Dioniz in Nil v varstvu Boga Blaž Božič
Keria: Studia Latina et Graeca,
08/2021, Volume:
23, Issue:
1
Journal Article
Peer reviewed
Open access
Prispevek osvetljuje dva glavna problemska sklopa, ki se kažeta pri obravnavi korpusa poznoantičnega pesnika Flavija Dioskora oz. Dioskora iz Afroditopolisa iz 6. stoletja po Kr. Razprava izhaja iz ...kratke biografske osvetlitve, pregleda kontekstov Dioskorovega ustvarjanja in prevoda treh tipičnih primerov njegovih pesmi (dveh epitalamijev in enega enkomija). Najprej se posvečam vrednotenju Dioskorove poezije v 20. stoletju: »najslabši pesnik antike«, nesrečni epitet, ki zgoščeno povzema splošne sodbe o njegovem delu do poznega 20. stoletja, skušam prikazati v luči dveh širših problematik: vpeljanega razumevanja celotnega obdobja »pozne antike« kot obdobja dekadence in propada ali pa kot prehodnega obdobja na eni, in kot problem vrednotenja »priložnostne poezije« in figure »priložnostnega pesnika« na drugi strani. Prevedene pesmi nato postavljam v kontekst poznoantične literature, oziroma natančneje, literarnega ustvarjanja v Egiptu 6. stoletja. S tem naslavljam drugi problemski sklop, to je problematika »krščanskega« in »poganskega« v njegovi poeziji, v zvezi s katero izpostavljam motiv Dioniza in Nila v varstvu krščanskega Boga, ki se pojavi v Epitalamiju Izaku (P.Cair.Masp. III 67318): probleme tovrstnih dinamik med »krščanskim« in »poganskim« je na primeru opusa Nonosa iz Panopolisa (avtorja »poganskega« Epa o Dionizu in »krščanske« Parafraze Janezovega evangelija) uspešno reševal Robert Shorrock, in sicer s pomočjo modela dveh poznoantičnih »pesniških person« oz. literarnih kodov, namreč »pesnika muz« in »pesnika Kristusa«. V nadaljevanju razprave argumentiram, da se za obravnavo poezije Flavija Dioskora takšen pristop kaže kot le deloma primeren. Menim namreč, da je dinamiko med »krščanskim« in »poganskim« ravno zaradi »priložnostnosti« te poezije, torej dejstva, da je še posebej tesno povezana s svojim pragmatičnim kontekstom (in tako s konvencijami obreda, npr. v kontekstu poroke), ustrezneje kot (zgolj) literarno igro razumeti kot literarni odraz žive verske dinamike v Egiptu 6. stoletja.
v članku sem z analizo televizijskih in spletnih prispevkov o predsedniški kampanji 2012 skušala pokazati, kako je kandidat Borut Pahor z opravljanjem 46 različnih, predvsem fizičnih poklicev ...uprizarjal drugačno moškost od tiste, ki je bila zanj značilna pred kampanjo. Prek mediatizacije politike in eventizacije kampanje se je Borut Pahor iz novega moškega, ki skrbi predvsem za svoj videz, spremenil v moškega delavskega razreda, ki v ospredje svojega delovanja postavlja moralo, odgovornost in trdo delo. Z opravljanjem poklicev, ki niso neposredno povezani s politiko, je bil rezultat Pahorjeve kampanje še dodatna depolitizacija predsedniške funkcije.
Many economic theories are based on the assumption that the rules of the market are the results of “natural” tendencies of rational individuals to gain their interests, and that those »natural laws« ...enable the market to be self-regulated. Their critics insist on a more significant role of state and society in the regulation of the market. Differences between these two camps are apparent: the first approach is based on rational individuals, the second one is based on the embeddedness of markets in the social and political context. However, both approaches are based on modernist dichotomies between subject and object, individual and collective, nature and society, which make it difficult to render the complexity of linking heterogeneous actors in the market. This text will propose Actor-Network Theory as an alternative approach to understanding markets. Such an approach implies that neither can market be self-regulated nor can a state regulate it. The market is instead viewed as an actor-network in which heterogeneous actors participate in its construction and maintenance.
U knjizi Arhitektura i disjunkcija Bernard Tschumi (2004) upozorio je na važnu ulogu koju arhitektura i organizacija prostora imaju u stvaranju i ograničavanju osobne i političke slobode građana, a ...koju on nazva nasiljem arhitekture. Naime, prostor i događaji koji se zbivaju u nekom prostoru međusobno utječu jedni na druge. Opisujući javni prostor kao produkt društvenih sila i kao mjesto koje ima “aktivnu ulogu u stvaranju i reproduciranju društvenih identiteta, kao što i društveni identiteti, značenja i odnosi stvaraju materijalna i simbolička mjesta”, Gill Valentine (2002) razlikuje tri razine prostora: materijalnu, regulatornu i performativnu. U ovom radu propitivat ćemo kako te tri razine prostora korespondiraju s queer zajednicom u gradu Zagrebu. Propitivat ćemo kako se LGBTIQ udruge organiziraju u materijalnom prostoru i koliko ih Grad Zagreb u tome podržava, a kako se bore za svoja prava i slobode u areni regulativnog prostora odnosno javnih politika. Istražit ćemo i kako queer aktivizam mobilizira performativni potencijal prostora kako bi transformirao grad Zagreb iz heteroseksualnog prostora u prostor kulturne različitosti, odnosno prostor koji uključuje nehetero ili queer seksualne identitete.
