V Prekmurju je bil vodilni izdajatelj časopisov v slovenskem lokalnem jeziku katoliški duhovnik Jožef Klekl st. (1874–1948), ki je izdajal med bralci zelo priljubljena mesečnik Marijin list (od 1919) ...in tednik Novine (do 1941). Po združitvi Prekmurja z matico se je nabor časopisov razširil in vsak izdajatelj oz. urednik je skušal najti pot do bralcev na svojstven način – s tehtno izbranimi objavami. Poseben pečat je v prekmurski medijski krajini pustil prav Klekl, ne toliko kot duhovnik in ker so bile vsebine v njegovih tiskih v večjem delu nabožne, ampak ker je deloval tudi kot politik. V času njegove politične kariere se je Prekmurje znašlo v novi državi. Iz Ogrske, v kateri je bila slovenska beseda v javni sferi redko ali komaj slišana, je ta pokrajina vstopila v politično nemirno Kraljevino SHS/Jugoslavijo. In to v času, ko sta se dokončno izrisala ideološko nasprotna tabora: konservativni/katoliški in napredni/liberalni. Po letu 1919 se je identiteta Prekmurcev definirala na novo: to ni bila več zgolj tista slovenska pokrajina z versko raznolikostjo, tu sta bila domače narečje in »nova«, zborna slovenščina. Stari prijatelji so postali novi politični konkurenti, sobivanje z Madžari je dobilo nov pomen. Edina stalnica v Kleklovih medijih je bil njegov odnos do nekatoliških vernikov in/ali ateistov. Kljub razgledanosti in načitanosti je vsa leta svojega delovanja ohranil premočrten stav v smislu, da je edina prava vera katoliška. Vse ostale, posebej protestantska, pa so po njegovem skrenile s poti. Tako jih je dojemal in v takšnem duhu je o njih pisal, prevajal in objavljal članke, v katerih marsikateri podatek ni bil preverjen. Zaradi tega je pogosto prišel v »konflikt« z drugimi časopisnimi uredništvi ali pripadniki evangeličanske veroizpovedi.
V članku je predstavljeno grobišče Sumerje pri Gornji Bistrici, odkrito ob gradnji daljnovoda na trasi Cirkovce–Pince. Na izkopnem polju velikosti 40 × 40 m je bilo odkritih 80 žganih grobov. V ...pripravi je obširnejša monografija o grobišču, z nekaterimi analizami, ki še niso končane, zato je tu v celoti predstavljenih le nekaj izbranih grobov, dodana pa je tipološka opredelitev celotnega gradiva z osnovnimi podatki o grobišču. Uvrstimo ga lahko v čas mlajše in pozne kulture žarnih grobišč, v ruško žarnogrobiščno skupino (stopnje Ha B1 do Ha B3 po Müller-Karpejevi shemi). Ker se grobišče iz izkopnega polja širi na vse štiri strani, bi ga po velikosti domnevno lahko postavili ob bok velikim poznobronastodobnim grobiščem v Sloveniji, kot so Ruše, Pobrežje, Ljubljana, Dobova in Obrežje.
V bronasti dobi so od prehodnega obdobja pozne bakrenodobne kulture Somogyvár-Vinkovci pa vse do kulture žarnih grobišč obstajali različni tipi naselbin, in sicer naselbine raztresenega tipa in ...manjši zaselki, pogosto nanizani blizu drug drugega, ter tudi strnjene naselbine. V njih so bile stavbe razporejene polkrožno okoli osrednjega “vaškega trga”, kar dobro ilustrira tlorisna slika naselbine Pod Grunti – Pince pri Lendavi iz srednje in zgodnje pozne bronaste dobe. Med njimi pa posebej izstopajo nekatere utrjene naselbine, kot je Oloris, morda pa tudi Pod Grunti – Pince. Tudi v pozni bronasti dobi oz. v času kulture žarnih grobišč so bile običajne naselbine raztresenega gručastega tipa, a so obstajale tudi strnjene naselbine, ki pa so bile zasnovane drugače, in sicer po ortogonalnem konceptu, kot sklepamo na osnovi naselbin na Pobrežju in v Ormožu, slednja je bila tudi utrjena z nasipom in obrambnim jarkom. Čeprav so podatki o načinu pokopavanja v bronasti dobi še maloštevilni in zelo skopi, pa vendarle lahko domnevamo, da je bilo skozi ves čas – le z izjemo srednje bronaste dobe v času kulture bronastodobnih gomil – običajno sežiganje preminulih, kar naj bi veljalo tako za kulturo Somogyvár-Vinkovci kot za kulturo Kisapostag v zgodnji bronasti dobi, pa za virovitiško kulturo v pozni srednji in zgodnji pozni bronasti dobi ter seveda za kulturo žarnih grobišč v pozni bronasti dobi.
