Z jezikom nismo vedno zmožni neposredno ubesediti vsega, kar mislimo, zato za razlago pojavnosti uporabljamo različne jezikovno-kognitivne postopke, med drugim metafore in metonimije. Prepoznavanje ...vrednosti in razširjenosti metaforičnih in metonimičnih izrazov v jeziku je v zadnjih dvajsetih letih vodilo k povečanemu zanimanju za sistematično identifikacijo in luščenje tovrstnih figurativnih izrazov v korpusih posameznih jezikov. Izraze, pri katerih potekajo konceptualne preslikave, ki sodelujejo pri metaforičnih in metonimičnih procesih, je namreč težko izluščiti iz korpusa, ki niso posebej označeni za namene raziskovanja figurativnega jezika. V članku opredelim razumevanje konceptualne metafore in konceptualne metonimije, predstavim najpogostejše metode luščenja metaforičnih in metonimičnih izrazov iz jezikovnih korpusov ter na primeru korpusa g-KOMET, ki je ročno označen za metaforične izraze in metonimične prenose, ponazarjam poskus sistematizacije nekaterih najbolj prisotnih metonimičnih prenosov v slovenskem govorjenem jeziku.
V članku predstavimo primerjavo rabe treh tipično govorjenih diskurznih označevalcev v korpusu govorjene slovenščine Gos in korpusu slovenskih uporabniških spletnih vsebin Janes. Rezultati ...potrjujejo, da so ti izrazi na spletu rabljeni bistveno redkeje kot v spontanem govoru, vendarle pa njihova raba ni zanemarljiva, zlasti v besedilnih tipih s poudarjeno interaktivno oz. dialoško izmenjavo uporabniških sporočil. Pri tem se označevalci na spletu pojavljajo predvsem v semantično motiviranih funkcijah, kot so vzpostavljanje stika z naslovnikom, preverjanje strinjanja ali omiljevanje izrečenega, ki se hkrati prepletajo tudi z besedilnimi funkcijami poudarjanja ter menjave vlog. Prav tako na spletu razvijajo nekatere nove kontekste rabe, kot so nagovarjanje neznanega ali neudeleženega naslovnika, stilizacija in vstopanje v nove stalne besedne zveze.
Številne empirične raziskave povezovanja besed v jeziku razkrivajo, da je jezik prepreden z večbesednimi vzorci, ki vsaj na neki točki jezikovne rabe delujejo kot nerazstavljiva celota. To potrjujejo ...tudi dosedanje raziskave večbesednih enot v slovenščini, ki se običajno osredotočajo predvsem na strukturno ali pomensko zaključene enote, kot so kolokacije, stalne besedne zveze ali frazemi. Da bi omogočili bolj celovit vpogled v obseg in naravo formulaičnega jezika v slovenščini, ki bi ga bilo smiselno vključevati tudi v bodoče leksikalne in slovnične opise, v članku raziščemo alternativni koncept formulaičnih besednih nizov, tj. neprekinjenih nizov dveh ali več besed z izstopajočo pogostostjo pojavljanja, ne glede na njihovo strukturno, pomensko ali zaznavno celovitost. Predstavimo postopek identifikacije formulaičnih besednih nizov v referenčnih korpusih pisne in govorjene slovenščine, jih kvantitativno in kvalitativno analiziramo ter primerjamo. Velik delež identificiranih formulaičnih nizov v obeh korpusih dokazuje določeno stopnjo formulaičnosti, še zlasti v govorjeni slovenščini. Čeprav v obeh oblikah jezikovne rabe prevladujejo predvsem strukturno nezaključeni nizi funkcijskih besed, ugotavljamo več pomembnih razlik v skladenjskih in funkcijskih lastnostih najpogostejših nizov pisne in govorjene slovenščine, ki potrjujejo vpliv specifičnih sporazumevalnih okoliščin in ciljev na razvoj in obseg formulaičnega jezika.
Prispevek obravnava drugotne ženske dvojinske glagolske oblike, ki so prehajale iz govorjene rabe v starejši knjižni jezik že od 16. stoletja dalje, z upadom v 17. in 18. in ponovnim porastom v 19. ...stoletju, ko so bile izkazane v besedilih in spet normirane v slovnicah do njihovega opusta na začetku 20. stoletja. Pregled po strokovni literaturi, slovnicah, izbranih besedilih in (zgodovinskih) korpusih podaja rabo in normativnost ter razlage te starejše knjižnojezikovne inovacije.
V prispevku obravnavamo poskus Grigorija Vinokurja (1896-1947) in Charlesa Ballyja (1865-1947), da bi v prvih desetletjih dvajsetega stoletja, še pred delovanjem Praškega lingvističnega krožka, ...razvila stilistiko kot teoretično utemeljeno jezikoslovno disciplino. Oba jezikoslovca sta si prizadevala uveljaviti stilistiko kot uporabno znanost, a se njuna izhodišča in pojmovanje predmeta stilistike močno razlikujejo. Osvetlili bomo težave, ki jih odpirata oba pristopa in konteksta, v katerih sta njuni pojmovanji nastali.
