Članek na primeru slovenščine obravnava priljubljeno tematiko morebitnega medsebojnega vpliva glasbe in jezika, in sicer s primerjavo prozodije slovenskega govora in melodično-ritmičnih značilnosti ...slovenske ljudske pesmi. Analiza nakaže morebitne povezave med tonemskostjo in obsegom intervalov, predvidljivostjo naglasov in ritmičnimi poudarki ter, nasploh, povezanost različnih dialektov in njihove glasbene tradicije. Članek tako predstavi preliminarno raziskavo na področju opazovanih podobnosti med točno določenim jezikom in glasbo. Četudi je zaradi manka primerjalnih raziskav za ostale jezike težko zagotoviti, da rezultati niso le naključni, raziskava predstavlja obetaven prvi poskus takšne primerjave.
The book describes the role of singing and (folk) songs in the Gorizia Hills (Goriška brda) within the processes of shaping the political nation and facilitating national identification in the second ...half of the nineteenth century. In addition to the use of the Slovene language at school and church and defining Slovene as the language of common use in censuses, national activists encouraged inhabitants to express identification with the singing of Slovene “folk” songs. Therefore they promoted the performances of choirs and tried to sweep-out the singing of non-Slovene songs - especially Friulian and Italian. The singing outside the reading and singing societies was influenced by the way of life, which was strongly marked by the system of tenant farming. The book also presents the research of folk songs in the Gorizia Hills, with special emphasis on short songs with strong dialect features, which in everyday life of the inhabitants complemented the repertoire of folk and religious songs known in the wider Slovenian territory.
Karel Strekelj je leta 1887 v Ljubljanskem zvonu objavil prosnjo za »narodno blago« - po svojih moceh je zelel urediti in objaviti vse narodno blago, ki je ze bilo kje objavljeno, in tisto, ki je ...bilo v rokopisnih zbirkah. Pri tem je skusal zaobjeti vse takratne dezele in kraje, kjer so ziveli »ljudje nasega jezika« (Strekelj 1887: 628; prim. Maticetov 1969: 198). Urejanje skupine saljivih pesmi je padlo na pleca Joze Glonarja, ki je po smrti Karla Streklja nadaljeval z delom in ga tudi dokoncal z zbirko Slovenskih narodnih pesmi.1 Pesmi in variante za skupino saljivih in zabavljivih pesmi je Glonar izbral iz zapisov 78 razlicnih zapisovalcev, pri 52 zapisih pa zapisovalec v zbirki ni znan. Glonarju se imena zapisovalcev in informatorjev niso zdela pomembna - veliko pomembnejsa se mu je zdela kronologija (SNP IV: *51 in *66).2 Spremna besedila delno vsebujejo tudi podatke, ki povedo, od kod so nekateri zapisovalci, vendar karta, ki bi lahko sluzila kot predloga v stilu literarnih poti, se caka na obdelavo (prim. Sites of (re)Collection; projekt Ein literarischer Atlas Europas).4 Zaenkrat lahko kot vestnega zapisovalca »ljudskega blaga« izpostavimo Franca Kramarja (1890-1959). Izhajal je iz Matene pri Igu, v zelji po zapisovanju ljudske pesmi pa je pes, s kolesom in vlakom prekrizaril dobrsni del danasnjega slovenskega ozemlja in tako med letoma 1908 in 1914 v okviru avstrijske drzavne akcije Das Volkslied in Österreich (Narodna pesem v Avstriji) zapisal skoraj 5000 pesmi (z melodijo). V Strekljevi zbirki najdemo 69 njegovih zapisov. Glonar je zbral za skupino saljivih in zabavljivih najvec pesmi (10 pesmi in 6 variant) prav iz njegovih zapisov. Skupino saljivih in zabavljivih pesmi je doletela mocna cenzura. Pesmi, ki so bile oznacene za saljive, kosmate oz. okrogle, so