Ce velja teza, da so »v knjizevnostih Srednje in Vzhodne Evrope byronovske oblike epike pomagale realisticnemu romanu« (Neupokojeva 1973: 42), je bil byronizem in njegove ustvarjalne metode v ceskem ...okolju znan po posredovanju zgledov iz evropskega konteksta, vkljucno z Mácho. Byronova dela so bila dostopna vecinoma v poljskih in nemskih prevodih, neredko tudi v originalih. Pogostnost Byronovih prevodov je narasla ravno v 50. letih 19. stoletja; prvi celotni prevod Neveste iz Abide je izsel leta 1854 po zaslugi J. V. Frica. Starejsa pozitivisticna dela (J. Durdík, J. Vlcek, M. Zdziechowski itd.) so opredeljevala Byronov vpliv na cesko poezijo (zlasti na Pflegra) kot nefunkcijsko presaditev zanrskega modela lirsko-epske povesti. V resnici je slo bolj za zavedno izrazeno idejno sorodnost, za spontani izraz umetniskega obcudovanja osnovnih potez byronovske poetike, ki zajema tako naravno liriko melanholicne zalosti kot revolucijski titanizem vnetega upora proti vsem vrstam nasilja in zatiranja. »Danes je poseben dan. Do konca sem namrec prebral Byrona«, je ze leta 1853 v svoj dnevnik zapisal devetnajstletni Pfleger. »Kako me je prevzel ta mocan duh ... njegove pesmi se tako gorece zavzemajo za svobodo ... njegova Lirika me je cezmerno prevzela« (Velemínský 1901-1902: 256). Pflegrovo vrednotenje Byrona je nehote opozorilo na izbirni vidik recepcije, tj. na specificno narodno in individualno obliko t. i. byronizma. Medtem ko je bil v anglosaski sferi pesnik razumljen kot avtor na meji med klasicizmom in romantiko in sta bili v njegovem ustvarjanju poudarjeni subjektivna in aristokratska plast, je bil Byron v srednjeevropskih knjizevnostih pod pritiskom domacih razmer pojmovan kot slogovno »cist« romantik, njegovo ustvarjanje je postajalo sinonim pravicnega boja za clovesko in narodno svobodo, tj. boj za ideale, ki so bili lastni ravno majevcem. Dejstvo nespornega vpliva Byronovih del na mlado literarno inteligenco 50. let ne smemo interpretirati enostransko ali nekriticno precenjevati. »Nekdaj se je v nasih krogih govorilo o Byronu kot o nekem dvomljivem talentu, za katerega je bilo znacilno, da je bil razrvan«, je zapisal V. Hálek v N arodnem casopisu 1874. »Tega Byrona je pri nas presegel vsakdo, ki ni bil razrvan« (Hálek 1954: 152). Postopno sprijaznjenje z byronizmom na Ceskem je obenem pomenilo tudi njegovo preseganje: byronski junaki so bili reseni oznak vsesplosnosti in umesceni v konkretno okolje ceske realnosti. Narodni prerod, nanasajoc se na cesko ali slovensko oz. srednjeevropsko situacijo, lahko upraviceno razumemo kot osrednje obdobje katere koli novejse zgodovine, na zacetku katerega nekaj intelektualcev razglasa svoje »domoljubne« teznje in na koncu katerega stoji skupnost v obliki moderne (drzavljanske) druzbe, tj. konstituiran narod z vsemi bistvenimi atributi, vkljucno z lastno kulturo in tudi knjizevnostjo. Pot od zacetne tocke »prebujenja« do stanja nedvomnega obstoja naroda ze stoletja vznemirja raziskovalce najrazlicnejsih strok, ki razpravljajo o tem, ali je bil ta proces rezultat genialnih dejavnosti pescice posameznikov, nekaksen »cudezni« otrok, cigar zorenja ni bilo mogoce vnaprej napovedati, ali pa gre za mehanicni odtis spremembe druzbeno-ekonomskega gibanja, ki je z modifikacijami in zanrskim premikom zajel vse plasti narodne skupnosti. Narodni prerod - poenostavljeno povedano - je zapleten proces konstituiranja moderne, socialno-ekonomske druzbe, katere osno- va postaja tretji in nato cetrti stan, ki se skupno opredeljujeta kot narod, razumljen v smislu skupnosti enakopravnih drzavljanov. Transformacija poznofevdalne druzbe v mescansko ali ce hocemo kapitalisticno je v evropskem kontekstu, kot vemo, potekala na dva nacina: 1. francoski model drzavnega naroda, ki se je vecinoma uveljavljal v zahodni Evropi, je pomenil kontinuiran prehod iz ene etape v drugo z reformami ali revolucijo: oblikovanje naroda ni njegov »prerod« ali njegovo »prebujenje «, temvec prej rezultat naravnega zgodovinskega procesa, ki ga opredeljuje zlasti nepretrgana tradicija kulture v lastnem »literarnem« jeziku kot rezultat uspesne socialne mobilnosti; 2. tip »majhnega naroda«, kamor spadata t. i. ceski in slovenski primer, kjer se proces oblikovanja zacenja v primerjavi s prvim tipom z doloceno »zamudo«, s faznim zamikom, in to se v kontekstu poznofevdalne druzbene strukture. Narod je k svoji drzavnosti zaradi odsotnosti lastnih elit le usmerjen, sociologi govorijo bolj o narodnem gibanju, ki svoje jezikovne, socialno-kulturne in pozneje politicne zahteve postavlja s polozaja etnicne skupine. Ceski zgodovinar M. Hroch razlikuje tri osnovne faze narodnega gibanja: 1. faza znanstvenega zanimanja (A); 2. faza narodne agitacije (B) in 3. faza mnozicnosti (C), ko se z narodno idejo poistoveti siroka plast druzbe (Hroch 1999b: 46-47). Toda niti zakljucek tega procesa z zadnjo fazo ne pomeni celovitega obstoja naroda, tj. dosego lastne drzavnosti v polozaju vodilne etnije. Koncana je zgolj transformacija etnicne skupine v moderni narod v obliki drzavljanske (kapitalisticne) druzbe, ki se je dokoncno razsla s fevdalno socialno- ekonomsko strukturo.
