Enhondromi so benigni intramedularni tumorji iz zrelega hialinega hrustanca, ki obsegajo 10–25 % vseh benignih kostnih tumorjev. Kot naključna najdba brez simptomov so prisotni pri 2–3 % ...magnetnoresonančnih preiskavah kolen in ramen. Članek predstavi enhondrome z vidika epidemiologije, klinične slike, slikovne diagnostike, diferencialne diagnostike, indikacij za biopsijo, histopatologije, kliničnega spremljanja in zdravljenja. Naključno odkritih intramedularnih solitarnih enhondromov dolgih kosti brez izraženih simptomov v večini primerov ni treba zdraviti, tveganje za kasnejšo maligno alteracijo pa je manjše od 1 %. Enhondrome v malih kosteh rok in nog se zdravi z ekskohleacijsko biopsijo zaradi možnosti patološkega zloma. Hrustančne spremembe, ki rastejo, povzročajo bolečine ali imajo po slikovnih preiskavah t.i. agresivne značilnosti, zahtevajo obravnavo v terciarni ustanovi in odločitev glede indikacij za biopsijo, opazovanje, izpraznitev ali izrez. Najtežji klinični izziv je razločevanje pogostih enhondromov od redkih atipičnih hrustančnih tumorjev in še redkejših hondrosarkomov, pri čemer pa so nam v oporo smernice BACTIP.
Rak pljuč je ena najbolj pogostih in smrtonosnih rakavih bolezni na svetu. V zadnjih 10 letih je z odkritjem vodilnih mutacij prišlo do velikega napredka pri zdravljenju. Zdravljenje postaja vse bolj ...prilagojeno bolniku oz. biološkim lastnostim raka, proti katerim so usmerjena tarčna onkološka zdravila, ki so bolnikom z napredovalo rakavo boleznijo pomembno podaljšala preživetje. Med tarčnim zdravljenjem se v tumorju razvijajo nove genetske spremembe, ki vodijo v odpornost tarč v rakavem tkivu, s čimer dolgoročno omejujejo uspešnost zdravljenja. Tekočinska biopsija (angl. liquid biopsy) je metoda, ki se je v zadnjih letih uveljavila kot manj invazivni diagnostični postopek, ki omogoča spremljanje odziva na zdravljenje in prepoznavanje mehanizmov odpornosti. Pri raku pljuč se najbolj uveljavlja vloga cirkulirajoče tumorske DNK (ctDNK), aktivne pa so raziskave tudi drugih bioloških označevalcev. V preglednem članku predstavljamo uporabo tekočinske biopsije pri klinični obravnavi bolnikov z nedrobnoceličnim rakom pljuč, ki se kaže v možnosti zgodnjega odkrivanja raka pljuč, identifikaciji vodilnih in odpornih mutacij, potencialni oceni bremena bolezni ter dolgoročnega spremljanja bolnika.
Background. Septate uterus is an important risk factor for spontaneous abortion and preterm delivery. The role of septate uterus in infertility is still questionable. The mechanism of the adverse ...effects of a septate uterus is not yet understood. The basic theory proposes that the septum represents a less suitable environment for a developing embryo when compared to the unaffected uterine wall. The aim of our study was to compare the endometrial surface morphology in women with septate uterus. Material and methods. This prospective observational study includes endometrial biopsies that were taken from women with uterine septum. We have included 30 consecutive women who came for the hysteroscopic resection of the septum. The operation was scheduled at the time of the implantation window; an endometrial biopsy was performed and samples were taken from the septum and from the lateral wall and compared under electron microscope. Pinopode development stage and the number of endometrial glands were the main outcome measures. Results. Comparison of the endometrium from the septum with that of the lateral wall showed no difference in the number of endometrial glands (2.0 endometrial glands seen at 250 × magnification vs. 2.5; ns ), not even in the pinopode stage (17.7 day vs. 18.1 day, ns). Conclusions. To our knowledge, there are three researches that have compared endometrium from the septum to the endometrium from the lateral wall in infertile women and all have differences in observed parameters. Our results cannot support earlier findings. The question of mechanism, how septum influences on pregnancy should be further investigated in the larger sample.