zmotile takratno cerkveno sfero (prim. Bahtin 2008: 10), ki je pesmi oznacila za nemoralne. Franc Kramar je zapisal pesem o sustarjih (S 8645) oz. cevljarjih, kjer je omenjena Dolenjska. Pesem je iz skupine Rokodelci brez orodja. Zapeto je bilo, da je tam sustar ze predlani zapil kopita (8. kitica). V pesmi se pojavijo se Dunaj (tam ima krojac skatlo), Planina (tam je z vinom zapil sila), Reka (kjer ima na smreki smolo) in pa Gorica (kjer ima knefter oz. jermen). To je tudi ena izmed pesmi, ki je ni bilo mogoce umestiti na prvo karto, saj je ob njej zabelezeno, da je pesem kranjska. O Reziji je pesem, ki jo je zabelezil neznani zapisovalec. Izvemo, da ima Rezija 109 his, deklet pa le 5 (S 8555). Pesem je bila objavljena v Goriskem letniku leta 1864 (214-215). V pesmi je zapisano, da so najbogatejse Rezijankice brez kiklje, kot njihova dota pa se tudi v drugih pesmi o Reziji omejata ovca in koza (S 8553, 8554 - pri tej je omenjena se krava -, 8557). Bolj podrobno sta opisani podoba okolice pred hiso in dogajanje v njej: pred hiso raste majeron, bukovje in brestovje, v hisi pa so babe kot kastron oz. skopljeni ovni, babe se tudi cukajo in treskajo oz. pretepajo. Pesmi, ki omenjajo vas Rezijo, pravijo, da je treba s seboj vzeti metlo, saj je toliko smeti. Vse pesmi, ki omenjajo Rezijo, so, podobno kot Kamnik, zbrane pod skupnim naslovom Rezija.
Prispevek obravnava procese nacionalizacije ljudske kulture, s posebnim poudarkom na ljudski pesemski tradiciji Goriških brd. Procesi nacionalizacije in "kultivacije kulture" so namreč na obmejnih ...področjih jasneje razvidni in temeljijo predvsem na razločevanju na osnovi jezika in oblik ljudske duhovne kulture.
Članek govori o fizičnem prostoru, kakor ga zasledimo ob branju dela zbirke Slovenske narodne pesmi (1895-1923). Analiziranih je bilo 148 šaljivih in zabavljivih pesmi. Na zemljevid so umeščeni kraji ...zapisov pesmi in njihovih variant ter kraji, ki se v pesmih omenjajo. Uporabljeni so bili Excel, spletni zemljevid in GIS aplikacije.
V casu, ko je etnicnost zacela delovati kot organizatoricni princip, se je vzpostavila tudi locnica med »slovenskimi« in »furlanskimi« oz. »italijanskimi tradicijami« in sirso kulturo. Niso dejanske, ...»objektivne« razlike tiste, ki so odlocilne za pripadnost neki etnicni skupini, pac pa druzbeno relevantni dejavniki. Ni pomembno, kako so si razlicni predstavniki neke skupine, ce se oznacijo za A, v nasprotju s skupino B, so pripravljeni biti sprejeti in razumljeni kot A-ji in ne B-ji, in opredeljujejo svojo zvestobo delezeni (shared) kulturi A-jev (prim. Frederik Barth 1969: 15). Ker je v obnebju poudarjene etnicnosti etnicna meja tista, ki definira skupino, ne pa sami kulturni elementi, ki jih vsebuje (prim. Barth 1969: 15), je razumljivo, da so se zbiralci in raziskovalci ljudskih pesmi v Brdih osredotocali na zbiranje slovenskih pesmi, italijanskih in furlanskih pesmi, ki so jih morda slisali, pa niso zapisali. O prisotnosti petja neslovenskih pesmi tako izvemo zgolj iz porocil in opisov, npr. iz pisma Josipa Tominska, ki ga je leta 1911 poslal Odboru za nabiranje slovenskih narodnih pesmi v okviru vseavstrijske akcije Das Volkslied in Österreich (Narodna pesem v Avstriji) in v katerem opisuje prizadevanja, da bi pridobil zbiratelje ljudskih pesmi: »Zacetek je storjen, vendar nedostaje primernih moci, pa tudi bira domacih pesmi sploh ne obeta posebno mnogo, ker ljudstvo manj poje nego na Kranjskem in Stajerskem ter se vrh tega zelo oklepa nedomacih pesmi« (Murko 1929: 42). »Nedomacim « pesmim se slovenski zapisovalci