Razprava je posvečena Adamu Bohoriču in njegovim pogledom na slovanski svet v uvodu v slovnico Arcticae horulae – Zimske urice, na osnovi prevoda in izdaje Jožeta Toporišiča iz leta 1987. Adam ...Bohorič je bil povezan s svetom reformacije v nemških deželah, predvsem z Wittenbergom, kjer je študiral in kjer je bila poleg Dalmatinovega prevoda Biblije natisnjena tudi njegova slovnica. Bohorič je lahko opazoval nemško dogajanje na področju verske reformacije, obenem pa tudi prizadevanja na jezikovnem področju, kjer so Nemci dohitevali romanske jezike. Nemške pomebne slovnice so izšle v sedemdesetih letih 16. stoletja, le nekaj let pred Bohoričevo, kar nam kaže, da je Bohorič s svojo slovnico dohitel čas in ne moremo več govoriti o slovenskem zamudništvu. Čeprav marsikaterega Bohoričevega pogleda na slovanski svet danes ne delimo več, moramo priznati, da je svoje poglede oprl na takratno vedenje v okviru humanističnega videnja preteklosti.
Rodbina gospodov Črnomaljskih, ki je uporabljala grb s šahirano črno-rdečo prečko na belem polju, je v 14. stoletju spadala med goriško ministerialiteto. Ob izumrtju istrske veje Goriških grofov so ...postali habsburški vazali in se vseskozi izkazovali v njihovi službi. Rod je doživel vrh v 15. stoletju za časa Martina in njegovih nečakov Gašperja in Jurija, sinov Petra Črnomaljskega, ki sta zase in za svoje potomce prejela plemiški naslov baronov, častni naslov dednih točajev na Kranjskem in v Slovenski marki ter cesarskih zastavnikov. Tedaj so se Črnomaljski uveljavili kot ključni zavezniki cesarja Friderika III. na Kranjskem in temu primerno opravljali pomembne službe. Poleg izvorne posesti, gospostva Črnomelj, so v 15. stoletju pridobili vrsto drugih posesti (Hmeljnik, Štatenberk) in gradiščanstev (Novi grad, Klevevž), ki so jih posedovali še v 16. stoletju ter so jih uvršale med najpremožnejše plemiške rodbine na Kranjskem. Čeprav je imel Jurij dva poročena sinova, sta umrla brez potomstva, tako da se je rodbina nadaljevala po Janezu (III.), sinu Gašperja Črnomaljskega. Reformacija je na Kranjsko prišla v sredini dvajsetih let 16. stoletja, ko je bil na čelu rodbine Krištof (II.), ki pa ga, navkljub vrsti »ravnanj« in članstvu v od šestdesetih let 16. stoletja že skorajda povsem protestantskih kranjskih stanovih, ob obstoječih virih ne moremo šteti med protestante. Povsem drugače pa velja za njegovega univerzitetno izobraženega sina Janeza (IV.) (1536–1595), ki je leta 1557 pridobil posesti v Gornji Avstriji in se odločil preseliti iz dežele Kranjske. V šestdesetih letih je že redno bival na novi posesti Windeck, h kateri je priključil tudi gospostvo Schwertberg, svoje kranjske posle pa vodil preko oskrbnikov svojih kranjskih gospostev. Prav v ta čas spada izrecna podpora kranjskim reformatorjem, ki jo izpričuje četrta imenjska knjiga za deželo Kranjsko. Pred majem 1564 je Janez Črnomaljski namenil dostojno premoženje Matiji Klombnerju, organizatorju kranjskega protestantstva in prvemu apostati, povsem mogoče pa je tudi, da je zanj kot oskrbnik služboval Matijin sorodnik Janez Klombner. Poleg tega je Črnomaljski materialno podpiral predikante Gregorja Vlahoviča, Gašperja (Kumpergerja), Tomaža Jagodiča in Jurija Mačka. Vlahovič je sicer pridigal v mestu Metlika, slednji trije pa na njegovih gospostvih Hmeljnik in Novi grad pri Boštanju (Obererkenstein). Ta izrecna in v davčnih knjigah izpričana podpora Črnomaljskega reformaciji spada v čas med letoma 1564 in 1569, ko je Janez z družino že redno bival v Gornji Avstriji. Kot se zdi, je bil zadnjič na Kranjskem maja 1564. Dve leti pozneje je bil sprejet na gosposko klop gornjeavstrijskih stanov ter bil imenovan za odposlanca na cesarski dvor in protestantskega šolskega superintendenta. Janez Črnomaljski je tako podpiral kranjske reformatorje iz precej oddaljene Gornje Avstrije, kar nakazuje meddeželne stike in povezanosti, ki jih do sedaj nismo poznali ali vsaj pretirano poudarjali. V svojih zadnjih letih je rodbinsko ime okitil z visokimi naslovi v Gornji Avstriji, daleč od svoje rodne domovine. Leta 1592 je nastopal kot deželni namestnik Gornje Avstrije, še dve leti pozneje pa je bil tudi deželni odbornik. Umrl je avgusta 1595. Preživelo ga je nič manj kot dvaindvajset otrok, ki jih je imel s tremi ženami, med njimi tudi znameniti politik in pravnik Jurij Erazem Črnomaljski (1567–1626).