2.2.3.1 Glede izvora vprasalne prislova kod »ubi, sklon *k (*ide. *k-i-s) (Bezlaj 1982: 27)) ter navaja razlicne razlage jezikoslovcev. kopecný (1980: 371-76) za vseslovanski zaimenski prislov iz ...oblik k?de (slovensko koder < kodè-ze), k?du, k?dy (slovensko narecn kodi), k?da (slovensko koda in ko- daj) podaja slovensko obliko kod, sh. kud in kasubsk k?d (kqdka, k?dka (prav tam: 371), skrajsan iz katerekoli od navedenih oblik.10 Omenja, da so pri tem prislovu izkazani vsi trije pomeni in laliko zamenjuje tudi kje in kam, za 'kam' ne v zahodno- slovanskih jezikih in slovenscini, za 'kje' je razsirjen v poljscini, makedonscini in bolgarscini (prav tam: 373-74). Snoj ima psl. oblike *kçdÿ, *kodä, *kçdë, *kçdê, ki vsebujejo ide. vprasalni zaimek *k"o- ali *k"u-. in pripone *-ndhe (ki je izvomo razlicica pripone *-dhe, znane v ide. *k"u-d* llc. psl. ki>de 'kje'), kar se je laliko razvilo iz ide. *k"u-ndllc ali *k "u-ndc 'kam, kod' (2003: 288). Vanda BABic navaja znacilne prislovne pripone, ki so se v stari cerkveni slovanscini dodajale zaimenskim korenom za razlic- no dolocitev osnovnih zaimenskih pomenov, npr. za mesto pripone -de, ki »zaznamuje mesto glagolskega dejanja ali stanja«, -amo, tudi -emo, -odu, tudi -?de s pomenom smeri premikanja, prva prvotno za priblizevanje (h komu ali cemu draga za odda- ljevanje (od koga ali cesa kasneje obe za priblizevanje, dmga s predlogom ot? tudi za oddaljevanje (kamo 'kam', k?du, k?de 'kod', ot? k?du 'od kod' (Babic 2003: 223). mAtAsovic izvaja psl. *kundä, kar je okamneli orodnik ednine osnove *kunda-, iz ide. kwu-ndh-oh1 (2008: 249). 2.2.3.3 V16. stol. je kod tako vprasalni kot nedolocni, oziralni prislov in se pojavlja v 17, 18 in 12 delih, obliko koda pa poznata le Krelj in Juricic {Besedje 2011: 185). Ablativne zveze od kod so izpricane,11 do kod pa ne. Svetokriski ima glasovni dvojnici kod/kot (ob glagolu hoditi), pozna pa tudi predlozno rabo od kot kod x stavkih z vzroc- nimpomenom (Snoj 2006: 403). Pohlin ne navaja oblike kod, umetn tvoijeni sta nje- govi predlozni obliki, homonimni s casovnima prislovoma odklej, daklej 'od kod, do kod', ki ju v drugi izdaji opusti. Gutsmanv slovnici navaja le obliko od kod, v slovaiju 10 »Enako pa vprasalni kod, od kod in od kei 'od kje', Kopitar in Vodnik imajo vse tri: kod, od/ do kod, Dajnko kodi, odkod, Küzmic pa odkud/otkut (Irena Orel 2001: 44), slovar iztocnic za '(od)kod' nima, edino oziralni kod pri Ko sien (1848) (Novak 2006: 184). Pletersnikov slovar ima za kod se glasovno varianto ked in oblike z dodanimi obrazili oz. deikticno clenico -/: koda (Krelj), kodaj (Kastelec), kodi in kodik (vzhodnostajersko),12 samo dokod: poleg odkod se odkodaj (Kastelec), kec (= odkod, Miklosic (iz ked-ci)). Drugace obliko odkec izvaja Ramovs: *ot-ked-si (Ramovs 1935: 192). 7.2 V govorjenem jeziku je iz besedilnih zgledov v primerjavi z gradivom za SLA ugotovljena zivahnejsa izmenjava vseh treh PVPZ. Upada predvsem raba PVPZ kod, ki izkazuje najstevilnejso zastopanost in prepletenost prostorskih pomenskih sestavin, a ga v prekmurskem narecju ne poznajo (razen v obliki odkec 'od kod'). Zamenjujeta ga mestovni kje in smerni kam (pri istih govorcih nastopata tudi dvojnicno), ali pa se njegova raba omejuje na izrazanje izhodisca dejanja (od kod), pretezno v pomenu izvora/vzrocnosti glagolskega dejanja. Pomensko ga s kje povezuje sicer redko izrazena mestovnost (staticnost), s kam usmerjenost (dinamicnost), odpravlja pa se specializacija s sestavino razmescenosti v prostor in usmerjenega gibanja po prostoru (perlativnosti), pri dodani ablativni in adlativni sestavini (od kje, do kje) pomen ze eksplicitno izrazata predloga in oblikovno razlikovanje ni nujno (kod -> kje, podobno tudi tod -> tu, ondi/onod -> tam; od kod -> od/iz kje, do kod -> do kje, vzporedno od/do tod/ondod -> od/do tam). Nasprotno se na nekaterih podrocjih (rovtarske NS, posamicno dvojnicno tudi dolenjske, primorske, stajerske kod posplos na izrazanje umescenosti v prostoru in zamenjuje PVPZ kje. Smerni kam se ohranja in redko prevzema vlogo zaiinkov kje in kod, razen za ciljno mejo (kod -> kam, do kod -> do kam). Most notable in the modem spoken language are the decline or abandomnent of use of the semantic heterogeneous and specific pronoun kod and generalisation of use of the locative pronoun kje for expressing spatial distribution (kod (biti, se nahajati) -> kje), which is, among other tilings, also characteristic of the literary language of the 20th century, as well as the perlative (kod (se premikati) 'where (to move)') -> kje), ablative (od kod 'from where' -> od/iz kje) and the rarely expressed adlative with kod 'where to' (do kod 'how far' -> do kje/kam in which the meaning is already explicitly expressed with the two propositions, making a fonnal distinction unnecessary. The