Ambientalna avtorska drama Strejčková, Hana
Amfiteater,
6/2022, Volume:
9, Issue:
2021-2
Journal Article
Open access
Prispevek obravnava vlogo dramatikov v sodobni ambientalni drami ter vlogo režiserjev ambientalnih uprizoritev. Raziskava se osredotoča na tri poglavitna področja: na avtorsko dramo, ki temelji na ...novejši zgodovini dvajsetega stoletja; na performativni potencial skupnosti in ustne zgodovine ter na sodobno ambientalno dramo. Kot dramatičarka se avtorica osredotoča na spomine in družbene tabujske teme, kot režiserka pa raziskuje pristope, kako spomine na kraje, zbirke podatkov iz ustne zgodovine ter pereča vprašanja preoblikovati v gledališki jezik. Preučuje razmerja med dramatiki in ambientalnimi uprizoritvami. Opazuje povezave med temo, sredstvi komunikacije in negledališkimi prostori. Longitudinalna kvalitativna umetniška raziskava temelji na izkušnjah iz gledališke prakse, analizi in primerjavi teoretskega znanja. Avtorica navaja primere avtorskih iger in poročil o njihovih uprizoritvah, konkretno gre za naslednje drame: Polnoč v obmejnem prostoru (3./4. maj 1950, samostan), Trije stoli (Alzheimerjeva bolezen, dom upokojencev), Od Majdalenke do Madle (druga svetovna vojna, klet) in Hotel na vogalu (1932–1989, stara gledališka stavba). Raziskava izpostavlja potrebo po ustvarjalnem in pozornem pristopu avtorjev –dramatikov, dramaturgov in režiserjev – da lahko iz dualnosti običajnega in tabujskega ustvarijo povsem nov svet. Kombinacija močne teme, nenavadne lokacije, povezane s temo drame, in participativne vloge (aktivne/pasivne) občinstva se lahko izkaže za učinkovito strategijo in celo za »taktiko« krepitve avtorjeve vloge v drami po letu 2000.
Breda Smolnikar's storytelling derives from life narratives, oral history, and collective and personal memories linked to the suburban socio-economic structure of the sub-Alpine Kamnik-Domzale Plain. ...However, her writing transcends this material by transforming it into a singular poetic fiction through which Smolnikar addresses a broader and socio-spatially unspecified audience. At the level of literary mediation, the emancipatory features of "feminine writing" in the structure and themes of Smolnikar's narratives coincide with the artist's insistence on the independence of self-publishing.
Ob izidu prvih izbranih besedil zgodovinarke in teoretičarke Luise Passerini v slovenskem jeziku se besedilo posveti prikazu njenih teoretskih in metodoloških utemeljitev koncepta subjektivnosti in ...intersubjektivnosti. V kontekstu migracijskih študij prikaže uporabnost ustne zgodovine in uporabe avto/biografskih virov pa tudi nujnost razumevanja konceptov subjektivnosti in intersubjektivnosti pri tem. Opozarja na raznolike načine proučevanja migracij, ki tudi pri nas počasi razkrivajo subjektivne izkušnje migrantskega procesa tako pri slovenskih izseljencih in izseljenkah kot tudi pri priseljencih in priseljenkah v slovenskem prostoru.
Prispevek je zasnovan na podlagi terenske raziskave med prebivalci Sarajeva, ki jih je Vlada Republike Slovenije 18. in 20. novembra 1992 evakuirala iz Sarajeva v »imenu« slovenstva in s skupinskim ...slovenskim potnim listom. Avtor v besedilu predstavi začetek vojne v Sarajevu leta 1992 in kontekst evakuacije sarajevskih Slovencev s strani Republike Slovenije novembra 1992, kakor so ga doživljali nekateri akterji evakuacije, s katerimi je opravil ustnozgodovinski intervju.
