Članek na podlagi življenjske zgodbe Anne Urbancic, dolgoletne profesorice italijanskih študij na Univerzi Toronto, zrcali identitetne transformacije. Rekonstrukcija njene zgodbe temelji na ...intervjuju, v katerem osvetljuje svojo kompleksno priseljensko dediščino, in na njenih različnih premišljevanjih o svoji kulturni identiteti v Kanadi. Njene pripovedi iz zadnjih dveh desetletij kažejo na istovetenje kot stalno spreminjajoči se proces, ki v veliki meri nastaja iz notranje percepcije zunanjega sveta. Pri tem sta najpomembnejši njena humanistična miselnost in izostrena družbena senzibilnost.
Zanimanje za učenje v vsakdanjem življenju ali učenje in situ se je stopnjevalo v zadnjih 20 letih in postaja pomembno področje andragoških raziskav. To implicira uporabo novih raziskovalnih metod. V ...članku je predstavljen pomen biografskih narativnih pristopov v raziskavah učenja in situ odraslih. Z analizo pripovedi življenjske zgodbe pokažemo uporabnost in heterogenost narativnih pristopov ter pomen poslušanja pri zbiranju gradiva. Poudarjena sta senzibilnost do pripovedovalca in predajanje moči pripovedovalčevemu glasu kot sporočilu (opolnomočenje). Narativna metoda omogoča preiskovanje izkušenj in refleksivno ustvarjanje pomenov in je le navidezno hitra in lahkotna. V sklepnem delu predstavimo nekatere paradokse narativne metode.
The author's point of departure is the observation that both Andrić and Kiš use historical documents in the process of their writing, although they achieve that in different ways. This difference is ...examined in the context of a monumental challenge to which both authors had to respond, i.e., the dominance of information over the story. The poetological reaction to this challenge is different for each author, but a certain position is common to both of them: they both differentiate between the officially accepted history, which they equate with fiction, and non-accepted knowledge about the past. They believe that literature has the power to gather elements of this non-accepted knowledge about the past and confront the official history with them.
Koron’s monograph explores a vast field of theory – occassionally called post-classical narratology – from the historical-developmental and the systematic or theoretical-methodological perspectives. ...The first part of the book treats the theoretical preliminaries, basic concepts, terminological questions, delimitations of the research subject, and the definitions of narrative. The second part outlines the history of narrative theories, divided into several phases, and the formation of its concepts. The third part discusses Slovenian contributions to the field and compares them to the international state of research. The fourth part examines the applicability of contemporary narratological approaches to concrete texts. It treats the concept of omniscient narration, aspects of narratology of drama and the phenomenon of narrativity in the plays of Dušan Jovanović (1939–), the development of gendered narratology, the introduction of narratological concepts in autobiographies and concludes the discussion with entering the interdisciplinary field of historiographical narratology.
Avtorici preučujeta metodo življenjske zgodbe in njeno uporabnost za ugotavljanje izobraževalnih potreb in zanimanj generacij mlajših odraslih in generacij starejših odraslih. Preučujeta njihove ...generacijske značilnosti, ki se lahko kažejo bodisi v podobnosti bodisi v različnosti članov neke generacije do drugih. Ugotovljene potrebe in zanimanja, utemeljene na generacijskih značilnostih, je mogoče, takšno je spoznanje avtoric, uporabiti kot podlago za oblikovanje vsebine medgeneracijskih izobraževalnih programov. Mladost je čas vstopa v odraslost, čas prevzemanja socialnih vlog odraslih, značilnost današnjih mladih generacij pa je, da v odraslost vstopajo drugače; mladi so prepuščeni individualizmu, močno odvisni od svojega referenčnega okvira, nekatere dejavnosti, nekoč značilne za odrasle, so se premaknile v čas mladosti, druge spet daleč v prihodnost. Anja Šajn in Dušana Findeisen obravnavata tudi značilnosti oseb v poznejših letih življenja, njihovo prehojeno življenjsko pot ter dogodke na tej poti. Na podlagi teorije življenjskega kroga avtorici označita življenje kot potovanje od rojstva do smrti. Osebne izkušnje, kultura, pomembni osebni in družbeni dogodki, način, kako smo izkusili te dogodke, vse to nas posameznike in posamezne generacije naredi drugačne od drugih ljudi in drugih generacij. Medgeneracijsko učenje in izobraževanje lahko prispevata (ni pa nujno, da je tako) k medsebojnemu poznavanju in priznavanju generacij in posledično k družbeni trdnosti. Temeljita na potrebah in zanimanjih generacij in lahko krepita vezi med generacijami, kajti družbene vezi se danes rahljajo do takšne mere, da se vse bolj oglaša potreba celo po novi družbeni pogodbi. Primarni cilj medgeneracijskega učenja ni učenje o neki temi, nekem vprašanju, je predvsem učenje o odnosih – sredi odnosov – in je učenje za skupnost, skupnost generacij, ugotavljata avtorici.
