Prispevek obravnava korespondenco med dvema ključnima predstavnikoma dunajske umetnostnozgodovinske šole v slovenskem prostoru – Francetom Steletom in Izidorjem Cankarjem. Razprava sledi njunemu ...dopisovanju od začetka študija do konca leta 1913 in se osredotoča na Steletovo uredniško in javno delovanje v obdobju pred prvo svetovno vojno. France Stele je kmalu po vpisu na Dunajsko univerzo prevzel uredništvo Zore, glasila katoliškega akademske ga društva, in k sodelovanju povabil Cankarja, ki je tedaj študiral v Louvainu. Stele in Cankar sta se spopadla s predsodki ob sprejemanju moderne umetnosti med slovenskimi katoliškimi izobraženci zlasti v primeru sodobne cerkvene arhitekture. Steletov esej Apologija moderne umetnosti, objavljen leta 1911, lahko razumemo kot prvi neposredni naslon na dunajsko šolo umetnostne zgodovine. Vsebina članka in odzivi nanj sicer niso neposredno odmevali v ohranjeni korespondenci med Steletom in Cankarjem, vendar pa je sam način, kako sta se kolega kasneje dopolnjevala in podpirala, zelo značilen za njuno vodenje javne polemike.
Prispevek je fragmentaren prikaz odnosa enega dela slovenskih izseljenih izobražencev, trajnih in začasnih, na Češkem in Hrvaškem. Po svojih političnih prepričanjih so bili to večinoma narodno ...zavedni izobraženci, navdušeni za slovansko vzajemnost, nekateri pa so bili tudi rusofili. Na Češko so odhajali na študij prostovoljno, v znak protesta proti neenakopravnemu položaju Slovanov v državi. Pričakovali so pravo slovansko okolje/vzdušje, ki so ga sicer res lahko spoznali; v nasprotju s Slovenijo pa so se na Češkem soočili tudi z obstojem židovske skupnosti, ki je na Slovenskem ni bilo. Tako so lahko spremljali tudi odklonilen odnos Čehov do Židov in skozi tega – vsaj nekateri, npr. Marn in Radešček – svoje odklonilno stališče še poglobili. Specifične politične razmere na Hrvaškem so prisilile tiste, ki jih je zaposlila oblast oz. zaradi svojih političnih prepričanj niso našli dela doma in so prisilno »pristali« na Hrvaškem, da ne svojih političnih prepričanj ne odklonilnega odnosa do Židov niso objavljali javno. Ali pa so jih objavili, npr. Trdina, šele potem, ko so Hrvaško zapustili.
Avtorica je v prispevku orisala življenje in delo treh slovenskih izobražencev-izseljencev (Luka Zima, Lovro Mahnič in Franjo Marn), ki so se, prepričani, da je nemško govoreče okolje neprimerno oz. ...škodljivo za ohranjanje slovenske identitete, odločili za študij v slovanski Pragi. Vse do leta 1882 je bila Karlova univerza v Pragi še nemška univerza, toda slovenski študentje so lahko kljub temu živeli v slovanskem okolju. Po letu 1860 so bili tako lahko priča češki kulturni in politični dejavnosti, ki je še poglobila njihovo (južno)slovansko čustvovanje. Prav to so bili – med drugimi - razlogi, da so se kot gimnazijski/srednješolski profesorji zaposlili v “ilirski” Hrvaški, kjer so ostali do smrti. Obravnavani izobraženci/izseljenci so imeli kar nekaj skupnih točk: vsi trije so končali študij jezikoslovja; toda le Lovro Mahnič se je povsem posvetil slovanskim jezikom, medtem ko sta se Zima in Marn posvečala klasični filologiji. Vsi trije so se na Hrvaškem uveljavili kot izredno dobri pedagogi, kar jim je priznavala tudi tedanja hrvaška družba. Najbolj pa je izstopala njihova velika predanost južno-slovanski ideji. S prostovoljnim odhodom na Hrvaško so pričakovali bolj slovansko družbo in za slovansko idejo bolj motivirano okolje. Toda po 1860 je bila hrvaška družba prežeta z nacionalizmom in zahtevami po “hrvatizaciji” vseh področij, zlasti izobraževanja. V tem času je moralo precej slovenskih srednješolskih profesorjev, po hrvaških kriterijih preveč lojalnih osrednji oblasti, Hrvaško zapustiti. V teh, precej zahtevnih razmerah, sta se Franjo Marn in Luka Zima dobro znašla, se hitro prilagodila razmeram in se povsem posvetila poučevanju in znanstvenemu delu. Postala sta cenjena in lojalna člana hrvaške družbe, v zapisih Hrvatov pa tudi kot primera “dobrih Slovencev”. Drugačna je bila usoda Lovra Mahniča, ki se svojim političnim prepričanjem ni hotel odreči, zato je imel s hrvaškimi oblastmi tudi več težav. Njegovo življenje in tragično smrt je v romanu Prijan Lovro orisal njegov praški prijatelj Avgust Šenoa. Zima, Marn in Mahnič so bili, kot trajno izseljeni izobraženci, opredeljeni kot Slovenci in kot Južni Slovani; uspešno so “krmarili” med zahtevami hrvaškega nacionalizma in ohranjanjanju svoje narodne identitete.
PDF