Razprava predstavi prikazovanja in pojmovanja reformacije in protestantizma od konca 18. do začetka šestdesetih let 19. stoletja. Protestantizem je v Habsburški monarhiji doživel nov razvoj predvsem ...po tolerančnem patentu cesarja Jožefa II. leta 1781, ko so ponovno oživele slovenske protestantske fare v Prekmurju in edina slovenska kriptoprotestantska skupnost v Zagoričah na Koroškem. Novo prelomnico je prineslo leto 1848, ko je v Avstrijskem cesarstvu pojem enakopravnosti zajel jezike in tudi veroizpovedi. Za slovenski prostor je za ta čas značilen strpen odnos med katoličani in protestanti na kulturnem ter nacionalnem področju. Slomškovo gledanje na kulturni pomen slovenskih protestantov pa tudi še trajajoča nemška jezikovna tolerantnost sta omogočala strpno sožitje. Podrobneje je predstavljena knjiga o Primožu Trubarju avtorja Wilhelma Sillema, ki je izšla leta 1861 in doslej v zgodovinopisju in biografijah Primoža Trubarja (z izjemo Jožeta Rajhmana) ni bila zapažena in upoštevana.
Prispevek se osredotoča na mentaliteto prekmurskih evangeličanov v Prekmurju v začetku 20. stoletja, ko so priprave na priključitev Prekmurja in združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom vse ...bolj zorele, čemur pa naj po dosedanjih zapisih evangeličani ne bi bili posebej naklonjeni. Z namenom, da se izpostavi dosedanji, predvsem nepristranski, pogled na to tematiko, je v prispevku poudarek na raziskovalnih spoznanjih dveh velikih strokovnjakov na področju protestantizma v Prekmurju, žal že obeh preminulih, dr. Mihaela Kuzmiča in mag. Franca Kuzmiča. Za razumevanje mentalitete so predstavljeni najprej organizacija evangeličanske cerkve, potem izobraževalna središča, v katerih so prekmurski evangeličani pridobivali svoje znanje, vprašanje narodne zavesti in vpogled v protestantsko pisno tradicijo kot temelj za versko, narodno in jezikovno identiteto, s čimer se prispevek tudi sklene. V 20. stoletje so stopili duhovniki, ki so se šolali v glavnem na Madžarskem, kar tudi pojasnjuje njihovo lojalnost tej državi, vendar jih zaradi te vpetosti v madžarski kulturni prostor in posledično oklepanja madžarskega črkopisa še ni utemeljeno prikazovati v negativni luči ali jih celo označevati za »madžarone«, kar odločno poudarjata tudi oba Kuzmiča. V letu 1919 je v Prekmurju delovalo deset evangeličanskih cerkvenih občin, v polovici teh so delovali duhovniki madžarske narodnosti, a se je kljub temu ohranjala jezikovna identiteta slovenskega naroda, kar pomeni, da je bila v evangeličanskih cerkvah govorjena in slišana prekmurska slovenska beseda. Tudi odklonov v določenih obdobjih in pri določenih osebah od narodnostno in versko utemeljenih usmeritev ne smemo posploševati ali jih precenjevati, pravita Kuzmiča in poudarjata, da je za interpretacijo razumevanja vrednot in predanosti verskemu prepričanju pri protestantih nujno poznavanje specifike protestantskega prebivalstva v Prekmurju. Prav ta manko je namreč ustvaril negativni prizvok glede opredelitve evangeličanov pri odcepitvi od Madžarske in priključitvi k tedanji Kraljevini SHS.
