Avtorice prikazujejo rezultate raziskave, ki sodi na podrocje druzinske andragogike. Ugotavljajo, da sodobno izobrazevanje za druzinsko zivljenje izhaja iz potreb starsev, ki nimajo jasno ...izoblikovanih druzinskih vlog. DruŽinski clani se medsebojno vzgajajo, ko konstruirajo svojo biografijo. Starsi so zaskrbljeni za svoje otroke, zelijo jim čimvec ponuditi, da bi hili v zivljenju uspdni, hkrati od otrok tudi veliko pricakujejo. Potrebujejo znanja o druZinskem zivljenju in znanja, kako se ob otrocih uCiti. Izobrazevanje mora biti zaradi hitrih sprememb in individualiziranih druzinskih zgodb inovativno.
V tej zgradbi je bila leta 1900 urejena mestna ljudska kopel. Pročelje stavbe so obnovili in popolnoma preuredili tudi notranjost za potrebe Družinskega centra Mala ulica in mestnega igrišča za ...otroke. Prenovo sta vodili arhitektki Mateja Panter in Špela Kuhar. Ohranjen pa je tudi prostor mestne kopeli z galerijo slik tistega časa. Za fontano in okrasne elemente sta poskrbeli kiparki Mojca Smerdu in Alenka Vidergar.
Potem, ko sta se starša, oba s Kozjanskega, v petdesetih letih 20. stoletja zaposlila in naselila v Mariboru, so obiski mamine domačije v Veračah postali stalnica. Skoraj vsak vikend je mlada družina ...obiskovala starša, stara starša oz. tasta in taščo. Šlo je za obiske, pomoč pri delu, vzdrževanje družinskih vezi in tudi za preskrbo z doma pridelano hrano.Na fotografiji je družina Hederih, oče je očitno fotografiral, najmlajše članice pa še ni bilo. Posnetek je nastal pred domačijo z leseno hišo s slamnato streho, v kateri sta stara starša prebivala. Ob hiši so domačijo tvorili še gospodarsko poslopje s sodarsko delavnico in kletjo, manjši lesen hlev, pa tudi vrt, nekaj njiv, nekaj gozda in nekoliko stran od domačije še vinograd.Ohranjanje stika z domačim krajem je za družino predstavljalo stik urbanega načina življenja s krajem izvora, pa tudi pomemben stik otrok s podeželjem, delom in družinskimi koreninami.Domačija še obstaja, stanovanjske hiše in hleva ni več, dograjena je novejša bivalna hiša. Zanimivo je, da so tudi vsi psi, ki so na tej domačiji živeli pozneje, bili nenavadno podobni temule. In pručka je še vedno tam.Slika
Ana (roj. Skarlovnik) in Ignac sta bila predana starša trem otrokom: Milanu, Mileni in Marjanu, mojemu možu. Prva dva otroka, Milan in Milena, sta bila rojena pred 2. svetovno vojno, najmlajši Marjan ...pa ju je »presenetil« leta 1949. Na svet so drug za drugim prihajali na vsakih deset let in tako je Marjan imel kar dvajset let starejšega brata, ki pa je žal že štirinajst let med pokojnimi.Bili so skromna družina, a niso bili nikoli lačni in otroci tudi ne prikrajšani za ljubezen staršev. Mama Ana je bila doma in skrbela za družino. Ata Ignac je bil v službi in finančno skrbel za družino.Bil je “gospod šofer“ v Tovarni EMO, katere lastnik je bil gospod Westen. Nato je imel čast biti „gospod šofer“ še pri gospodu Ulmanu, lastniku tovarne opeke, “cigla” na Hudinji na t. i. „Ciguncah“, na mestu, kjer je sedaj športna dvorana Arena Petrol.Ko je bil moj mož še »mali« Marjanček, je smel v času šolskih počitnic večkrat z njim na vožnjo po okolici Celja. Ko pa je po Savinjski dolini zadišalo po zelen zlatu, pa je z mamo Ano hodil obirat hmelj. Z zasluženim denarjem si je kupil šolske potrebščine za novo šolsko leto, nekaj malega pa je ostalo še za kakšno oblačilo. Mama Ana mu je večkrat radodarno prispevala svoj obrani hmelj v njegovo posodo in mu s tem pomagala k boljšemu zaslužku, katerega je bil po opravljenem obiranju zelo vesel.Ko sem kot »ta mlada« prišla v družino Škoflekov, sta me oba kot ženo njunega sina zelo lepo sprejela in je bilo med nami ves čas izredno lepo spoštovanje. Tast, ati in dedi Ignac je umrl leta 1982, tašča, mami in babica Ana pa leta 1989 in na oba bo v vseh nas zavedno ostal lep spomin.
PDF