Cilj ovoga rada uspostaviti je tipologiju tlocrtno-prostorne organizacije stambenih
uglovnica građenih na zagrebačkome Gradecu (današnjemu Gornjem gradu) u 18.
stoljeću. U razmatranje je bilo uzeto ...deset uglovnica izgrađenih na središnjemu
platou Gradeca, jer uglovnice građene na bedemima zbog različita konteksta
gradnje, konfiguracije terena i temeljā građevina pokazuju neke druge značajke istovjetne onima stambenih objekatane-uglovnica koji su također izgrađeni na bedemima. U uvodnome dijelu podrobno su opisane poteškoće prisutne u istraživanjima stambene arhitekture, te su dane osnovne smjernice za njihovo provođenje. Nakon toga slijedi pregled provedenih istraživanja i kritički osvrt na stariju literaturu s ciljem (re)valorizacije prije uspostavljenih teza vezanih za tipologiju gornjogradskih stambenih palača iz razdoblja baroka. Riječ je o istraživanjima Nade Premerl, Lelje Dobronić i Sandre Križić Roban. Temeljem detaljne arhitektonske deskripcije deset odabranih objekata utvrđuju se tri tipološke skupine građevina, a u analizi se, prije svega, uzimaju u obzir broj krila i stupanj ugrađenosti zdanja u pripadajući gradski blok, stoga se ugaone osamnaestostoljetne stambene građevine na zagrebačkome Gornjem gradu mogu podijeliti na jednokrilne, dvokrilne i trokrilne, s tim da se jednokrilne dalje mogu razdijeliti na one u kojima se prostorije organiziraju kao prostorni niz i na one kod kojih je prisutno složenije grupiranje prostorija prema namjeni. Sve su dvokrilne uglovnice poluugrađene s L-tlocrtom, a one trokrilne imaju U-tlocrt te se razlikuju ugrađene od slobodnostojećih po tretmanu okolnoga prostora. Najjednostavniji formalni elementi projektiranja – broj krila i stupanj ugrađenosti u gradski blok – pokazali su se ovdje kao valjana polazna točka u razmatranju tipologije, a svi primjeri unutar (pod)skupina ukazuju na brojne analogije u tlocrtnoj dispoziciji, postavu prema komunikacijama i oblikovanju unutrašnjega prostora.
The aim of this article is to define the layout-space organisation typology of residential corner houses built in Zagreb’s Gradec (today Upper Town) in the 18th century. Ten corner houses built in today’s Gradec central plateau are considered, because due to a different building context, terrain configuration and foundations, the corner houses built on the city walls show some attributes proper of non-corner residential buildings also built on the city walls. In the introduction, the obstacles faced by researchers of residential architecture were described in detail, after which basic guidelines for conducting such research were offered. This was followed by an outline of previously conducted studies and a critical overview of bibliography aimed at a (re)valorisation of earlier theses relative to the typology of Upper Town baroque residential buildings. The studies in question were carried out by Nada Premerl, Lelja Dobronić and Sandra Križić Roban. Based on an elaborate architectonic description of the ten houses taken into consideration, three typological groups of buildings were identified. First and foremost, the analysis took into account the number of wings and the level of
buildings’ integration into a certain city block. Therefore, Zagreb upper town
18th century residential corner houses can be divided into single-wing,
two-wing and three-wing buildings, whereas single-wing houses can be further
classified into those whose rooms are organised in a row and those with a more
complex grouping of rooms spaced according to function. All of the analysed
two-wing corner houses are semi-detached and have an L line, while the
three-wing houses have a U line. What distinguishes the three-wing terraced
houses from the three-wing detached houses is the treatment of the
surroundings. The most basic formal construction elements – the number of wings
and the level of integration into the city block – resulted to be a valid
departure point when considering house typology, while all the examples within
the (sub)groups indicate to many plan disposal, grid plan and interior design
analogies.
