci je ta, da se kljub živahnim gospodarskim stikom niso prav pogosto med seboj poročali. To dejstvo pripisujem iz različnih ekonomij izhajajočim delovnim vrednotam, ki so jih gledali kot »kolektivni značaj« obeh ekonomij. Podgorci so svoje »trdo delo na zemlji« povezovali s poštenostjo, medtem, ko so trgovanje Žumberčanov povezovali z iznajdljivostjo, včasih tudi goljufivostjo. Hkrati so Podgorci poudarjali, da Žumberčani živijo v »drugačnih družinah«, pri čemer so imeli v mislih zadruge. Iz tega sledi, da so Podgorci kljub mnogim podobnostim v načinu življenja z Žumberčani (trdo delo na siromašni zemlji, nizka življenjska raven, izseljevanje zaradi agrarne prenaseljenosti itn.) poudarjali medsebojne »kulturne« razlike, ki se zdijo bolj povezane z »vrednotami«. Zato bo v prihodnje raziskavo smiselno nadaljevati v tej smeri; preučiti bo treba vrednote in stališča, povezane z izbiro življenjskega partnerja, in sicer v kontekstu družinskih struktur in družinske ekonomije.
Extended description:
Naš kraj: predstavitev kraja Gabrje pod Gorjanci; polja v okolici, trte, vinogradi, družba ob mizi prepeva, izjave vaščanov Alojz JAKLIČ, Miha RUKŠE, Marija IVANEŽ, Rado LUZAR ...in Slavko MATKO, predsednik KS Gabrje, vaške hiše, kašča, tudi opuščene domačije, pes na verigi, sekanje drv, fantek jih pelje v samokolnici, skladovnica, v kotlu kuhajo jabolka, koruza, vaščani pojejo vaško himno, krajevni avtobus, panorama vasi v megli in mraku, napisna tabla Gabrje, turistična kmetija, narezek, obložena miza, studenec Gospodična, voda iz studenca, lovci s psi prihajajo z lova, trofeja - divji prašič.
Extended description:
Naš kraj: predstavitev kraja Gabrje pod Gorjanci; polja v okolici, trte, vinogradi, družba ob mizi prepeva, izjave vaščanov Alojz JAKLIČ, Miha RUKŠE, Marija IVANEŽ, Rado LUZAR in Slavko MATKO, predsednik KS Gabrje, vaške hiše, kašča, tudi opuščene domačije, pes na verigi, sekanje drv, fantek jih pelje v samokolnici, skladovnica, v kotlu kuhajo jabolka, koruza, vaščani pojejo vaško himno, krajevni avtobus, panorama vasi v megli in mraku, napisna tabla Gabrje, turistična kmetija, narezek, obložena miza, studenec Gospodična, voda iz studenca, lovci s psi prihajajo z lova, trofeja - divji prašič.
Our place: introducing the village Gabrje pod Gorjanci.
Original language summary:
Naš kraj: predstavitev kraja Gabrje pod Gorjanci.
Razglednica prikazuje prvotni leseni stolp na Trdinovem vrhu na Gorjancih, ki ga je kasneje zamenjal sodobnejši. V ospredju ljudje na travniku, kjer so se včasih odvijale veselice, danes tam stoji ...cerkev sv. Jere.
Na fotografiji so delavci novomeškega podjetja Novoteks na Gorjancih pri Krvavem kamnu v 60-ih letih 20. stoletja. Izlet je bil organiziran proti koncu poletja za celotne družine. Na teh družabnih ...srečanjih so delavci sami poskrbeli za dobro vzdušje, hrano in pijačo.
Fotografija prikazuje deseti zimski športni dan, ki ga je priredil SGP Pionir iz Novega mesta. Potekal je na Gorjancih, kjer so podelili kar nekaj medalj in pokalov.
Janez Trdina (1830.–1905.) jedna je od najsamostalnijih ličnosti slovenske književnosti
druge polovice 19. stoljeća. Njegov eklektičan koncept književnosti, svadljivi
karakter i radikalni politički ...stavovi – republikanizam, antiklerikalizam i posebno
(slavenski) nacionalizam – vodili su ga u stalne sukobe, pogubne za njegovu
profesorsku i spisateljsku karijeru. Dvije afere u kojima je Trdina najviše uzburkao
slovenski javni prostor dogodile su se u razmaku od trideset godina. Prva se dogodila
godine 1850. i 1851., kada je Trdina objavio „Pripovjetku o zlatnoj kruški“ i „Pretres slovenskih pjesnika“ i njima temeljito potresao staroslovensku kulturnu
elitu. Druga, mnogo veća, uslijedila je osamdesetih godina 19. stoljeća, kada je
umirovljeni gimnazijski profesor u ljubljanskim literarnim časopisima objavljivao
„Bajke i pripovijetke o Gorjancima“ i „Hrvatske uspomene“.
Svojim žanrovski teško uhvatljivim književnim tekstovima, u koje je upletao svoje
društveno-kritičke stavove, Trdina je ljutio mnoge suvremenike: najprije staroslovenske
uglednike Bleiweisova kruga, a kasnije osobito plemstvo, kranjske Nijemce
i „nemškutare“, moraliste i klerikalce. Tome je dodatno pridonijela činjenica
da Trdinova kritika nije ostala općenito načelna, nego je napadala izravno, ad hominem
(iako u literarnom ruhu): Trdina je bez zadrške difamirao i najuglednije
ličnosti. Ako izuzmemo zabranu čitanja Ljubljanskog zvona za studente, Trdinovi
tekstovi nisu bili podvrgnuti eksplicitnoj cenzuri – ali su ipak bili pokrenuti mehanizmi
ušutkavanja koji se mogu nazvati mekom cenzurom. Nakon prve afere, Trdina
je prestao objavljivati za puna tri desetljeća, dok je druga presudno pridonijela
ostavci Zvonova urednika Frana Levca i prestanku izlaženja liberalnog Slovana.
PDF