Izhodišča: Kronični endometritis (KE) poteka z blagimi kliničnimi znaki in naj bi bil povezan z neplodnostjo, s ponavljajočimi se splavi in ponavljajočo se neuspelo ugnezditvijo zarodka v postopkih ...oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP). Ker si mnenja o ugotavljanju in zdravljenju KE v postopkih OBMP medsebojno nasprotujejo, smo si zastavili cilj sistematično pregledati članke o vplivu zdravljenja KE na reproduktivni izid pri neplodnih ženskah v postopkih OBMP.
Metode: Pregledali smo zbirko Medline. Uporabili smo deskriptorje iz tezavra Medical subject headings (Mesh), ki so vključevali ključne besede kronični endometritis (angl. chronic endometritis) in zdravljenje (angl. treatment) ter nosečnost (angl. pregnancy). Vključili smo raziskave od januarja 1971 do marca 2022.
Rezultati: V pregled smo vključili 8 raziskav, ki so uporabile različne sheme zdravljenja. Večina raziskav je ugotavljala statistično pomembne razlike v reproduktivnem izidu po zdravljenju KE.
Zaključek: Zdravljenje KE lahko pozitivno vpliva na izid v sledečih si OBMP postopkih, vendar so še potrebne nadaljnje večje randomizirane študije.
Vaskulitisi so redka in raznolika skupina bolezni, ki prizadenejo male, srednje velike in/ali velike žile. Večinoma gre za sistemske bolezni, vendar lahko v redkih primerih prizadenejo samo žilje v ...osrednjem živčevju; tedaj jih imenujemo primarni vaskulitisi osrednjega živčevja. Najpogosteje se kažejo z glavobolom, s kognitivnim upadom in z encefalopatijo, neredko pa tudi s sindromom ishemične ali hemoragične možganske kapi ali s prehodno pretočno motnjo. Pri diagnosticiranju se poslužujemo odvzema likvorja, v katerem ugotavljamo limfocitno pleocitozo s povišanimi vrednostmi beljakovin. Vnetni parametri in ostali laboratorijski izvidi krvi (revmatološki, mikrobiološki, citološki izvidi) so praviloma normalni. Magnetnoresonančno slikanje (MRI) glave nam v 90 % pokaže nespecifične spremembe. V primeru negativnega slikovnega izvida in normalnega likvorskega izvida je diagnoza primarnega vaskulitisa osrednjega živčevja praktično izključena. Na angiografiji pri približno 40 % bolnikov ugotavljamo izmenjujoče se stenoze in ektazije, ki so nespecifične najdbe, saj jih lahko opažamo tudi pri drugih boleznih. Zlati standard za postavitev diagnoze je biopsija, ki je zaradi segmentne prizadetosti žilja lažno negativna v 25 %. Zdravljenje pričnemo z indukcijskimi imunosupresivi, izmed katerih največkrat uporabljamo metilprednizolon in ciklofosfamid, v nadaljevanju (po 6–12 mesecih) pa preidemo na vzdrževalno imunouspresivno zdravljenje, največkrat z azatioprinom ali mikofenolat mofetilom. Bolniki s primarnim vaskulitisom osrednjega živčevja so zaradi omejitev pri diagnostičnih preiskavah še vedno velik diagnostični izziv. Ob vsem tem je zgodnja diagnoza ključna za ugoden izid bolezni.
