Medjezikovno sporazumevanje je sporazumevalna praksa, pri kateri dve osebi govorita vsaka svoj jezik in se med seboj sporazumeta, ne da bi se prej (na)učili jezika svojega sogovorca. Običajno je to ...mogoče pri jezikih, ki pripadajo isti jezikovni družini, na primer med slovanskimi, romanskimi ali germanskimi jeziki. V članku predstavljamo pojem medjezikovnega razumevanja kot alternativo sporazumevanju v angleščini kot lingui franci. Tako sporazumevanje je od nekdaj obstajalo med Skandinavci, prvo metodo pa so razvili za romanske jezike (EuRomCom) v začetku 21. stoletja. Danes obstaja več metod tudi za germanske in slovanske jezike. V članku predstavimo nekatere od njih, pa tudi možne prakse za utrjevanje medjezikovnega sporazumevanja.
Prispevek prinaša strnjen pregled glotodidaktičnega dogajanja in preučevanja, ki ima za poglavitni cilj razvijanje raznojezičnosti učencev in medjezikovno razumevanje, slednjega kot podpore ...raznojezičnosti in družbene večjezičnosti v Evropi, kar je bilo v preteklih dveh desetletjih predmet naraščajoče pozornosti. V prvem delu prispevka so predstavljeni visokošolski raziskovalni in aplikativni projekti (»Jessner«, »Gooskens«, »Prokopowicz«) o omenjenih temah, ki so prispevali k večjemu razumevanju raznojezičnosti in medjezikovnega razumevanja kot pojavov ter k nastajanju predlogov učnih načrtov, ki bi razvijali raznojezičnost ter večjezikovno in večkulturno družbo (na primer CARAP / FREPA, slov. ROPP). Projekti so se osredotočali na germansko ali romansko jezikovno družino, ali na kombinacijo z angleščino. Posredno ali neposredno je njihov namen razvijanje medjezikovnega razumevanja in/ali raznojezičnosti, vključujejo pa tudi jezikoslovne analize. Pregledu sledi nekaj primerov iz osnovnošolskega in srednješolskega okolja (razvijanje medjezikovnega razumevanja iz nemškega prostora). V drugem delu članka pa je povzet primer s platforme za »raznojezičnosti plus medjezikovno razumevanje«, kjer gre prav za udejanjanje principov razvijanja medjezikovnega razumevanja in raznojezičnosti, ki prikaže, kako (lahko) tovrstno »e-učenje z e-delovanjem« (raznojezično sporazumevanje v klepetalnici) prispeva k razvijanju tudi drugih ciljev, npr. k povečevanju učenčevega zavedanja o svojih procesih razvijanja medjezikovnega razumevanja, raznojezičnih učnih strategij in motivacije.
Prispevek ugotavlja odstopanja od veljavne norme v romanskih jezikih v treh skladenjskih pojavih, v sosledici časov, v rabi dvojne nikalnice, v sklonskih oblikah oziralnega zaimka, in sicer v ...romunščini ter v stičnih območjih slovanskega in romanskega sveta, razen romunščine danes samo še v Istri in v Julijski krajini. V obratni smeri pa ugotavlja taiste skladenjske kalke v slovenščini tega stičnega ali jezikovno mešanega ozemlja.
V želji, da bi pojasnil sintaktični razvoj od latinščine do romanskih jezikov, skuša avtor pretehtati možnosti, ki jih nudi sodobna tipologija besednega reda; ta temelji na teoretičnih podmenah, ki ...naj bi bile v stanju, da upoštevajo statistične pravilnosti, kot jih je bil zasnoval Greenberg. Za temeljno jezikovno strukturo imamo strukturo glava/spreminjevalec, in ta je v osnovi notranje zgradbe sintagme in stavka. Ta tipologija razlikuje dva osnovna tipa jezikov, zaznamuje pa ju linearnost: spreminjevalec stoji levo od glave ali obratno. Po Antinuccijevi terminologiji govorimo o levem ali o desnem tipu. Prvotni indoevropski jezik je bil levega tipa, romanski jeziki pa so po večini desnega tipa; tako kot slovanski in germanski. Latinščina bi predstavljala nekak vmesni, čeprav v osnovi vendarle levi tip. Pri takem gledanju je mogoče razložiti različne sintaktične pojave v razvoju od latinščine do romanskih jezikov; vsi seveda nimajo opraviti z besednim redom. Avtor ugotavlja nekatera razhajanja med členi romanske jezikovne družine: nekateri od njih ohranjajo stari besedni red, torej levi tip. Vendar pa taki primeri le potrjujejo veljavnost tipološke perspektive: kjer kaže že latinščina inovacije, torej pojave desnega tipa, so desnega tipa tudi pojavi v romanskih jezikih. Romanski jeziki ne kažejo pektive: kjer kaže že latinščina inovacije, torej pojave desnega tipa, so desnega tipa tudi pojavi v romanskih jezikih. Romanski jeziki ne kažejo nobenega pojava na levo, torej nobenega konservativizma, če je tako značilno črto opustila že latinščina.
PDF
