Članek pregledno predstavi vlogo in nekatere poglavitne značilnosti ustne in pisne literature v Afriki ter njuno razmerje. Pri tem izhaja iz splošne ugotovitve, da med tema dvema načinoma predajanja ...vednosti obstaja kontinuiteta, da so tudi ljudstva, katerih kultura temelji na pisavi, šla skozi ustno fazo, prehod pa je zaznaven denimo v antični in biblični literaturi, ter opozarja na njune različne funkcije. Ustnost defi nira kot ustno predajanje vednosti, nakopičenih v določeni skupnosti, in sicer na specifi čen način in s pomočjo specifi čnih tehnik pomnjenja; je literarna in estetska manifestacija nezapisanega jezika. V tradicionalnih afriških družbah je večji del jezikovnih izmenjav potekal po tej poti in ustno izročilo je najboljše pričevanje Afrike o svoji lastni preteklosti, načinu življenja, mišljenju in čutenju. Pisava nasprotno olajšuje ohranjanje izročila in vednosti. Nekatere pisave so v Afriko prišle od zunaj, druge so avtohtone; iz različnih razlogov, povezanih z ohranjanjem kulturne samobitnosti, pa se njihova raba ni zelo razširila.
Predstavitev ustne literature, ki se v Afriki razvija skoraj izključno v afriških jezikih, se začne z razmislekom o terminih »ustna« in »tradicionalna« literatura ter o vprašanju klasifi kacije ustne literature. V zvezi s tem avtor opozori, da znotraj nje vsi afriški jeziki razločujejo med različnimi zvrstmi – glede na naravo in strukturo besedil ter pogoje njihovega izvajanja in recepcije –, in na kratko predstavi klasifi kacijo C. Maalu-Bungija na pripovedne (miti, legende, pravljice) in pesniške zvrsti (od uganke in pregovora do epa).
Mit je prozna pripoved o bogovih, kulturnih junakih itd., postavljena v daljno preteklost, ki v družbi, v kateri se pripoveduje, velja za resnično. Avtor povzema kategorizacijo mitov po Maalu-Bungiju in jih deli na mite o stvarjenju, teogonične mite ter razlagalne mite; sklene, da miti vedno govorijo o vprašanjih, ki se zastavljajo v družbah, v katerih so nastali, in da so neposredno povezani z njihovo religiozno in družbeno strukturo. Tudi legendo (tri poglavitne kategorije so legende o selitvah, družinske ali klanske legende ter lokalne ali etiološke legende) imajo tako pripovedovalec kot poslušalci za resnično pripoved, vendar pa je postavljena v zgodovinsko manj oddaljeno dobo kot mit, v svet, ki je že enak sodobnemu. V ustnih kulturah na splošno igra enako vlogo kot zgodovinopisje v pisnih. Za razliko od mita in legende pravljice v družbi, kjer se pripovedujejo, veljajo za fi kcijo in so postavljene v domišljijski svet.
Pregovor je pomembno komunikacijsko orodje. V Afriki ta izraz označuje tako pregovor kot tudi sorodne žanre; po mnenju strokovnjakov namreč njihova kategorizacija, ki velja na Zahodu, afriški ustni literaturi ne ustreza. Kaj je pregovor, v Afriki pogosto razložijo s pregovorom (»pregovori so konji pogovora«, »pregovori so palmovo olje, s katerim se jedo besede«). Kar ga defi nira, je njegova raba: obstaja le znotraj določenega kulturnega okolja, v katerem mu je odkazana posebna pragmatična in etična vloga. Prav v tej avtor vidi specifi ko afriškega pregovora v primerjavi z zahodnim. Kot jedrnat izraz modrosti vsega ljudstva, ki se naslanja na zgodovinske dogodke in njegovo vizijo sveta, ima lahko retorično, didaktično ali tudi juridično funkcijo.
Ep je v afriški ustni tradiciji dolga verzna ali prozna pripoved, ki ponuja legendarno reinterpretacijo zgodovinskih dogodkov in v kateri je pogosto mogoče najti kompleksno razmerje med resničnim in čudežnim. Strokovnjaki pripominjajo, da ga kot zvrst najmočneje določata njegova funkcija (ideološka, politična) in smoter. V središču epa ali junaške pripovedi je izjemna oseba, katere rojstvo je bilo naznanjeno in ki izpelje nadčloveške podvige. Pripoveduje se ga lahko več dni, in to pred veliko množico ljudi, ki ji pripovedovalec ponuja vzore ravnanja, jo spodbuja k raznim krepostim itd. Ep ima torej pomembno didaktično vlogo, krepi povezanost družbe in občutje pripadnosti.
Prvi del članka se sklene z ugotovitvijo, da je ustna književnost pomemben vidik ustne kulture in afriških tradicij, ki so še vedno žive in dinamične, ter med drugim pomemben vir za pisno afriško literaturo v evropskih jezikih, tako estetsko kot tematsko. Drugi del predstavi pisno književnost v Afriki. Ta se je rodila iz stikov med arabsko, zahodno in afriško civilizacijo in nastaja tako v evropskih kot v afriških jezikih. Prva je danes bolj razvita in bolj znana tako v Afriki kot drugod. Tisto v afriških jezikih delimo na izvirna literarna besedila ter prevode ustne književnosti. Članek pa se omejuje na predstavitev nastanka in razvoja frankofonske afriške književnosti, ki jo glede na teme in slog deli na štiri poglavitna obdobja.
