O preživetju latinščine in grščine je v Ljudski republiki Sloveniji po drugi svetovni vojni odločala partija, ki je v posnemanju sovjetskih zgledov skoraj povsem uničila klasično šolstvo. Tega je — ...paradoksalno — rešil Stalinov napad na isto partijo. Med preurejanjem države po sporu z Informbirojem je vrh centralnega komiteja — Milovan Djilas, Boris Kidrič, Edvard Kardelj in Josip Broz Tito — na plenumu politbiroja sklenil obuditi klasično šolstvo in s tem pokazati, kako se država razlikuje od Sovjetske zveze. Odjuga ni trajala dolgo. Po otoplitvi odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo po Stalinovi smrti so bile klasične gimnazije sčasoma ukinjene, grščina je iz šol izginila, latinščina pa je bila vse bolj marginalizirana.
Usoda slovenskih klasičnih filologov, kot so bili Fran Bradač, Jože Košar, Milan Grošelj in Anton Sovre, je bila po drugi svetovni vojni v marsičem določena z njihovim razmerjem do partije. Toda po ...pričevanju sočasnih dokumentov tajne policije, kot jih je sestavljal »Andrej«, sodelavec Državne varnosti, ki se je v resnici imenoval Fran Petre, se je za njihovo težavno dvojno igro vzdrževanja ideološko sprejemljive fasade skrivalo tudi prizadevanje za ohranitev vsaj dela nekdanje avtonomije. Relativna svoboda na Oddelku za klasično filologijo je v desetletjih, ki so sledila letom skorajda popolnega uničenja stroke v drugi polovici štiridesetih, temeljila predvsem na dejstvu, da je postajal ta študij vse bolj marginaliziran.
PDF
