Nevrodegenerativne bolezni možganov, ki se klinično izrazijo kot demenca ali parkinsonizem, postajajo s staranjem prebivalstva vse pogostejše. Zgodnja in pravilna diagnoza je pomembna zaradi ...izključevanja ozdravljivih vzrokov, ustreznega simptomatskega zdravljenja, socialnih ukrepov in vključevanja bolnikov v klinične raziskave. Dokončno diagnozo večine nevrodegenerativnih bolezni možganov lahko postavimo le na podlagi patohistološkega vzorca možganovine. Za živa so nam v veliko pomoč funkcijske nuklearnomedicinske preiskave, s katerimi lahko prikažemo spremenjeno regionalno presnovo možganov, motnje na nivoju nevrotransmiterskih sistemov in patomorfološki substrat bolezni – kopičenje patoloških beljakovin. Glede na značilne spremembe regionalne presnove možganov, ki jih preučujemo s pozitronsko emisijsko tomografijo (PET) možganov z uporabo z radioaktivnim fluorom (18F) označene deoksiglukoze, lahko razlikujemo med alzheimerjevo boleznijo, demenco z lewyjevimi telesci, frontotemporalno demenco in redkejšimi vzroki kognitivnega upada ter med parkinsonovo boleznijo in drugimi nevrodegenerativnimi parkinsonizmi. Z ugotavljanjem integritete dopaminergičnega sistema (npr. scintigrafijo dopaminskega prenašalca; DaTSCAN) lahko razlikujemo med nevrodegenerativnimi parkinsonizmi in drugimi možnimi vzroki težav. Amiloidni PET možganov nam prikaže prisotnost in značilno razporeditev prekomernega kopičenja amiloida pri bolnikih z alzheimerjevo boleznijo že pred pojavom kliničnih znakov bolezni. V prispevku predstavljamo nuklearno medicinske preiskave, obravnavamo indikacije in značilne spremembe ter omejitve teh preiskav v diagnostiki nevrodegenerativnih bolezni možganov.
Zusammenfassung
Tamoxifen gehört zum Standard bei Prävention und Behandlung des hormonrezeptorpositiven Mammakarzinoms. Seine Wirkung hängt von der Bildung pharmakologisch aktiver Metaboliten ab. Die ...Bildung des Hauptmetaboliten Endoxifen wird vom Cytochrom-P450 (CYP)-Enzym 2D6 dominiert. Plasmakonzentrationen und Krankheitsverlauf werden durch genetische CYP2D6-Varianten und Interaktion mit CYP2D6-Inhibitoren beeinflusst. Im Vergleich zu Patientinnen mit voller CYP2D6-Funktion (EM) haben Patientinnen mit nichtfunktionellen („poor metabolizer“, PM) und in der Funktion eingeschränkten („intermediate metabolizer“, IM) CYP2D6-Varianten ein erhöhtes Rückfallrisiko (PM vs. EM: HR 1,9; 95%-KI 1,10–3,28). Eine Studie (n>1300) bestätigte für PM höhere (11,5%) und für EM niedrigere (2%) absolute Rückfallraten im Vergleich zur gesamten, nicht nach Genotyp stratifizierten Gruppe. Die „Up-front“-CYP2D6-Genotypisierung zur Vorhersage des Metabolisierer-Phänotyps könnte ein wichtiger Schritt hin zur individualisierten adjuvanten endokrinen Behandlung des postmenopausalen Mammakarzinoms mit verbesserten Heilungschancen darstellen. Dabei sollte auf die Gabe von starken CYP2D6-Inhibitoren (z. B. Paroxetin) verzichtet werden und die Patientinnen sollten auf die Bedeutung einer zuverlässigen Tamoxifen-Einnahme nach ärztlicher Anweisung hingewiesen werden.
PDF