Razprava z naslovom »Tesnobnost samodefiniranja in znamenja krize« bo obravnavala ne- katera vprašanja, ki bistveno določajo sodobno razmišljanje o evropski drami in gledališču. Tako bo na primer ...ideja fragmentarne dramatike obravnavana v povezavi s prvim prime- rom takšnega pisanja, z Aristofanovimi komedijami. Temeljno vprašanje, ki si ga zastavlja- mo, je naslednje: glede na katero idejo »celote« je določeno dramsko delo fragmentarno in po kakšni logiki so ti fragmenti povezani v to celoto? Drug pomemben vidik se nanaša na prepričanje, da živimo v posebnem zgodovinskem trenutku in da je performativnost razli- kovalna značilnost našega časa. Zdi se, da ta predpostavka spregleda dolgoletno tradicijo, ki sega vse do Platona in je jezik obravnavala kot dejanje samo po sebi.
Pojav novih oblik uprizoritvenih pisav v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sicer ni odpravil tradicionalnih dramskih oblik, je pa korenito spremenil vlogo besedilnosti v ...gledališču. V članku zagovarjamo tezo, da je uprizoritvena pisava, osvobojena pravil dramske pisave in celo sintakse ter gramatike, v besedilno produkcijo vnesla ilokacijsko logiko. Članek zaključimo s preliminarnim razmislekom o razlikah med eksperimentalnimi strategijami pisave in najnovejšimi oblikami umetne inteligence za generiranje besedil.
Razprava z naslovom »Tesnobnost samodefiniranja in znamenja krize« bo obravnavala nekatera vprašanja, ki bistveno določajo sodobno razmišljanje o evropski drami in gledališču. Tako bo na primer ideja ...fragmentarne dramatike obravnavana v povezavi s prvim primerom takšnega pisanja, z Aristofanovimi komedijami. Temeljno vprašanje, ki si ga zastavljamo, je naslednje: glede na katero idejo »celote« je določeno dramsko delo fragmentarno in po kakšni logiki so ti fragmenti povezani v to celoto? Drug pomemben vidik se nanaša na prepričanje, da živimo v posebnem zgodovinskem trenutku in da je performativnost razlikovalna značilnost našega časa. Zdi se, da ta predpostavka spregleda dolgoletno tradicijo, ki sega vse do Platona in je jezik obravnavala kot dejanje samo po sebi.
Na temelju teza Hannah Arendt i posebno Judith Butler, u tekstu se promišlja o „krizi” u suvremenoj umjetnosti u uvjetima ideološke prekarizacije. Postoje li savezništva u razmišljanju i djelovanju? ...Metodom slobodne navigacije kroz recentnu umjetničku praksu nailazi se na geste koje je moguće dovesti u vezu s oblicima savezništva, zajedništva i prijateljstva.
Promišljanje ovoga rada kreće od postavke da je pri analizi, kritici i promišljanju alternativa današnjih razvojnih i obrazovnih strategija Europske unije centralan, a gotovo redovito izostajući ...moment, onaj njihovog teorijsko‐pedagogijskog utemeljenja. Bilo da se radi eksplicitno o nacrtima za reformu visokog obrazovanja, bilo da se o cjelovitom sustavu odgoja i obrazovanja govori kao o podsustavu šireg gospodarskog sustava, perspektiva iz koje se kreće je ona samorazumljivosti pretpostavljenih, funkcionalno određenih ciljeva, pri čemu se pitanja reformi potom svode na tehničke kategorije standardizacije proizvoda, kontrole kvalitete, stroge svrsi‐shodnosti, eksplicitne mjerljivosti, ponovljivosti i efikasnosti u odnosu input‐output. U tako postavljenom okviru, teorijsko‐pedagogijsko mišljenje nužno iščezava, čime se gubi svaki kritički, emancipatorski i humanističko‐razvojni potencijal odgoja i obrazovanja, a didaktika kao odvojena od problema opće pedagogije, sistematske pedagogije i filozofije odgoja biva reducirana na puku odgojno‐obrazovnu tehniku. Teza rada je da se pri pedagogijskom kritičkom čitanju u centralnoj ideji današnjih EU reformi obrazovanja (počevši od Sorbonske i Bolonjske deklaracije, preko Lisabonske strategije, pa da Europe 2020 strategije i Rethinking education inicijative) otkriva jedna nereflektirana ideja obrazovanja usmjerenog na cilj, koja je vrlo usporediva sa idejama teorijsko‐pedagogijski prevladanih američkih teoretičara kurikuluma s početka i prve polovice 20. stoljeća poput Franklina Bobbitta i Ralpha Tylera. U prirodnom suživotu takvih obrazovnih ideja i suvremenog neoliberalnog kapitalizma, pedagogijskom oku nameće se pitanje ‐ je li ono što danas u Europskoj uniji nastupa pod imenom reforme obrazovanja kretanje prema istinskom "europskom obrazovanju" ili se ipak radi o konačnoj smrti europskog obrazovanja i duha.
PDF