Kamin škofijske palače v Ljubljani je eno od najbolj nenavadnih umetniških del z začetka 16. stoletja. S katerimi konteksti je treba povezati to anonimno delo, ki je nastalo okrog leta 1512? To je ...bistveno vprašanje, ki ga je treba razrešiti brez posploševanj, kar pomeni, da se je treba soočiti s problematiko, namesto da bi se ji izogibali. Ta kamin, ki so mu raziskovalci namenjali le malo pozornosti, naj bi vseboval prvine »gotike« in »renesanse«, toda te besede leta 1512 niso imele nobenega pomena, preprosto niso obstajale. Edina beseda, ki so jo takrat uporabljali v škofijski palači v Ljubljani, je bila »eleganten«, in to besedo je treba postaviti v nasprotje z drugim izrazom, ki je bil takrat v Evropi zelo v modi, »barbarski«. Med osebnostmi, ki jih je treba umestiti okrog tega dela, sta škof Krištof Ravbar in humanist Avguštin Prygl, opredeliti pa je mogoče tudi širši intelektualni krog z Bernardom Pergerjem, Lorenzom Vallo, Angelom Polizianom in Francescom Colonnom. Če smo pozorni na spise teh avtorjev, še posebej na Colonnove, ni pravega vrednostnega nasprotja med njihovim časom in antiko. Pri njej se navdihujejo, da bi ustvarili govorico – nosilko kulture –, ne da bi zavračali srednjeveško umetnost, pri čemer so spoštovali superiornost krščanstva.
Težko je poimenovati bitja, upodobljena na kaminu škofijske palače, in poimenovanje je lahko celo nevarno. Ne smemo prezreti tega semantičnega problema, kajti vsako navajanje imena se sklicuje na določeno kulturno ali jezikovno ozadje, ki nezavedno usmerja naše sklepanje. Prav tako je nemogoče uporabljati besedišče tiste dobe, ker pogosto ne vemo, katere jezike so govorili naročniki in umetniki ter kako so prilagajali ali prevajali določene izraze (to je bil pravi intelektualni problem že okrog leta 1500 – spor o nominalizmu, prve teorije prevajanja, Colonnova semantična oklevanja). Zavedali so se tudi, da ime trdno določi neko poljubno resničnost ter ne razreši problema razmerja med jezikovnimi bitnostmi in miselnimi predstavami. Tako zadnje raziskave na temo hibridizacije in metamorfoze zavzamejo stališče, da je treba bitja predvsem dobro opisati in jim ne dajati imen, ker jih lahko s tem iztrgamo iz njihovega konteksta.
V Ljubljani ne vemo, ali gre za tuja, imaginarna, sanjska ali mitska bitja, preprosto za stare zglede ali igrive stvaritve. Poleg tega je bil proces hibridizacije v tistem času po Evropi zelo razširjen na različnih ravneh kulture, vsak primer je specifi čen. Z enakimi težavami se srečujemo pri dekorativnem rastlinskem okrasju, ki ne napotuje na nobeno posebno kulturno sfero – ali na več sfer hkrati.
Da bi bolje razumeli kontekst, bomo skušali zamejiti problematiko govorice – umetniške, književne in domače. Ob preučevanju, kako je sestavljen kamin, lahko analiziramo tip govorice, ki je uporabljen. Noben jezik še ni določen (niti latinščina ne) in izbrati neki jezik pomeni tudi, da se človek vpiše v zgodovino, v politično in zemljepisno polje. Ker je Ljubljana križišče, so bile izbire nabite s pomenom, ljudje so se hoteli vpisovati v različna kulturna področja, med različne oblasti, od Rima, prek Svetega rimskega cesarstva in tja do slovanskega sveta. V tem kontekstu je bila naloga antike ponuditi celoto modelov, vendar pa je nikakor ne smemo obravnavati kot oviro za udejanjanje umetniške svobode in inteligence. To dvoje je imela, nasprotno, nalogo spodbujati.