Prostatos vėžio diagnozei nustatyti prostatos audinio mėginiai imami atliekant transrektalinę prostatos biopsiją. Skirtingų autorių duomenimis, tokiu būdu iš skirtingų prostatos vietų imama nuo 4 iki ...30 bioptatų. Teigiama, kad prostatos bioptato ilgis yra veiksnys, lemiantis prostatos vėžio aptikimą bei yra esminis prostatos biopsijos kokybės rodiklis nors Jeong ir kt. (2015) teigia, kad prostatos bioptato ilgis neturi didelės reikšmės prostatos vėžiui aptikti. Šiuo tyrimu siekiama atskleisti sąsajas tarp prostatos adatinių biopsijų ilgio ir vėžio diagnozės. Analizuoti 345-ių pacientų, kuriems buvo paimta po 8 adatines prostatos biopsijas atvejai. Tyrimo metu išmatuoti 2760-šių adatinių biopsijų ilgiai. 1 atvejo 8 adatinių biopsijų ilgių suma buvo nuo 30 iki 156 mm. Siekiant susieti adatinių biopsijų ilgį su vėžio aptikimo dažniu, adatinės biopsijos pagal ilgį buvo suskirstytos į 7 grupes: pirmai grupei priskirtos biopsijos, kurių bendras ilgis buvo nuo 30 iki 59 mm, antrai grupei priskirtos 60 - 69 mm ilgio adatinės biopsijos, trečiai grupei - 70 - 79 mm, ketvirtai grupei - 80 - 89 mm, penktai grupei - 90 - 99 mm, šeštai grupei - 100 - 109 mm, septintai grupei 110 ir daugiau mm ilgio adatinės prostatos biopsijos. Kiekvienoje grupėje buvo skaičiuojamas adenokarcinomų aptikimo dažnis. Nustatyta adenokarcimos diagnozė - bioptato vidutinis ilgis 80,5±1,4 mm. Nustatyta PIN diagnozė - bioptato vidutinis ilgis 81,2±2,9 mm. Nustatyta adenokarcinomos įtarimo diagnozė - bioptato vidutinis ilgis 90,0±9,5 mm. Nustatyta gerybinio prostatos audinio diagnozė - bioptato vidutinis ilgis - 79,1±1,2 mm. Skirtumai tarp skirtingų diagnozių bioptatų ilgių vidurkių statiškai nereikšmingi. Gautas reikšmingumo lygmuo -p>0,05. Išvada. Atlikus šį tyrimą nustatyta, kad prostatos bioptato ilgis neturi didelės reikšmės prostatos vėžiui aptikti p>0,05.
Tekočinska biopsija pri raku Tanja Jesenko; Cvetka Grašič Kuhar; Maja Čemažar
Onkologija,
09/2018, Volume:
22, Issue:
2
Journal Article
Peer reviewed
Open access
V zadnjih letih smo v onkologiji priča hitremu napredku na področju biopsije telesnih tekočin oz. tekočinske biopsije. Tekočinska biopsija predstavlja analizo vzorca odvzete telesne tekočine (v ...onkologiji je to običajno kri), v katerem iščemo znake navzočnosti raka. V krvi lahko analiziramo cirkulirajočo prosto/cirkulirajočo tumorsko DNA (cf/ctDNA) iz tumorskih celic, eksosome, ki jih v kri sproščajo tumorske celice, in tudi cirkulirajoče tumorske celice (CTC). V pregledu predstavljamo najnovejša dognanja in raziskave na področju tekočinske biopsije pri raku in poleg uporabnosti izpostavljamo tudi njihove omejitve, ki jih bo treba natančno opredeliti, če bomo želeli to metodo uporabljati v vsakodnevni obravnavi bolnikov.
ĮžangaPrieryklinio tarpo navikai, dažniausiai nepiktybiniai, sudaro apie 0,5 % galvos ir kaklo srities navikų. Jie yra reti, todėl daugelis gydytojų per savo praktiką su šia patologija susiduria ...nedažnai. Svarbu išskirti kelis prieryklinio tarpo navikų diagnostikos ypatumus: simptomai yra įvairūs ir nespecifiški, o objektyvūs požymiai pasireiškia, kai navikas yra vėlesnės stadijos.Medžiaga ir metodaiŠiame straipsnyje apibendrinami retrospektyviosios šešių prieryklinio tarpo navikų atvejų analizės diagnostiniai aspektai. Visi aptariami pacientai buvo gydyti Nacionaliniame vėžio institute nuo 2004 iki 2016 metų. Straipsnyje apžvelgiame mokslinę literatūrą ir nagrinėjame diagnostikos seką, atkreipdami dėmesį į prieryklinio tarpo navikų diagnozavimo ypatumus bei sunkumus.RezultataiBuvo diagnozuoti trys gerybiniai ir trys piktybiniai navikai. Pacientai skundėsi įvairiais, daugiausia nespecifiniais, simptomais.Daugumai pacientų buvo atlikta priešoperacinė aspiracinė biopsija plona adata, visiems – priešoperacinis radiologinis tyrimas (kompiuterinė tomografija ir (ar) magnetinio rezonanso tomografija.IšvadosVisi gydytojai, susiduriantys su šia patologija, turėtų atkreipti dėmesį, kad prieryklinio tarpo navikų simptomai dažniausiai būna nespecifiniai, o objektyvūs požymiai pasireiškia navikui jau pažengus. Kalbant apie diagnostikos seką, aspiracinė biopsija plona adata yra būtinas tyrimas, siekiant išvengti histologinių netikėtumų. Radiologinis tyrimas, ypač magnetinio rezonanso tomografija, yra naudingas vertinant naviko kilmę, dydį, iš dalies ir tipą.