pronoun kod 'where' is also replacing the indicative kam 'where (to)' (even within one speaker we can find a doublet, i.e. the use of both fonns), or else its use is limited to the expression of a starting point (odkod 'from where'), mainly in the sense of the origin/causality of the verbal act. By contrast, in some areas (the Rovte dialect group and, rarely, as a doublet in other dialects as well, except the Prekmurje dialect in the east, where the pronoun kod is not known, except for the pirrase od kejc 'where from'), kod 'where' lias been generalised to express positioning in space and replaces the pronoun kje 'where'. The directive kam 'where (to)'has been preserved and rarely assumes the role of the pronouns kje and kod, except for the final destination (kod -> kam, do kod -> do kam).
Slovenski (knjižni jezik je v strokovni in laični javnosti pogosto predstavljen kot težko naučljiv in težaven jezikovni kod, ki dela pripadnikom različnih narečij precejšnje težave, kar je bilo tudi ...zapisano v Toporišičevi slovnici. Na drugi strani pa naj bi (verjetno tudi zaradi domnevne neenotnosti in težavnosti) izgubljali na svoji prestižnosti. Analiza samoglasnikov, ki jo bomo predstavili v tem članku, nam dokazuje ravno nasprotno - enotni knjižni jezik opavlja svojo funkcijo v realni idelani podobi in se pri tem ne ozira niti na narečno različnost govorcev.
Članek prinaša analizo jezikovnega delovanja predstavnikov največje vladne in največje opozicijske stranke v slovenskem državnem zboru v mandatu 2000-2004. Temelji na predpostavki, da se nosilci ...političnih funkcij v različnih govornih položajih predvsem glede na (potencialno) navzočnost volilcev jezikovno vedejo različno. Ob dokaj obsežnem naboru predvsem govorjenih, pa tudi zapisanih besedil skušamo izluščiti temeljne vzorce jezikovnega delovanja slovenskih politikov ter pri tem uporabljenih jezikovnih sredstev in postopkov.
The scientific monograph ('A Written Record of Live Storytelling') brings the basic theory and methodological procedures for field documentation, transcription and research of narrative folklore. It ...addresses threeContext, Texture and Transcoding of Stories Told Live by Tina Kravanja from Bavšica” brings the basic theory and methodological procedures for field documentation, transcription and research of narrative folklore. It addresses three levels of a folklore event – context, texture, and text – in the narration of folklore stories. Each level, especially context, is further enhanced with the theoretical findings derived from the author's own field work, e.g. defining storytelling meeting as alternation of stories, told in more artistic expression, and of linking texts told in an everyday. Linking texts are important cohesive ties of storytelling event as whole. The book also deals with defining of six roles of the participants who influence the course of storytelling event, etc. The monograph also attempts to solve the problem of putting down oral stories onto paper. To preserve as much information as possible, it proposes transcription as well as transcoding with the help of accurate phonetic transcription, concurrent notes on the texture, and a description of the context. The methods are explained with the phonetic transcription of 22 stories told by Tina Kravanja from Bavšica during a single field visit.
Errors attested in Celeian inscriptions are a reflection of Latin language that was actually spoken in everyday life by ordinary people. When studying Vulgar Latin, it is possible to observe the ...development of a language, which ended in Romance languages. Some attested mistakes are of a technical nature; but the greater part of them were made on account of the language development. Differences between the town and ager are expected more errors can be found in ager and these are of a greater importance; in the town they are mostly of a marginal character. It can be concluded that the town - Celeia itself - was romanized sooner and more comprehensively. The analysis of the vocabulary and linguistic peculiarities on the inscriptions of Celeia and its adjacent areas confirms the important role of the town, which became the center of Romanization for southern Noricum . Due to the character of inscriptions in the town as in ager there can be seen phonetic, spelling and morphological errors. Syntactic and discourse specifics and those connected with vocabulary are nothing more than isolated examples written in those few inscriptions, which none the less exceed rigid form of abbreviations and basic data. Monophtongizations, writings of letter K instead of C, simplifications of double consonants and vowels appear most frequently. These can be considered to be basic changes that arose in the language and left traces there through centuries.
PDF
