V razpravi obravnavamo ustvarjanje ruskega pisatelja in publicista Zaharja Prilepina, ki s svojstvenim razumevanjem odnosa med literaturo, stvarnostjo in biografsko izkušnjo na nov način osmišlja ...tudi odnos med literaturo in vojno. Ob osvetlitvi avtorjevega razumevanja "kliničnega" realizma predstavljamo Prilepinovo vojno prozo kot udejanjenje modela avtobiografskega junaka, ki v času kaosa in zmede svoj sistem vrednot vzpostavi v moški mikroskupnosti, ki jo ključno zaznamuje izkušnja razreševanja konflikta s fizičnim nasiljem. V nadaljevanju zagovarjamo tezo, da Prilepin podoben model razumevanja konstrukcije identitete uveljavlja tudi v svoji publicistiki, oba vidika - literarni in publicistični - pa lahko predstavljata zanimiv izziv za obravnavo z vidika odnosa literature in etike.
Prispevek gradi pojmovno mrežo zaumnega jezika in poskuša odgovoriti na vprašanji, ali je zaumni jezik sploh jezik (komunikativnost zauma) in kaj nam sporoča tisto, kar je "za" umom (informacija ...zauma). Predoktobrska avantgarda je zavrgla idejo umetniškega proizvajanja kot mehanične imitacije in osvobodila literaturo (in literarno vedo) od zunajliterarnih elementov zgodovine in kulture. Sočasno se je človek poglabljal v lastno psiho, da bi prikazal univerzalno morfologijo subjektivnega izkustva. Zaum prepoznavamo kot eno izmed tehnologij zgodnje ruske avantgarde za predrugačenje človekovega govora in mišljenja, ki bi posledično prerodilo celotno kulturo.
Razprava je posvečena 200-letnici rojstva Mihaila Ju. Lermontova in prinaša motivno tematski in idejni oris njegovega pesniškega ustvarjanja s posebnim ozirom na prehod iz romantičnega modeliranja ...sveta v realizem. Kot pomembno prelomnico v ustvarjanju izpostavi obdobje med zgodnjo in zrelo liriko, ki ga zaznamuje epikurejsko-frivolno ter opolzko, malodane pornografsko ustvarjanje - 'junkerske poeme' in pesnitev Mongo.
Članek obravnava vojno in mir kot dve temeljni podobi Tolstojeve povesti Hadži - Murat. Analizira ju skozi prizmo grškega pojma polemos (vojna ), ki obe ti nasprotji obravnava dialoško in celostno, ...ne pa binarno oz. opozicijsko; polemos razkriva smiselno podobo vojne, ki vključuje mir kot neizogibnega "drugega", ob tem pa je v članku velika pozornost namenjena ideološkim, nacionalnim in resentimentnim (etičnim) utemeljitvam problemov vojne in miru ter zatiranja in upiranja.
Članek je posvečen primerjalni opredelitvi nekaterih vidikov življenja in ustvarjanja dveh izjemnih predstavnikov evropske kulture 19. in 20. stoletja - Leva Tolstoja in Edvarda Muncha. Analiza se ...posveča tako glavnim temam njunega ustvarjanja kot tudi slogovnim posebnostim njunih reprezentacij temeljnih konceptov kulture na prelomu stoletij.
Ze kratek pregled kriticne izdaje pokaze, da Barkov prakticno v vseh zanrih klasicisticnega pesnistva opeva isto podrocje clovekovega delovanja, se pa jezik teh del v veliki meri podreja ...klasicisticnim normam, saj se v odah, pesnitvah, poslanicah, elegijah in basnih slogovni register prilagaja zahtevam zanra. Edina stilisticna stalnica so vulgarizmi, ki so enaki ne glede na to, ali gre za odo ali basen, in ki v odnosu do razlicnih tradicionalnih jezikov klasicisticne poezije vzpostavljajo jasno obcuteno slogovno disonanco.13 Ocitno je, da se je Barkov pri svojih adaptacijah zanrskega sistema klasicizma zgledoval tudi pri Francozih. Eno od ohranjenih del je namrec tudi razsirjen prevod mladostniske razvratne Ode Priapu Alexisa Pirona (1689-1773), ceprav prenosa prakticno celotnega zanrskega sistema klasicizma v sfero pornografije ni mogoce pojasniti s tradicionalnimi pojavnostmi dinamizacije zanrskega sistema, kakrsni sta v 17. in 18. stoletju parodija in travestija (gl. JuVan 2000: 42). Parodicna raba uveljavljenih literarnih jezikov za ubesedovanje nove, literarnemu kanonu povsem neprimerne vsebine, je sicer nedvomno prisotna, obenem pa vulgarizmi, ki v slogovno okolje tradicionalne zanrske vsebinske sheme (slavljenje junaka v odi, njegova junastva v pesnitvi, fabulativni konflikt z moralnim naukom v basni) vnasajo novo, grobo jezikovno preobleko, do neke mere sledijo nacelom travestije. Obe naceli ocitno nista rabljeni v tradicionalni znotrajliterarni vlogi, saj njun namen ni rusenje oziroma dinamizacija zanrskega sistema klasicizma, temvec celovita uporaba slednjega za opis spolnosti (ter delno nasilja in pijancevanja) kot nekaksne sfere antikulture.14 Ob tem poulicni jezik prodira v literaturo v zelo omejenem obsegu (prenasa se prakticno le bogat nabor ∂ljudskih< sinonimov za oznacevanje vseh mogocih obscenosti) in v njej sobiva z jeziki prave poezije, zato je ocitno, da glavni