Bistveno o tem je za slovanske knjizevnosti povedal ze Frank Wollman v delu Slovesnost Slovanù (1928, nem. Die Literatur der Slawen, 2003, ces. nova izdaja 2012). Slovanski element oziroma slavizem, ...torej tudi kakovost slovanskih knjizevnosti, Wollman razume ne le kot razlocevalno lastnost, temvec predvsem kot zdruzevalno, integracijsko, celo presezno, transcendentno. Neenakomernost razvoja, ki je opazna v celotnem evropskem prostoru, se ne tice le slovanskih knjizevnosti, kot se navadno trdi in kar vodi tudi k projekciji neustreznega pojma Ostmitteleuropa kot mesanega in zaostalega dela Mitteleurope: splosno je znano, kako tezko je npr. nemska knjizevnost v novem veku prisla do polozaja razvite, »zahodne« knjizevnosti (kot je pokazal ze Wollman, je kulturna meja med Zahodom in Vzhodom v 18. stoletju tekla prav cez Nemcijo) in kako se je za to programsko trudil zlasti J. W. Goethe. V splosnem se Evropa kaze kot konglomerat treh celot: zahodne Evrope, kamor je dolgo spadalo tudi celotno italijansko obmocje, nemsko-slovansko-madzarske Srednje Evrope (deloma tudi sirse glede na spremembe kulturnih arealov - Svica, severna Italija, Transilvanija, del Balkana ipd.) in Vzhodne Evrope, ki pa se je po reformah Romanovih, zlasti Petrovih, kmalu znasla v imitacijskem zahodnoevropskem obmocju (da ne govorimo o poznejsi znacilni teznji opozicijskih sil - najprej A. N. Radisceva, nato dekabristov, npr. P. Svinina, K. F. Rylejeva in drugih - do novo nastalih ZDA; prim. Pospísil 1986, 1999): zato obstaja taksna razvojna razlika med rusko, ukrajinsko in belorusko knjizevnostjo, ki se v veliki meri ohranja se dalec v 20. stoletje in s svojimi posledicami pravzaprav do danes: zadnji dve vzhodnoslovanski knjizevnosti sta bolj podobni knjizevnostim srednje Evrope, torej ceski, slovaski, deloma tudi poljski, ki pa kaze mocnejse povezave z zahodnim razvojem. Na podlagi tega dela je na naslovno vprasanje njene knjige mogoce odgovoriti pozitivno, ceprav z dolocenimi omejitvami. Poljska bohemistka je na svoj nacin mojstrsko povezala to, kar je v ceski literarni kritiki, zgodovini in teoriji raztreseno. Futurizem v ceski knjizevnosti ni neviden pojav, prej nasprotno, je prodoren, pronicljiv fenomen z nekaksnim vseprisotnim spodnjim tokom, ceprav se njegova prisotnost v postavantgardnem svetu ceske knjizevnosti vendarle zmanjsuje. Toda kdo ve, ce ni to posledica tega, da se je zrasel z drugimi elementi in je dejansko slabo opazen ali ga je tezko identificirati. Avtorica je z izredno skrbjo zbrala skoraj vse, kar je bilo o ceski izvedbi futurizma napisano, morda deloma o futurizmu sploh, ceprav ima vecje rezerve prav v italijanistiki in rusistiki, kjer se je ta smer modelsko in programsko eksponirala. Prav pa ima v tem, kot to izraza naslov nekega poglavja, da gre za pojav, ki mu v ceski knjizevnosti se ni priznana vrednost in ki se mora »rekonstruirati«; za ceski bohemisticni izolacionizem, ki v veliki meri se zivi, je znacilno, da se je tu lahko oprla na fenomenologa in rusista Mathauserja in da je to rekonstrukcijo izvedla na podlagi evropskega in svetovnega razvoja. Oprla se je tudi na veliko kolicino ceskih literarnokriticnih bohemik, manj pa na nebohemisticna teoreticna dela, skoraj kot da bi se od njih namerno zelela odtrgati. Vseeno je dobro dokazala, da je bil futurizem do zdaj in do dolocene mere se vedno je »persona non grata ceskega literarnega prostora« (Gwózdz-Szewczenko 2009: 37). Toliko bolj je nenavadno, da so njegove upodobitvene in arhitekturne izvedbe, zlasti konstruktivizem, prav v ceskem okolju dozivljale velikanski razcvet. V podpoglavju o razosebljenju futurizma pojasnjuje, da je futurizem pogosto deloval skrit pod masko drugih pojmov in oznak (civilizem), da so bile zacuda naturalizirane tudi njegove politicne konotacije, zlasti ruske (V. Majakovski, Jelena Guro, David Burljuk), vloga Devetsila in