Obdobje do neodvisnosti traja od leta 1920 do 1960 in ga zaznamujeta ozaveščanje pisateljev ter kritika kolonizacije. V prozi govorimo o obdobju kolonialnega romana; prvi (redki) avtorji so namreč pod močnim vplivom kolonialne ideologije in kanona kolonialne francoske literature. V ospredju so kulturna vprašanja, ki naj bi se razrešila z dialogom med Zahodom in Afriko, tradicijo in modernostjo – od tod prevladujoče etnografska usmeritev teh besedil. Poezijo zaznamuje gibanje négritude (L. S. Senghor, A. Césaire, L. Damas idr.) in njegovo vračanje h koreninam; poglavitne teme so preteklost Afrike, prizadevanje za harmonijo s svetom ter upor. Na področju dramatike ima velik vpliv misijonarsko gledališče, ki pomeni prehod od tradicionalnega k modernemu gledališču. V ospredju je predstavljanje folklore, po drugi strani pa se s ciljem kulturne asimilacije igra klasične evropske avtorje. Gledališka dejavnost se razvija predvsem v šoli Williama Pontyja na Goréeju, kjer ima prevladujoče didaktično in moralno vlogo.
Po letu 1950 so romanopisci že številnejši in afriška književnost se uveljavlja kot avtonomen literarni pojav. Po drugi svetovni vojni in konferenci v Bandungu ob starejših piscih nastopi nova generacija (E. Boto, F. Oyono, O. Sembène), ki v romanih socialnega realizma odkrito kritizira kolonialno izkoriščanje. V poeziji (B. Dadié, D. Diop, T. U Tam’si, B. Diop), ki pogosto nastaja zunaj Afrike, srečamo zanosno rehabilitacijo ponižane rase, medtem ko pridejo obtoževanje, upor itd. zaradi ostre cenzure težje do izraza. Gledališče se še vedno ukvarja s konfl ikti akulturacije, ker pa je namenjeno zabavi in moralni presoji kolonialne družbe, v ospredje stopajo tudi družbeni problemi.
Čas osamosvajanja, od 1960 do 1970, je čas precejšnjega razcveta romana.
Prevladuje realizem; pisatelji se kot v prejšnjem obdobju še naprej ukvarjajo s temo kolonizacije ter konfl ikta med tradicijo in modernostjo v kontekstu potrjevanja afriške identitete, temu pa se pridruži še poosamosvojitvena problematika: revščina, nerazvitost, obtožba novih režimov in njihove kolonialne dediščine ter izgradnja nove Afrike (A. Kourouma, Y. Ouologuem, C. Hamidou Kane). Poezija še naprej razvija tematiko négritude, pa tudi drugih oblik boja. V dramatiki se razvije več usmeritev, kar je povezano z ideološko-politično delitvijo na »progresistično«, socialistično usmerjeno ter t. i. zmerno Afriko, ki je še navezana na vrednote négritude: ob zgodovinski (J. Pliya, B. Dadié) in družbeni (G. Menga, G. O. Mbiya) se razvija tudi politična, angažirana drama (A. Ndao, C. Nokan).
Obdobje od 1970 do 1990 avtor imenuje obdobje Afrike narodov. Roman in dramatika se vedno bolj ukvarjata s problemi posameznih držav. Poleg tega književnost doživi velik razcvet. Ob dovolj obsežnih in koherentnih korpusih objavljenih besedil, ki izhajajo iz skupnih kulturnih izročil in zgodovinske izkušnje, je odslej mogoče govoriti o nacionalnih književnostih. Poleg tega to obdobje zaznamuje pojav »nove pisave« in »ženske pisave«. Zlasti v romanu se pojavijo številne tematske, slogovne in estetske inovacije (A. Kourouma, S. Labou Tansi, H. Lopes, B. B. Diop, T. Monenembo, W. Sassine). Zaradi političnih razmer v novih afriških državah velik del afriške književnosti tega obdobja nastaja v izgnanstvu.
Končno se od konca osemdesetih let uveljavljajo novi frankofonski pisatelji, ki objavljajo v Franciji in tematizirajo življenje Afričanov na Zahodu. Gre za izročilo, ki sega k pripovedim kolonialnih vojakov, udeleženih v prvi svetovni vojni (B. Diallo, O. Socé). Med sodobnimi pisatelji imigracije so C. Beyala, D. Biyaoula, S. Tchak, F. Diome in A. Mabanckou. Od začetka devetdesetih let ta literatura uživa veliko kritiško pozornost, v afriško literaturo pa vnaša nova vprašanja, zlasti problematiko položaja izseljenega pisatelja, katerega ustvarjanje pogosto ostaja povezano z deželo izvora, naj gre za tesno zavezanost kot pri négritude ali za konfl ikten odnos kot pri C. Beyala. Avtor argumentira, da izseljenska literatura v Franciji v tem trenutku ne pomeni ločenega literarnega prostora, avtonomnega glede na literarno polje frankofonske Afrike.
Članek se sklene z ugotovitvijo, da je afriška književnost bogata in raznolika. Ustna književnost se še naprej razvija, čeprav jo ogrožajo pisava in avdio-vizualni mediji; po drugi strani od drugod prinesene pisave pomenijo obogatitev, saj so spodbudile razvoj novih oblik književnosti. Oboje skupaj sestavlja obsežno polje vednosti in literatur, ki so od afriškosti prešle v transkulturnost. Afrika torej ni več le skoraj neizčrpen rezervoar surovin, ampak tudi celina, kjer nastajajo kulturni spomeniki.
PDF