Analiza tipologije kamina kaže, da ne ustreza nobeni geografi ji, interpretira tako antiko kakor tudi srednji vek in je inovativna – ne glede na kakovost izdelave. Prisotna je torej jasna volja po razlikovanju od svojih sodobnikov. Da bi bolje preučili to razsežnost, je treba poseči po orodjih, lastnih govoricam. Mogoče je uporabiti splošen izraz »govorica umetnosti«, semiologija ali deli diskurza v retoriki, toda to nam le malo pomaga.
Preveč prvin glede namenov se nam izmika. Zato je praktično nemogoče, da bi se na njihovi osnovi lotili medbesedilnega branja, ki bi razkrilo avtorja, osebo, ki ji je delo posvečeno/naročnika, gledalca. Tudi ni več sledu o razpravah o »arhitekturni govorici«, toda interpretacije Vitruvija so bile še zelo polemične – in torej vir svobode. Dejansko kamin ustreza izjemno nenavadnemu ukvarjanju z oblikami, do katerega je v Avstriji in Evropi prišlo v letih 1500–1520.
Torej je treba kamin škofijske palače v Ljubljani poskusiti gledati in obravnavati zunaj vsakega referenčnega sistema, osredotočenega na Italijo ali na kakšno drugo pokrajino. To delo se opredeljuje samo kot lastno središče svojega referenčnega sistema. Če analiziramo like kot sintagme s sistemom paradigem in leksemov, je mogoče razbrati »jezikovno strukturo«. Najprej, površina ali praznina nimata vrednosti paradigme, če uporabimo teorije Aloisa Riegla in Clauda Zilberberga, liki so torej omejeni na preprost diskurz brez razmerja s kaminom, ki je njihov nosilec. Kar zadeva slovnična obrazila, je sistem števila in spolov zelo poenostavljen, interakcije med različnimi prvinami kamina so torej omejene na najmanjšo možno mero. Sami liki so sestavljeni iz leksikalnih in ne gramatikalnih sintagem, s prehodnimi glagolskimi razmerji. Ta poenostavitev govorice, v kateri pa ostaja nekaj jasnih pravil, vendarle osvetljuje napor in premišljevanje obdobja, kako narediti za svojo govorico in kulturo preteklosti, z namenom utrditi in poveličati sedanjost ter ne obuditi v življenje časa, ki so ga takrat že imeli za mrtvega. Na semantični ravni je velik problem, kako na novo izraziti svoje znanje, da bi ga mogli prenesti dalje. Na primer: obrtnik, ki je delal kamin, ni imel jezikoslovnega, kulturnega in teoretičnega znanja, da bi razumel napotila humanistov škofovskega dvora v Ljubljani, in iz tehničnega vidika je njegova izdelava slab prevod namenov naročnikov.
Zakaj je vredno, da se posvetimo kaminu škofijske palače v Ljubljani in ne kakšnemu drugemu delu, bogatejšemu in bolj kakovostnemu, pri katerem bi se bilo lažje poigravati z izrazi, kjer bi bilo lažje razbirati interakcije? Zato, ker za bogatejša dela že obstajajo številne analitične metode, medtem ko se je ta kamin upiral vsem poskusom analize, ostal je zazidan v molk posploševanj. Treba je izdelati nova orodja, da bi ga pripravili k temu, da »spregovori«, in se osvoboditi splošnosti, ki izbrisujejo bogastvo posamičnega konteksta.
Tako v Ravbarjevem krogu kakor pri Colonni ni umetnost ne antična ne moderna, predvsem je nekaj domišljijskega in duševnega. Treba je opustiti idejo vpliva in uporabiti idejo micelija Gillesa Deleuza in Félixa Guattarija, da bi dojeli medsebojno vplivanje med intelektualnimi in umetniškimi stvaritvami, se pravi, da ni hierarhične podreditve, da lahko vsaka prvina vpliva na vse druge ne glede na njihov položaj. Na Kranjskem je škofijski kamin zelo rodovitno vozlišče v še dokaj neraziskanem miceliju.