Uvod: IgA-nefropatija (IgAN) ima varijabilnu prezentaciju i prognozu. Međunarodni alat za predviđanje rizika u IgAN-u (IgAN-PT, od engl. International IgA Nephropathy Prediction Tool) predviđa ...napredovanje bubrežne bolesti do završnog stupnja ili smanjenje procijenjene glomerulske filtracije (eGFR) za 50%. Preporučuje se optimalna suportivna terapija najmanje tri mjeseca, praćena šestomjesečnom primjenom glukokortikoida samo u bolesnika s velikim rizikom napredovanja. Cilj: Istražiti koji su bolesnici imali veću vjerojatnost primiti imunosupresivnu terapiju (IS) te ishode liječenih IS-om. Ispitanici i metode: Retrospektivno kohortno istraživanje 48 bolesnika (33 muškarca), medijana dobi 50 godina (interkvartilni raspon, IQR, od engl. interquartile range 35 – 59), medijana praćenja 43 mjeseca (IQR 18 – 54), liječenih u Kliničkoj bolnici Merkur s novodijagnosticiranim idiopatskim IgAN-om u razdoblju od 2012. do 2021. godine. Rezultati: Imunosupresiju je primilo 17 bolesnika i oni su češće imali mezangijsku (M) (82% prema 54%, p=0,05), endokapilarnu hipercelularnost (E) (65% prema
21%, p=0,004) i polumjesece (C) (41% prema 14%, p=0,04). U odnosu na one bez IS-a nije bilo značajne razlike u eGFR-u kod biopsije (52 (IQR 38 – 81) prema 46 (IQR 30 – 72) ml/min/1,73 m2, p<0,05), ali su liječeni IS-om imali veću eGFR nakon dvije godine praćenja (66 IQR 37 – 97 prema 34 IQR 20 – 56 ml/min/1,73 m2, p=0,02). Omjer proteina prema kreatininu u urinu (uPCR) smanjio se nakon liječenja (kod biopsije, 106 IQR 50 – 317 prema završnom 47 IQR 20 – 129 mg/mmol), a nije bilo razlike u početnom i završnom uPCR između
onih koji jesu i nisu primali IS. Zbroj IIgAN se smanjio nakon liječenja (10,56% ± 12,66% prema 8,45% ± 9,22%, p=0,01), bez razlike u smanjenju između liječenih i neliječenih IS-om. Zaključci: Bolesnici s većim M, E i C su bili češće liječeni IS-om i oni su imali bolju eGFR nakon dvije godine; uPCR i zbroj IIgAN na kraju praćenja bili su manji neovisno o IS-u.
EKTOPIČNA ŠČITNICA V OTROŠTVU Cerkvenik, Nina; Dovč, Klemen; Hočevar Boltežar, Irena ...
Slovenska pediatrija,
04/2020, Volume:
27, Issue:
1
Journal Article
Peer reviewed
Open access
Ščitnica je ektopična, če ščitnično tkivo leži na netipičnem anatomskem mestu. Je posledica motnje v njenem embri- onalnem razvoju. Najpogosteje se nahaja na korenu jezi- ka, najdemo pa jo tudi ...drugje v poteku spusta ščitnice med embriogenezo in celo na oddaljenih mestih. Večinoma je enojna, redkeje pa opisujejo tudi primere dvojne ali celo trojne ektopije. Osebe z ektopično ščitnico navadno nimajo nikakršnih simptomov. Sicer so simptomi odvisni od lege in velikosti ektopičnega tkiva ter od njegove endokrine disfunkcije. Najpomembnejša preiskava za opredelitev mesta ektopične ščitnice je scintigrafija. »eprav pri brezsimptomnih bolnikih zdravljenje ni potrebno, moramo poskrbeti za redno slede- nje in ustrezno ukrepanje ob pojavu zapletov. Podobno kot v ortotropni ščitnici lahko tudi v ektopični ščitnici pride do bolezenskih sprememb. V prispevku predstavljamo redek primer dvojne ščitnične ektopije s subkliničnim hipotiroidizmom pri dve in pol letni deklici in podajamo pregled primerov ektopične ščitnice, ki smo jih v 5-letnem obdobju diagnosticirali na Pediatrični kliniki Ljubljana.
PDF
