V ruski književnosti je recepcija Hamleta kot junaka in Shakespeara kot dramaturga povezana s posebnim kulturološkim statusom intertekstualnosti. "Tuji" vzorec je ruskemu pisatelju namreč potreben ...kot potrjevanje "svojega" sveta: v Hamletovih besedah Dostojevski odkriva lažnost življenja, ki sloni zgolj na ubesedeni predstavi stvarnosti ("solze za Hekubo"), Turgenjevu je Shakespearov junak potreben kot dopolnilo ruskim "Don Kihotom", popolnoma odklonilni odnos Tolstoja do Shakespeara pa je mogoče razumeti kot zahtevo po "poduhovljenju" družbe z izhodiščem v kmečki in verski zavesti ruskega naroda.