There are two interesting cases of the worship of Roman period deities in the north-eastern Italian and Pannonian regions, which in one way or another seem to have survived through the early medieval ...to modern times. The first is the cult of Belenus, the well-known Celtic and most notably Norican and Aquileian god. The second case is that of Cybele and Attis, the so-called eastern deities, whose cult became highly influential in the mentioned areas – as well as elsewhere – in the second and third centuries AD. Interestingly, a deity called “holy Belin” was documented in the second half of the 19th century in the area of Tolmin in Slovenia (the hinterland of Aquileia), as a traditional folk belief. In Pannonia, traces of the cult of Cybele and Attis seem to have survived from antiquity in Prekmurje and Porabje (Slovenia, Hungary), reflected in the unusual and still existing custom of the “wedding with a pine-tree”.
Članek obravnava poselitev Prekmurja v bronasti dobi na podlagi do zdaj odkritih naselbin in grobišč ter zaobsega čas okrog 1500 let. Prehodno obdobje iz bakrene v zgodnjo bronasto dobo v ...Prekmurju označujejo naselbinske ostaline iz kulture Somogyvár-Vinkovci. Sledi poselitev kulture Kisapostag v zgodnji bronasti dobi, ki se je v Prekmurju zaključila s horizontom pramenaste oz. licenske keramike na prehodu v srednjo bronasto dobo. Iz zgodnjega obdobja srednje bronaste dobe so bile v Prekmurju doslej odkrite le ostaline naselja na najdišču Pod Kotom – sever. Iz obdobja pozne srednje bronaste dobe in zgodnje pozne bronaste dobe pa izstopa največje naselje Pod Grunti – Pince. V pozno bronasto dobo sodijo ostaline naselbine na Novi tabli, plani žgani grobovi v Goricah pri Turnišču, depo kovinskih predmetov na najdišču Pod Kotom – jug, pred kratkim odkrita višinska naselbina na Sotinskem bregu ter grobišči na Tišini in Gornji Bistrici.
The Avgust Pavel's Vend nyelvtan or Prekmurje Slovene Grammar (1942) offers linguists insight into a key part of the remarkable variation in Slovene. A peripheral area of Slovene, the Prekmurje ...dialect is in contact with German, Hungarian, and Croatian Kajkavian.
Štajersko-panonska skupina je značilna predstavnica vzhodnohalštatskega kulturnega kroga. Pod tem terminom razumemo kompleksen, večplasten kulturni fenomen, ki je obsegal prostrano območje od ...Štajerske (na slovenski in avstrijski strani), na zahodu do Koralp, na vzhodu je zajemal panonske nižave vzdolž rek Rabe, Mure, Drave. Nove raziskave, predstavljene na simpoziju, so prinesle novosti glede poselitvenih območij in njihovih značilnosti, ki se kažejo v tipih naselbin (višinske oz. nižinske), stavb (novost so zemljanke) ter v oblikah grobov in njihovih oznak (npr. gomile z mogočno grajeno grobno kamro in dromosom na eni strani ter na drugi strani grobovi, grobne parcele in gomile, obdane z jarki ipd.). Kljub skupnim kulturnim značilnostim, ki se izražajo predvsem v religiozni sferi, pa lahko v njenem okviru ugotavljamo tudi razlike med posameznimi regionalnimi skupnostmi.
The paper discusses for the first time the toponyms occurring in the spontaneous speech of Hungarians living in the bilingual regions of Vojvodina (Serbia) and Prekmurje (Slovenia). The author aims ...to reveal the patterns and general trends in the use of Hungarian and Slavic forms of toponyms in the speech of informants of two contact regions. Another task is to outline the features of morphological adaptation of borrowed place names to the case system of the Hungarian language (cases expressing direction and location). The data for the study was collected from 2012 to 2019 during the author’s field research, specifically by conducting semistructured interviews with informants. It is stated that the interlocutors use both Hungarian and Slavic toponyms in their spontaneous speech. We can often find variability: in the speech of one informant, both options may occur. The use of the Slavic form of a toponym is accompanied by metalinguistic comments, explaining the choice of this form in the narrative. The comments can be brief or more detailed. Both Hungarian and Slavic toponyms are used mainly with external local cases (supersessive, sublative, delative). However, there are cases of interference with Slavic languages, when Hungarian variants of toponyms, as well as borrowed toponyms from Slavic languages, are used in internal local cases (equivalents of Slavic case constructions), but this is less common. In broad terms, there’s a lot of uniformity regarding the use of toponyms in the speech of the respondents from Vojvodina and Prekmurje. It now is planned to verify whether similar processes occur in the speech of Hungarians living in other bordering countries (both Slavic and non-Slavic), to build a more comprehensive typology. Slavic forms of toponyms should be included in the Termini dictionary which lists borrowings in the speech of Hungarian diaspora.
PDF