Prispevek se osredotoča na študij muzikologije Josipa Čerina pri Guidu Adlerju na Dunaju ter analizira izvir in pomen njegove disertacije o glasbi slovenskih protestantov. Poleg tega predstavi ...Čerinovo promoviranje simfonične glasbe in njegovo skrbno uredniško delo, s čimer pokaže, kako je Čerin s svojo muzikološko mislijo zaznamoval svoj čas in poznejša prizadevanja v stroki.
Full text
Available for:
DOBA, IZUM, KILJ, NUK, PILJ, PNG, SAZU, UILJ, UKNU, UL, UM, UPUK
Tri gibanja, ki so opisana v tem članku, izhajajo iz angleško-škotskega, francoskega in slovenskega narodnostnega ozadja. Angleži so bili pri obravnavanju idej protestantizma zelo dosledni. Zelo ...zavzeti so bili tudi pri ohranjanju kontinuitete s starim ekleziastičnim redom. Posledica tega je bila, da je poimenovanje »protestantski« za kar nekaj časa ostalo v ozadju. To pa je hkrati pomenilo tudi začetek nekega drugega gibanja, imenovanega evangelijsko gibanje, kar pomeni »zanimati se za evangelij«, ki se je dokončno izoblikovalo šele v 19. stoletju. Ta zakasnitev je bila povezana predvsem z razvojem ideje svobodne cerkve v svobodni državi, ki so jo izkušali tako katoličani kot tudi protestantje. V vmesnem času pa je nastal dovolj dolg časovni presledek, tako da so Angleži premogli dovolj civilne in politične modrosti – in nastala je nova ekleziastična stvarnost anglikanske cerkve. Francozi so odločno zarezali na področje odnosa med sekularnostjo in ekleziastičnostjo. Slovensko gibanje pa je, kot navidezno nepomembno, ubralo povsem svojo ekleziastično smer. Za Slovence je bilo uradno izbrano poimenovanje svojega naroda tisto, ki je prineslo dovolj začetne moči, da so se lahko kasneje, v 20. stoletju, tudi politično osamosvojili. Če na koncu pod to obdobje potegnemo črto, lahko ugotovimo, da je reformacijsko gibanje srednjega veka v Evropo prineslo veliko mero raznolikosti.
Prispevek Helmuta clauSa (2013: 127-38) v letosnjem Gutenbergovem letopisu je s tega vidika prelomen in zahteva od nas nov premislek glede tiska prvih dveh slovenskih knjig, saj temelji na dokazih, ...ki jih je po nasem mnenju tako rekoc nemogoce ovreci. Ne glede na dejstvo, da so si tedanje tiskarske delavnice lahko posamezne crke in lesoreze izposojale, je Clausu uspelo na podlagi podrobne studije razsirjenosti incialke L, ki jo najdemo v Trubarjevem Katekizmu iz leta 1550 na strani A3a prvega dela, ter podrobne primerjave preostalih crk Katekizma in Abecednika iz leta 1550 ugotoviti, da ne inicialke ne posameznih drugih razlikovalnih crk ne najdemo v nobenem tisku Ulricha Morharta, pac pa jih z vsemi podrobnostmi lahko zasledujemo na liniji tiskov iz delavnic, ki so jih vodili (kronolosko, kot mojstri in njihovi nasledniki) Thomas Anshelm (1516-23, Hagenau) - Johann Setzer (1523-32, Hagenau) - Peter Braubach (1536-43, V Schwäbisch Hall) - Pankratius Queck (1543, Schwäbisch Hall) - Peter Frentz (1543/1545-53, Schwäbisch Hall).1 Braubach je imel sprva tiskarno v mestu Schwäbisch Hall, po svojem odhodu v Frankfurt (1540) jo je deloma prepustil svaku Quecku, tega pa je po njegovi smrti (1543) nasledil Peter Frentz. Ta je bil sicer dolgoletni sodelavec in ucenec Petra Braubacha: do svoje smrti leta 1553 je v tiskarni v Schwäbisch Hallu natisnil okrog 25 tiskov, za katere lahko z gotovostjo dokazemo provenienco (clauS 2013: 135). Ta izjava je delala preglavice vsem dosedanjim raziskovalcem, ki so izhajali iz hipoteze, da je Katekizem izsel v Tübingenu, saj je Trubar v TT 1557 (A3b),6 poleg tega pa se v zgoraj omenjenem pismu Henriku Bullingerju