v tej akciji vecinoma niso posvetili, ceprav so bila v izdanih Navodilih in vprasanjih, ki naj bi usmerjala delo zapisovalcev na terenu, neslovenskim pesmim namenjena posebna vprasanja. Selekcija zapisa pesmi tako postane pomemben element konstruiranja podobe tradicije, saj »taksna podoba scasoma postane kanonizirana, v bolj ali manj verni obliki prehaja v medije, poljudne publikacije, solske ucbenike in postaja celo del uradne kulturne politike ter narodove kolektivne zavesti« (Mojca Kovacic 2009: 143). Folklora (v pomenu ljudske duhovne kulture in njenih prezentacijskih oblik) je pogosto percepirana kot zrcalo preteklosti, folkoristi pa kot varuhi kolektivne identitete (prim. Carol Silverman 1989). Njihove interpretacije preteklosti se zrcalijo v oblikovanem kanonu ljudskih pesmi, ki je podobno kot nacionalna literatura razumljen kot posoda kulturnega spomina in sredstvo reprezentacije (ter celo dejavnik v procesu konstrukcije) nacionalne identitete. Vendar pa ze sam pojem kanona napotuje na premislek o dejavnikih reprezentacije in zastopnistva, o razlicnih interesih in strategijah (prim. Juvan 2011), ki vodijo do tega, da je dolocen korpus tekstov izbran in prezentiran kot (nacionalno) pomemben. Omenjeni procesi oblikovanja kanona in sama konstrukcija fenomena ljudske pesmi imajo svoje izvore v obnebju narodnoidentitetnih gibanj in kulturnega nacionalizma, ki se je siril po Evropi in pomembno vplival tudi na dogajanje na Slovenskem. Narodnoidentitetna gibanja so se namrec v veliki meri naslanjala na lokalne oblike kulture; po Miroslavu Hrochu (npr. 1968; 2000 idr.) zanimanje za vprasanja kulture ni bilo samo odsev politicnega aktivizma, pac pa se je navadno intenziviralo pred tem. Ta preokupacija z vprasanji kulture, znacilna za fazo A Hrochove opredelitve narodnoidentitetnih gibanj, je omogocila, da se je etnicna skupina lahko zacela samorazumevati kot politicni subjekt. Temu so sledile, po Hrochu, druzbene zahteve faze B in mnozicni odziv faze C, ki je predpostavljal siroko kulturno ozavescenost (Leerssen 2005: 9). Ali kakor je Hrochov model povzel Anthony D. Smith (1998: 56): »Najprej je majhen krog intelektualcev ponovno odkril »nacionalno « kulturo in zgodovino in oblikoval idejo o narodu (faza A). Nato je sledil kljucni proces diseminacije narodne ideje, ki so jo izvedli politicni agitatorji v rastocih mestih (faza B). Nazadnje je sledilo mnozicno gibanje (faza C)« (Leerssen 2005: 10). Ta kulturna ozavescenost je zadevala tako vprasanje jezika kot tradicij, na osnovi katerih so bile utemeljene politicne zahteve za avtonomne pravice etnicnih skupin. V etnicno mesanih ali mejnih podrocjih je to vodilo do tekmujocih in nasprotujocih si teritorialno avtonomisticnih zahtev (prim. Leerssen 2005: 16-17), kar je vidno tudi na primeru oblikovanja ljudske pesemske podobe Goriskih brd. Oblikovanje koncepta tradicije in folklore je bilo tako tesno povezano z idejo in izkusnjo modernosti. Koncepta imata svoje korenine v modernem zanimanju za objektifikacijo preteklosti in »ne-modernega« ter v dokumentiranju in ohranjanju dolocenih tipov komunikacije, odkritih v tej kulturni drugacnosti (Antonnen 2005: 13). Pri tem pa ni bilo jasno definirano, kdaj se je ta preteklost koncala (prim. Silverman 1989). Folkloristi so tako zbirali tradicionalne kulturne izraze med »ljudstvom « in jih prinesli v simbolicen center druzbe, v zgodovinske in etnografske institucije glavnih mest, ki so zasedale prominentna mesta v reprezentiranju narodove zgodovine in kulture (prim. Pertti J. Anttonen 2005: 88). Susan Steward (1991: 