Migrantska korespondenca družin Hrvatin-Udovič-Valenčič poteka med Jelšanami, Clevelandom in Buenos Airesom od 1920. let do danes. V besedilu analiziram korespondenco od 1940 do 1950, ker je to ...obdobje, ko čez ocean poleg pisem potujejo predvsem paketi živil, zdravil in obleke. »Gosta mreža izmenjave podpore” pa vključuje še čustva povezanosti, solidarnosti, ljubezni in zaskrbljenosti, ki so v pismih in paketih nevidno prisotna. Da bi čustvovanje tistih, ki so odšli, in tistih, ki so ostali, lahko predstavila bolj natančno, sem analizo družinske migrantske korespondence kombinirala z življenjskimi zgodbami, pripovedmi in pričevanji. Na ta način se subjektivna realnost migrantskih razmerij in razmer razkrije v vsej kompleksnosti in kontroverznosti. Za korespondenco veljajo večinoma enake značilnosti kot za naracijo. Pisma so »fikcija samorazkrivanja«. Morda se pri nobeni drugi komunikaciji tako močno ne zavedamo naslovnikov in njihovih pričakovanj, torej pričakovanj, kot si mi predstavljamo, da jih imajo, kot pri pisanju pisem. Vsako pismo je performans, ki toliko odkriva kot tudi prikriva, je diskurzivna predstava, ki ima spuščeno in dvignjeno zaveso istočasno. Prav zaradi tega lahko pisma razkrijejo kompleksnost, zapletenost in kontroverznost konstituiranja medsebojnih odnosov in identitet dopisovalcev. V delu korespondence, ki je predmet analize pričujočega besedila, je to prisotno na posebej zanimiv način. Gre za obdobje od 1940 do 1960, ko razmere v domačem kraju določajo vojno opustošenje, pomanjkanje vsega in davek na izgradnjo socializma. Da postane ideja domačije in gospodinjstva “gosta mreža izmenjave podpore”, kjer fizične razdalje ne pomenijo prav veliko, poudarjajo predvsem raziskovalke ženskih migracij. Prav ob branju družinske korespondence Hrvatin-Udovič-Valenčič pa se razkrijejo drugačna razmerja. Skozi neštete izmenjave, ki smo jim priča v pismih, se izostri enakopravna vloga bratov, ki so z enako zavzetostjo skrbeli za gosto mrežo družinskih vezi kot sestra. Gotovo bi štetje paketov pokazalo, da jih je sestra zašila in poslala neprimerljivo več kot brata, a v analizi pomenov in sporočilnosti izmenjave med njimi ni nobene razlike. To je eden najbolj pomembnih prispevkov k mozaiku migrantskih izkušenj, kot jim poskušam slediti skozi čas.
Korespondenca družine Udovič-Valenčič-Hrvatin je potekala skozi mnoga desetletja med mamo Heleno in njenim najmlajšim sinom v Jelšanah (Slovenia) ter njenimi tremi otroki, ki so se izselili v ...Ameriko. Sin Josip je v Cleveland (ZDA) odpotoval leta 1923, kjer se mu je leta 1930 pridružila njena hčerka Pepica. Najstarejši sin Anton je v Buenos Aires (Argentina) odšel leta 1926. V besedilu predstavljam korespondenco v obdobju od 1930 do 1940, ko je mama Helena umrla. Večino predstavljenih pisem sta si izmenjali Pepica in mama Helena, čeprav so v dopisovanje vpleteni vsi člani družine. Korespondenco vidim kot intimno in emocionalno, pa hkrati tudi kot zadržano in omejeno. Kjer govori o ljubezni in pogrešanju je emocionalna, pa naj piše sestra, brat ali mama. Kjer govori o težavnih in bednih življenjskih okoliščinah pa je zadržana, ne glede na to, ali se piše v Jelšanah, Clevelandu ali Buenos Airesu. Vsi so se trudili, da bi desetletje ekonomske krize in političnega zatiranja izgledalo obvladljivo. Pri tem je zanimivo, da korespondenca ne vsebuje skoraj nobenih opisov konkretnih socialnih razmer v ZDA ali Argentini, na primer, vsakdanjega življenja, navad, kulture. Veliko več je opisov srečanj z izseljenci iz širšega jelšanskega področja, tako, da se včasih zdi, kot da vsi živijo prav tako življenje kot bi ga živeli, če bi ostali doma. V analizo družinske korespondence sem vključila tudi pripovedi Pepičinih otrok, ki sem ju posnela v Clevelandu leta 2002. Iz njunih pripovedi se izlušči povsem drugačna podoba. Svojo mamo sta opisala kot zelo predano slovenski skupnosti in kulturi, a na drugi strani tudi odlično prilagojeno ameriškemu načinu življenja. S tem sem pokazala, kako je za razumevanje migrantskih izkušenj uporabna kombinacija pisnih virov in življenjskih pripovedi, saj ponuja širok vpogled v individualne migrantske izkušnje iz različnih perspektiv: izseljence ne gledamo več kot skupine tujcev v neznani deželi, ki jih določata etničnost in delovna sposobnost, pač pa kot posameznike, ki v različnih okoliščinah sprejemajo različne osebne odločitve in dosegajo različne življenjske uspehe. Migrantska korespondenca se skupaj z metodo oralne zgodovine izkaže za nepogrešljivi vir relevantnih informacij o intimni percepciji “starega” in “novega” sveta.