namen tega prepleta ni ne parodicno rusenje klasicisticnega kanona, niti neposreden, veristicni opis opolzkosti v vulgarnem jeziku gostilniskega vsakdana.15 Barkov je ocitno zgolj iskal jezik, s katerim bi bilo mogoce ∂opevati< clovekove dejavnosti, ki jih je klasicisticna poezija spregledala in ki so mu bile - ce sodimo po ohranjenih drobcih njegove biografije - tudi osebno precej blizu.16 Za vzor je vzel anticno eroticno poezijo in podobne dosezke francoskih piscev, klasicisticno jezikovno doktrino treh slogov, ki je dolocala obseg rabe cerkvenoslovanskih in vzhodnoslovanskih jezikovnih prvin v ruski poeziji, pa je na svojstven nacin dopolnil z vulgarnim besedjem za opisovanje spolnosti. S tem je ustvaril poezijo, ki je na piedestal, ki so ga v klasicisticni poeziji zasedali junaki posameznih zanrov, ustolicila intimne telesne dejavnosti ter najintimnejse telesne dele. Prva ocitna razlika med obema avtorjema je torej v obsegu njunega vpliva. Medtem ko je Gogolj predstavljen kot avtor, ki je pomemben v svetovnem merilu, je pri Lermontovu njegov vpliv omejen na rusko kulturo, obenem pa se argumentaciji razlikujeta tudi v vrednotenju objekta institucionalnega cascenja. Pri Gogolju je v ospredju kategorija pomena (rus. ...), ki konkretno vsebinsko napolnitev dobi sele v procesu interpretacije: avtor je razglasen za pomembnega, a kaj dejansko pomeni za domaco in svetovno kulturo, v veliki meri ostaja odprto. V nasprotju s tem je jubilej Lermontova ukazano castiti za njegov doprinos (rus. ...), torej za tisto, kar je v njegovem ustvarjanju nedvomno obogatilo rusko kulturo. Gogolj torej nekaj pomeni, medtem ko Lermontov nekaj prinasa, na ocitno razliko med dvema jezikovnima konceptoma vrednotenja pa kazeta tudi ostala dva slovarska pomena uporabljenega leksema.1 Ceprav gre pri obeh opredelitvah za uveljavljene jezikovne kliseje, je izbira kliseja z drugacnim vrednostnim poudarkom ob ponovitvi vecine ostalih formulacij v novem ukazu povedna. Govori o drugacnem kontekstu, v katerem kulturna politika nove, mocnejse ruske drzave obravnava tradicijo, ki se iz sfere abstraktnih absolutnih kulturnih vrednosti zacne premescati v kontekst produkcije, potrosnje in akumulacije druzbenega kapitala tudi na deklarativni ravni. Lermontova se je ukazano spominjati zaradi njegovega do(pri)nosa, enaka ekonomska logika pa velja tudi ob vrednosti spomin(janj)a, ki se meri predvsem v kolicini denarja, ki ga je vlada namenila za obelezevanje obletnice. Kot najpomembnejsa novica o tem, kako vlada namerava izpolniti predsednikov ukaz, je namrec oktobra 2011 v ruskih medijih odmevala izjava takratnega namestnika ministra za kulturo Andreja Busigina, da bodo za spominske slovesnosti in projekte, posvecene dvestoletnici pesnika, namenili 200 milijonov rubljev. Ob pozornejsem branju se je sicer razkrilo, da gre za nacrtovano vsoto, ki naj bi jo ob proracunskih virih pomagali doseci tudi ostali partnerji, tako da pravzaprav ne vemo, koliko denarja je vlada dejansko namenila za projekt, a ocitno je, da je pri oblikovanju tega nominalnega zneska svoje prispevala tudi pesniska logika, saj so napovedani okrogli milijoni ob okrogli obletnici svojevrstna simbolna realizacija maksime cas je denar.
Knežja brata Boris in Gleb predstavljata prva kanonizirana vzhodnoslovanska svetnika (strastotrpca). Njima posvečene narativne/literarne tekste, nastale do začetka 12. stoletja, med katerimi ...stilistično in konceptualno izstopa Branje o Borisu in Glebu, opredeljujeta dve temeljni značilnosti: posredovanje sakraliziranega političnega zgleda v obdobju vse večje politične nestabilnosti na vzhodnoslovanskem ozemlju; in izpostavljanje duhovne »zrelosti« Kijevske Rusije v kontekstu zgodovine odrešenja. Obstoja kategorije knežjih ali kraljevskih svetnikov (strastotrpcev) ni mogoče imeti za posebnost vzhodnoslovanske srednjeveške kulture, saj se je tovrstno svetništvo nasploh pojavljalo v deželah na severnem in vzhodnem obrobju takratne Evrope.
Raziskovalno delo o ruskem romanu v prvem desetletju sovjetskega obdobja se je odvijalo v letih 1978/1979, ko je na Univerzi v Ljubljani avtor kot stažist sledil učnemu programu za izpopolnjevanje ...slovenskih šolnikov v Italiji. Ob strogem metodološkem pristopu je prof. dr. Aleksander Skaza svoje učence uvajal v analizo umetniškega besedila. Med drugimi poglavji iz ruske literarne vede je posebno mesto zavzemala "literarna evolucija" Jurija Tinjanova. V tej luči je bilo mogoče obravnavati vlogo in pomen "tradicije" Dostojevskega v dveh variantah romana Tat Leonida Leonova. V primerjalni analizi smo opazovali stične poetološke prvine obeh avtorjev in razlike med njima.