brnske Literarne skupine. Prav politicne konotacije futurizma so za razumevanje njegove ceske razlicice se posebej pomembne, ce ne celo odlocilne, in morda je prav zato moral priti nekdo od zunaj, da bi Cehom in ceskim bohemistom prikazal futurizem skupaj s civilizmom, Neumannovim epifuturizmom, ekspresionizmom, proletarsko poezijo in poetizmom (kaj pa nadrealizem?) - rezultat je »Pejzaz przemalowany: niema obecnosc futuryzmu« (Prebarvani pejsaz: tiha prisotnost futurizma). Ceski futurizem, njegova razprsenost in nenavadnost so tako na novo prikazali futurizem kot tak, torej njegov dekonstruktivni, labilni znacaj. Kot sem ze skusal pokazati, so se problemi literarne evolucije zaostrili v casu pozitivizma in mocnega vpliva darvinizma: zajeli so koncepcijo literarne zgodovine, pa tudi razmisljanje o literarnih zanrih (F. Bruneticre). V vec studijah sem oblikoval koncepcijo t. i. »prae-post efekta« ali »prae-post paradoksa« (Pospísil 1998a, 1999, 2003). Primarno se tice razvoja ruske knjizevnosti, do dolocene mere pa tudi razvoja slovanskih knjizevnosti v celoti ali vsaj v nekaterih njihovih obdobjih; nasli bi tudi sledi ali uporabne poteze v drugih narodnih knjizevnostih. Pritisk poetoloskih impulzov bogatih evropskih knjizevnosti, na primer francoske, italijanske, nemske, angleske itn., je privedel v njihovo imitacijo, pa tudi v to, da so bile nekatere pobude sprejete samo okvirno in so ustvarile povsem druge rezultate, ki so nato delovali inovativno: iz transformacije pobud je na ruskih tleh nastalo to, kar imenujemo cudez ruske knjizevnosti. Povedano drugace: nepopoln sprejem poetoloskega impulza je spodbudil nastajanje drugacne, nove poetike. Ruska knjizevnost, na primer, je sprejemala poetoloske pobude »mocnih« evropskih knjizevnosti predvsem od 18. stoletja v vec valovih: s tem obenem popravljam teorijo, da je rusko 18. stoletje, ki je bilo delavnica ruske knjizevnosti, zadostovalo za temeljito absorpcijo impulzov, tako kot mi ni povsem blizu koncepcija faznega zamika izpod peresa Vadima Kozinova (Kozinov 1977). V zgodovini ruske knjizevnosti najdemo veliko primerov. Preseneca nas zlasti, da je bil razvoj ruske knjizevnosti od preloma v 18. stoletju podoben kot v zahodni Evropi: ruska romantika v delu V. A. Zukovskega se zacenja prej kot v Angliji, ki je od 30. let 18. stoletja v poeziji gojila sentimentalizem (pozneje tudi v prozi) in je bila v dolocenem pomenu besede vzor predromanticnega gibanja, obenem pa le malo pozneje kot nemska univerzitetna »romantika« (die deutsche Romantik) tipa »poezija modrega cveta«, vsekakor pa prej kot zgodnja francoska romantika, ki jo predstavlja F.-R. Chateaubriand na zacetku 19. stoletja. Ceprav se Bretislav Horyna v Zgodovini zgodnje romantike (Horyna 2005, Pospísil 2006) nekoliko samovoljno poigrava z besedami o »romantiki«, je njegova osnovna koncepcija zelo sprejemljiva: prikazuje, da je bila zgodnja nemska romantika povsem drugacna kot v ucbenikih cenjena poznejsa romantika in da je v dolocenem smislu slo pravzaprav za izdajo prvotno »mehke«, nikakor pa ne neradikalne romantike, natancneje nemske romantike, ki je imela ocitno kontinuirane poteze.
The book deals with the correspondence of Žiga Zois Baron Edelstein, the most important Enlightenment-era patron and mentor of Slovenian poets, writers, and scholars. The first part of the book ...defines the position of Zois’ correspondence within the history and the genre of the letter. The second part examines its importance for Slavic national revivals. Zois’ network at the end of the 18th and in the beginning of the 19th centuries linked into Enlightenment-era Republic of Letters the greatest intellectuals of the Central Europe and the Balkans. With the centers in Ljubljana and Vienna it did not only instructed Slovenian writers and scholars, but also supported all Slavic cultural nationalisms in Austrian empire.