izjavil, da je Katekizem izsel leta 1550, in v TR 1561 (B3a), da je izsel pred Abecednikom, ki nosi letnico 1550.7 Vendar tudi ta izjava, ce jo razumemo in prevajamo v skladu s predpostavko, da sta bili prvi slovenski knjigi natisnjeni v Schwäbisch Hallu, drzi. Katekizem iz leta 1550 namrec v besedilu pred navedeno Trubarjevo izdajo v navedenem uvodu resnicno ni omenjen. Trubar navaja le, da je napisal med drugim tudi »Catechismum mit dreierley kurtzen vnnd außführlichen Außlegungen« (TT 1581-82: (:)2b), torej »Katekizem s trojno kratko in izcrpno razlago«; taksno »trojno« razlago pa vsebujejo prav katekizmi iz let 1555, 1567 in 1575, ki so vsi izsli pod pokroviteljstvom vojvode Kristofa. Na taksne drobne Trubarjeve manevre, kadar je imel namen doseci svoj cilj, smo opozarjali ze v zvezi z njegovimi odnosi do financerjev knjig (AhAcic 2007: 56-62). Zato se nam ponuja naslednja interpretacija nemskega besedila: Moje sklepanje glede poteka dogodkov ob tisku prvih dveh slovenskih knjig bi bilo naslednje: Trubarju je bilo tiskanje uradno onemogoceno zaradi prepovedi nadzornikov tako v Nürnbergu kot v Schwäbisch Hallu. S Petrom Frentzem (tudi Frentius oziroma Frentzius), tiskarjem v Schwäbisch Hallu, ter najverjetneje se z Mihaelom Grätterjem (tudi Gretter), »krscanskim pridigarjem« v istem kraju,8 se je zato dogovoril, da bosta knjigi natisnjeni v njegovi delavnici v tajnosti ob Trubarjevi odsotnosti. To verjetno ni bilo posebno tezko, saj tiskarn praviloma niso pregledovali, Trubarjeva odsotnost pa je nevarnost, da bi kdo opazil, kaj se dogaja, se dodatno zmanjsala. Tudi ce je v Schwäbisch Hallu se kdo vedel za tak projekt (morda celo mestna oblast), jih ni prav nic stalo, da so tak skrivni projekt dopustili, saj jih je skrbelo predvsem, da se ne bi zamerili visjim oblastem. Ce je projekt s skrivnim tiskom v Schwäbisch Hallu uspel, potem ga Trubar nikjer ne izpostavlja predvsem zato, ker bi bilo res skrajno neprevidno opozarjati oblastnike o svoji (in tiskarjevi) krsitvi interima in izrecne prepovedi. Tak sklep resuje tudi dilemo glede letnice izida Trubarjeve knjige. Glede na neujemanje Trubarjevih izjav ob predpostavki, da je Katekizem izsel v Tübingenu, je zato zgoraj navedeno mesto iz TT 1581-82 delalo velike tezave ze Francetu Kidricu (1921: 301); Kristof je namrec zasedel prestol sele po 6. novembru 1550, ko je umrl njegov predhodnik Ulrik; potemtakem bi moral Katekizem iziti sele leta 1551, ce bi njegov tisk res omogocil vojvoda Kristof. Od dovoljenja do natisa je moralo namrec preteci kar nekaj casa, dovoljenja za tisk Trubarjevih del pa vojvoda Kristof zagotovo ne bi utegnil dati ze v prvih dneh po svojem imenovanju. Toda ne glede na pomisleke je ob predpostavki, da sta prvi slovenski knjigi tiskani v Tübingenu, prevladalo mnenje,9 da tudi za izid Katekizma velja letnica iz Abecednika, torej 1550, saj bi bilo nekoliko nenavadno, da Trubar na zgoraj omenjenem mestu v TR 1561 ne bi dajal pravega podatka, ko pa jasno pravi, da je Katekizem njegova prva knjiga, sele za njo pa navaja tudi Abecednik 1550. to mnenje se je nato utemeljevalo z nekoliko za lase privlecenim sklepom, da je pac Kristof Trubarju pomagal, se preden je postal vojvoda (in potemtakem tudi se preden se je seznanil leta 1553 s Petrom Pavlom Vergerijem). To pa je zagotovo manj verjetno kot nasa razlaga. Ce se torej ne bodo nasli kaki novi viri, ki bi pojasnjevali novoodkrite podatke o crkah - in mocno dvomim, da se bodo - moramo kot kraj tiska predvidevati Schwäbisch Hall, kot tiskarja pa petra Frentza.
PDF