105) je to poimenovala artefaktualizacija ekspresivne kulture, ki iztrga tekst iz izvornega konteksta in favorizira dolocene zanre in vsebine (Bendix 1997: 48). S to artefaktualizacijo ekspresivne kulture (npr. pesmi in pripovedk) je bila s pomocjo retorike avtenticnosti posameznikova izkusnja prenesena in prevrscena v simbol naroda in njegove enotnosti (prim. Bendix 1997: 20); vendar pa ce »folklora pricuje za narod, pricuje za dolocen politicni konstrukt« (Anttonen 2005: 91). Folklora ne obstaja sama po sebi (per se), pac pa jo raziskovalec ustvari, ko dolocene kulturne izraze opredeli kot tradicionalne oz. folklorne (prim. Anttonen 2005: 57). Osnovo opredeljevanja je na Slovenskem predstavljal razlikovalni element, na podlagi cesar so bili definirani pozitivni pomeni dolocenih entitet. Tako so bile nekatere pesmi na podlagi izbranih kriterijev (anonimnosti avtorja, razsirjenosti, ustnega prenosa, variantnosti) in predvsem na razlikovanju od drugih (avtorskih, drugojezicnih, novih) oznacene kot ljudske pesmi. Prav to pa je ustvarjalo standardizacijo in izkljucitev stevilnih elementov, ki iz razlicnih razlogov niso bili sprejeti kot ljudski, ceprav so imeli pomembno mesto v zivljenju in pevskih praksah prebivalstva. Nastajajoca folkloristika je tako s transformacijo praks v izrocilo in z metonimizacijo tradicije v teku reprezentacij oblikovala »nacionalni kanon«, ki ga avtorizira »ljudstvo« in govori z glasom »naroda« (prim. Anttonen 2005: 88). Ta premisa herderjanskega nacionalizma, ki je pomembno vplival na oblikovanje folkloristike, vidi namrec narod utelesen (embodied) in uglasen (voiced) v tradicionalni kulturi, posebej v ljudskem pesnistvu (Anttonen 2005: 88). Ljudska pesem in sirse glasba sta tako presli od predstavljanja imanentnega jedra naroda k predstavljanju naroda samega (Philip V. Bohlman 2004: 86)
Skicirana je zgodovina slovenskega verza: od ljudske peté pesmi preko protestantskega silabizma, naglasnega in zlogovnonaglasnega verza 19. stoletja do sodobnega verza 20. stoletja.
Vsebina: Dve let' in pol ; Kje je moj mili dom? ; Takrat u starih cajtih ; Fantje se zbirajo ; Pleničce je prala ; Oj, kod bova vandrala? ; Oblak' rdeči so ; Dekle, kdo bo tebe troštou? ; Terezinka ; ...Kedo bo listje grabu? ; Jest pa 'no ljub'co imam ; Odpiraj, dekle, kamrico! ; Sijaj, sijaj solnčice! ; Moj fantič je 'z gornjega kraja ; Kaj si je zmislu naš cesar, naš kralj ; Moj očka 'ma konjička dva ; Moja dekle je še mlada ; Prelepo frišno jutro ; Dekle moje, podaj mi glašk vode! ; Moj fantič je na T'rolsko vandrou ; Tam gori za belo Ljubljanco ; Je pa davi slanca pala ; Lovec ; En šuštar me j' vprašou ; K'sem jest še majhen biu ; Kadar boš ti vandrat šu ; Pod okence pridem ; Jest pa za eno deklico vem ; Radecki ima sivo glavo ; Delaj, delaj dekle pušeljc ; O, kaj se boš jokala? ; Slavec ; Ko sem jaz še mlada bila ; Imenitna je zemlja in okraj ; En hribček bom kupil
Vsebina: Soča voda je šumela ; Vsi so prihajali ; Fantje se zbirajo ; Slovo ; Oj deklica, povej mi to! ; Le semkaj sedi! ; Zagorska ; Svarilo ; Fantje se zbirajo ; Naš maček ; Smrečica ; Raste mi, ...raste ; Se davno mrači ; Delaj, delaj pušeljc! ; Hladna jesen ; Kaj pa, dekle, tukaj delaš? ; Ljub'ca, kod si hodíla? ; Goreči ogenj ; Moj očka so mi rekli ; Ne bom se možila ; Belokranjska I ; Belokranjska II ; Stojí, stojí tam pod goro ; Mornar ; Rože je na vrtu plela ; Trije kovači ; Nocoj pa, oh nocoj ; Majolka ; Že rožce cvetejo ; Je pa davi slanca pala ; Adijo, pa zdrava ostani! ; Fantje po polj' gredo ; Jagar mi jaga ; Lahko noč ; Večerna
PDF