Elementi dizajna u arhitekturi desetak analiziranih antologijskih zgrada tridesetih godina u Zagrebu prominentnih protagonista moderne arhitekture, pored moderne, imaju i klasičniju morfologiju koja ...obilježava kontinuitet tradicionalnog nasljedstva. Adolf Loosovo poimanje dekoracije kao neusklađene s Zeitgeistom u analiziranim zgradama potencirano je oskudnim sredstvima financiranja radi čega se uređenje interijera unatoč reprezentativnom karakteru palača uglavnom svodi na nužni minimum. Istraživanje otkriva elemente dizajna unutarnjeg uređenja, namještaja i opreme: kreacije arhitekata za naručene zgrade. U reprezentativnim palačama nema primjera total designa iako su pojedini arhitekti primjenjivali ovaj koncept u drugim tipologijama zgrada. U međuratnom razdoblju posebnu pažnju dizajnu, a na tragu funkcionalističkih ideja, daju arhitekti Stjepan Planić i Juraj Denzler, dok primjenu koncepta Gesamtkunstwerka pronalazimo u zgradi Doma obrtnika arhitekata Aleksandra Freudenreicha i Zvonimira Požgaja. Arhitekti dizajniraju i tipografiju za nazive zgrada na glavnim pročeljima te logotipove i murale. Funkcionalnost, jednostavnost i čistoća linija i formi njihovog dizajna vidljiva je na sačuvanim nacrtima i fotografijama te u samim zgradama gdje je manji dio ove baštine još u uporabi.
Na desni, za vodnjakom, Bieleckijeva palača.Palačo takoj na desni so ravno v tistem obdobju začeli rušiti, na sliki že ni strehe, in odprli novo ulico.
Nasproti palače Lanthieri se dviga palača grofov Strassoldo, ene najstarejših plemiških družin na Goriškem. Grofje Strassoldo so jo dobili v dar leta 1460 od Goriških grofov. Družina Strassoldo je ...palačo povečala in ji dodala park, vendar je v notranjosti posesti še ohranjen del stavbe, ki je stala na tem mestu pred razširitvijo. Leta 1836 se je v tej palači naselil Ludvik XIX, vojvoda Angulemski s spremstvom, ki je danes pokopan na Kostanjevici pri Novi Gorici. Leta 1933 je grofica Strassoldo palačo prepustila malemu semenišču v Gorici, danes pa je v prostorih palače hotel.
Že v začetku 14. stoletja, naj bi na mestu, kjer danes stoji palača Lanthieri, stala manjša palača v lasti Goriških grofov, ki je služila kot gostišče in prenočišče za pomembne popotnike. Palača ...grofov Lanthieri, kot jo vidimo danes, je bila zgrajena v 15. stoletju in razširjena v šestnajstem. Iz nemške besede za »lepo hišo« izhaja tudi ime za Lanthierijevo palačo, kot jo poimenujejo domačini: »Senauz«. Hiša je imela mnogo znanih obiskovalcev. V njej sta prenočila papež Pij VI. in Carlo Goldoni. Papež Pij VI. je leta 1782 na balkonu palače (podrt leta 1852) blagoslovil množico, ki se je zbrala na trgu, nato pa nadaljeval pot proti Dunaju, kjer je poskušal cesarja Jožefa II. odvrniti od že začetih reform, ki bi oslabile kler. Hranila je slike in spominke velike zgodovinske vrednosti, ki pa so bili med prvo svetovno vojno uničeni. Ob strani je še viden del portika frančiškanskega samostana.