Vsebina prispevka in razmišljanje o življenjski poti primorske učiteljice Marize Ličan (1942, Trnovo pri Ilirski Bistrici – 2001, Sydney), izseljene v Avstralijo leta 1966, je prepletena z dvema ...zgodbama: z zgodbo Marize Ličan, ki še nastaja in se stalno dopolnjuje z novimi intervjuji in pogovori z Marizinim sorodstvom in prijatelji. V tej zgodbi se zrcali ambicioznost mlade žene, ki se poroči z izseljencem iz »sosednje« vasi in z njim odide v njej neznano Avstralijo. Njena pot v slovenski skupnosti se prične naglo vzpenjati šele slabo desetletje po njenem prihodu v Avstralijo, ko zopet postane tisto, kar je bila doma: učiteljica otrokom na slovenskih klubih in društvih ter na srednji državni šoli. Tej karieri doda novo: sredi sedemdesetih let postane radijska napovedovalka na slovenskih oddajah v Sydneyju in od tedaj dalje dominantna osebnost v tamkajšnji slovenski skupnosti. Poročena žena brez otrok prevzame funkcijo prenašanja slovenske tradicije ne v okviru družinskega kroga, temveč v okviru celotne slovenske skupnosti. Ravno skozi njen položaj lahko sledimo razvoju, dejavnosti in propadanju slovenske skupnosti v državi New South Wales. V drugi zgodbi, ki je zgodba o razvoju različnih migracijskih politik avstralske vlade od 18. stoletja dalje, vidimo, kako je vzpon Marize Ličan sovpadal z racvetom multikulturalizma v Avstraliji, ki požene svoje korenine v izredno raznoliki etnični družbi v sedemdesetih letih. Vzporedno s tem narašča interes ženskih imigrantk za njihovo enakopravno, do tedaj pa izredno zapostavljeno vlogo v avstralski »dominantno« moški družbi. Prispevek oriše in izpostavi poglavitne omembe položaja žensk v avstralski zgodovini in prepušča sodobno pojmovanje tega vprašanja nadaljevanju obeh zgodb v prihodnosti.
Izhajajoč iz podatkov o branosti, bi radi pokazali, kakšna je v jezikovno-stilnem pogledu tipična tabloidna zgodba, ki jo ponuja svojim bralcem najbolj brani slovenski dnevnik. V analizo smo zajeli ...25 naslovnih zgodb, ki so izšle v Slovenskih novicah. Želeli smo ugotoviti, katera jezikovna sredstva izpolnjujejo vlogo novih sporočanjskih strategij v tabloidnem novinarskem sporočanju.
Članek se kritično opredeljuje do angloameriške rabe pojma short story kot zbirnega pojma za celotno področje kratke proze. Ob delnem opiranju na nemško literarno vedo, ki skuša jasno razločevati med ...novelo in kratko zgodbo, skuša pokazati, da se v območju tega, kar zajema ameriški pojem short story, oblikuje vsaj dvoje, morda pa celo troje vrst z različno formalno strukturo, organizacijo pripovedi, idejno podlago in pragmatično pobudo.
Kratki zgodbi, fenomenu 20. stoletja, je treba odmeriti enako prostora v literarni teoriji kakor drugim, navidezno bolj popularnim književnim vrstam. Kljub temu, da ni bila deležna take pozornosti in ...zanimanja med literarnimi teoretiki in kritiki kakor roman, sonet, tragedija in druge književne vrste, je v zadnjih dveh desetletjih prišlo do pravega preporoda; tako sedaj lahko upravičeno govorimo o področju literarne teorije in kritike, ki se ukvarja le z obravnavo kratke zgodbe.
Homo, qui haec verba locutus est, Lalemus, vir tanta iucunditate esse nobis videtur, ut eum diligentius describamus et cum eo particulam novam ineamus. Aiunt incolae vici, qui Obrhek nuncupatur - at ...iis etiam pueris haec gesta sunt - neminem nisi fratrem decimum Martinum Portentosum miraculum maius existimatum esse quam Lalemum.