U povijesti recepcije Dioklecijanove palače, koja još čeka svoju intelektualnu povijest (the history of ideas), uočena su dva „recepcijska puta“. Prvi koji je vodio od distanciranoga estetskog ...divljenja te drugi, intervencionistički, koji je promišljao fizičku intervenciju u njezinu tvar.1 Cilj je ovoga rada onom prvom recepcijskom putu nadodati anglosaksonski, funkcionalistički pravac koji je u modernosti afirmirao svoju sliku palače.2 Ovaj su recepcijski krug začele tri engleske spisateljice Maudy Holbach, Rebecca West i Rose Macaulay. U razdoblju od 1910. do 1953. godine napisale su tri zapažene putopisne knjige u kojima je Split dobio istaknuto mjesto. Ne posjedujemo podatke da su privatno bile bliske; Maudy Holbach knjigu o Dalmaciji završila je 1907., a West i Macaulay svoja su poglavlja o gradu objavile 1941., odnosno 1953. godine. Ipak, dijelile su brojne sličnosti: njihova snažna intuitivna recepcija odaje samopouzdanje „nove žene“ postviktorijanskog doba (The New Woman), koje je Rebeccu West smatralo svojom najistaknutijom heroinom. Engleski povjesničar lijeve orijentacije i njihov suvremenik Eric Hobsbawm ustvrdio je da je tijekom viktorijanske ere došlo do promjene uloge žene ne samo u obitelji, politici i tvornici, nego i do afirmacije njihove senzualnosti u humanističkim znanostima.3 Naše su „nove žene“ ovo feminističko samopoštovanje (self-respect) ugradile u društveni aktivizam koji je britanski kolonijalni pisac i nobelovac Rudyard Kipling u svojoj poemi nazvao „misijom bijelog čovjeka“ (white man’s burden). Moralna obaveza da se pomogne siromašnima, bez obzira željeli to oni ili ne, i da se kolonijalizam predstavi kao intelektualni projekt, trajno je odredila anglosaksonsku svijest. Engleski putopisci isticali su da se oni, za razliku od Nijemaca koji prednjače svojim proučavanjem u arhivima, laboratorijima i radionicama, odlikuju instinktom za proučavanjem ljudi i običaja najzabitnijih zemalja svijeta. Engleske se spisateljice nisu smatrale običnim turistima nego pretečama (pioneers) prosvjete koja za sobom vuče trgovinu i znanje, odnosno budi zemlju iz mrtvila.4 To je recepcijski manifest koji je s jedne strane dijelio Riegla i Niemanna a s druge Holbach, West i Macaulay. Ipak, dok je u prosvjetiteljskoj viziji moderna civilizacija sa svojim normama stajala uzvišeno superiorna nad svojim pretečama, postviktorijanski je romanticizam preispitivao modernosti. Njega su podjednako fascinirala oba stupa zapadne kulture: grčko-rimski klasicizam i kršćansko naslijeđe.5 Njihov feministički i kulturološki sentiment, dio šire liberalne whigovske ideologije mogao se najprimjerenije izraziti funkcionalističkom metodom. „Nove žene“ gledale su Palaču svrhovitim naočalama koje su asimilirale prethodne kanone i tražile one sociokulturne vrijednosti koje integriraju društvo i omogućavaju povijesni napredak. Stapale su klasične ideale elite i demokratske ambicije omeđene miljeom građanske kulture.6 U vječnoj potrazi za svrhovitošću i kontekstom u palači su nazrele funkcionalistički konsenzus. Razgrađivale su klasicistički mit i nametale nova razmišljanja. Rebecca West je u palači tražila izvor kulturnog obrasca po kojem su se u njezino doba Splićani vladali.
U radu autorica donosi primjere sačuvanih kamenih traforiranih
ograda iz Splita i Omiša. Na temelju poznatih arhivskih izvora i
komparacije s trogirskim palačama, iznosi prijedlog o njihovoj
namjeni ...u konstrukciji parapeta dvorišnih balatorija. Analizirajući
stilske elemente, uspoređuje ih s ukrasom mrežišta drugog kata
zvonika trogirske katedrale.
PDF
