Verstegnova študija t. i. nove dunajske umetnostnozgodovinske šole iz tridesetih let 20. stoletja ni povsem običajna historiografska predstavitev ključnih predstavnikov t. i. strukturne analize ...(Strukturanalyse), naslednikov velikih dunajskih umetnostnih zgodovinarjev z Aloisom Rieglom in Maxom Dvořákom na čelu, temveč je njen namen ambicioznejši. S svojo študijo teoretskih postavk in konceptov Hansa Sedlmayrja in Otta Pächta se Verstegen namreč vključuje v razpravo o pomenu, zastavkih in potencialnih usmeritvah sodobne umetnostnozgodovinske discipline.
Stephen J. Pyne, rojen leta 1949, je zaslužni profesor arizonske državne univerze v pokoju, specializiran za zgodovino okolja, natančneje za zgodovino ognja in požarov. Z 18. letom je postal član ...prostovoljne gasilske ekipe, kar ga je vodilo k znanstvenemu raziskovanju ognja. Danes velja za vodilnega strokovnjaka na dotičnem področju, k problematiki pa pristopa tako z naravoslovnega kot s humanističnega vidika. Izdal je mnogo knjig o zgodovini ognja in požarov po različnih delih sveta (npr. v Ameriki, Avstraliji, Evropi in Kanadi), v knjigi Ogenj. Narava in kultura, izdani leta 2012, pa se raziskovanja tematike loti pregledno in splošno, s poudarkom na antropološki dimenziji ognja. Delo je v slovenščino prevedel Marko Kržan, izdano je bilo leta 2021, spremno študijo pa je prispeval Bojan Baskar.
Zdravniški vestnik je odigral pomembno vlogo v razvoju sodobne slovenske medicine in slovenskega medicinskega jezika, zlasti terminologije. Namen članka je na kratko prikazati razvoj Zdravniškega ...vestnika od njegove ustanovitve 1929 do danes.
Josip Pipenbacher se je po maturi leta 1891 vpisal na študij klasične filologije na Dunaju; tu je leta 1895 doktoriral (v disertaciji se je ukvarjal s Ksenofontovim spisom Ustava Lakedajmoncev) in ...opravil profesorski izpit. Najprej je kot suplent poučeval na Državni c. kr. nižji gimnaziji v Ljubljani (zdaj gimnazija Poljane), nato kot profesor na Višji c. k. gimnaziji v Novem mestu in končno znova na Drugi c. kr. državni gimnaziji v Ljubljani; to je med letoma 1921 in 1928 vodil kot direktor. Po ustanovitvi Univerze v Ljubljani je med letoma 1920 in 1939 kot honorarni predavatelj vodil latinske proseminarje in tečaje latinščine. Napisal je vrsto učnih pripomočkov, najbolj znani so latinska slovnica in štiri latinske vadnice, vse v več izdajah, sodeloval pa je tudi pri nastajanju Wiesthalerjevega Latinsko-slovenskega slovarja, za katerega je obdelal črko R. Bil je strog ocenjevalec, posebej odmevna je bila njegova ocena Latinske slovnice Josipa Tominška), napisal pa je tudi nekaj prispevkov s področja metodike pouka latinskega jezika. Kot šolnik se je vključeval v delo različnih društev in organizacij, vseskozi je finančno podpiral različna študentska, prosvetna in druga društva, nekaj časa pa je deloval tudi v lokalni politiki kot član ljubljanskega mestnega sveta. Zadnja leta svojega življenja je preživel na svojem posestvu v Sveti Marjeti na Dravskem polju. Umrl je 11. aprila 1949 v Mariboru.
Matej Hriberšek z monografijo Slovenski doktorji klasične filologije na dunajski univerzi v obdobju 1872–1918 razširja in nadgrajuje raziskave, ki jih je izvedel za področje klasične filologije v ...sklopu projekta »Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov v avstro-ogrski monarhiji (1872–1918)«. Izbira letnic je logična: leta 1872 je v avstro-ogrski monarhiji prišlo do korenite reforme doktorskega študija (odtlej so doktorski kandidati morali pred promoviranjem napisati znanstveno disertacijo ter uspešno opraviti dva rigoroza), leto 1918 pa zaznamuje konec monarhije. Za to obdobje je na dunajski Filozofski fakulteti evidentiranih 11 doktoratov s področja klasične filologije. Hriberškov pogoj za uvrstitev kandidata na seznam ni bil le, da slednji izvira s slovenskega narodnostnega ozemlja, ampak tudi, da je za materni jezik na vpisnici navedel slovenščino. Čeprav za dva kandidata (Janeza Maslja in Franca Omerzo) v arhivski dokumentaciji ni zapisa o promociji, sta v knjigo vseeno vključena, saj sta opravila vse oziroma večino obveznosti, ki so bile zanjo pogoj.
Leta 1869 rojeni Josip Pipenbacher je po končani gimnaziji v Mariboru in nato v Ljubljani, kjer je maturiral, na Dunaju študiral klasično filologijo in tam l. 1895 tudi doktoriral kot drugi slovenski ...doktor klasične filologije (za Franom Detelo). Po opravljenem učiteljskem izpitu je poučeval na II. državni gimnaziji v Ljubljani, na gimnaziji v Novem mestu in nato znova na II. državni gimnaziji v Ljubljani, ki jo je v obdobju od l. 1921 do upokojitve l. 1928 vodil kot direktor. Od ustanovitve Oddelka za klasično filologijo na ljubljanski univerzi l. 1920 do l. 1939 je imel na oddelku kot honorarni učitelj latinske proseminarje in tečaje latinščine.
The volume Historični seminar 14 ('Historical Seminar 14'), issued in the time of transformed reality of what we knew and took for granted, draws attention to the fact that the image we cultivate of ...ourselves and our history may sometimes be too simplified to be entirely real. At first, the volume both revises already known chapters of Church history and introduces hitherto unknown ones. Simon Malmenvall’s analysis of the characters of the noble martyrs Boris and Gleb, Jovan Vladimir, and Magnus Erlendsson shows how the stories of their martyrdom had a nation-building function. Celeste McNamara’s article on Giovanni Barbarigo introduces the unusual and less well-known topic of seventeenth-century missions. Monika Deželak Trojar analyzes in detail Johann Ludwig Schönleben’s German and Latin Lenten sermons. Aleš Maver’s article discusses why Latin disappeared so quickly from Slovenian churches after the Second Vatican Council. On the other hand, the pre-modern religious practices of nature worshippers in Slovenia are discussed by Cirila Toplak. Modern times and also more political issues are examined by Tomaž Ivešić who focuses on the increase in ethnic tensions in Yugoslavia in the early 1970s, while Aleksandar Takovski traces the historical representation of heroic figures in four former Yugoslav countries.
Prispevek obravnava povezave med Zarlinovim naukom o kontrapunktu in antičnimi teoretskimi premisleki. Po uvodnih opredelitvah in umestitvi nauka o kontrapunktu v kontekst Zarlinovega traktata ...Temelji harmonike (Le Istitutioni harmoniche, 1558) so predstavljeni primeri utemeljevanja nekaterih kontrapunktskih pravil: raba disonance, raba kvarte, lastnosti male in velike terce, raba kromatike in enharmonije, napotki za uglasbitev besedila.
Full text
Available for:
DOBA, IZUM, KILJ, NUK, PILJ, PNG, SAZU, UILJ, UKNU, UL, UM, UPUK
Pričujoča številka je nastala ob obletnici dogodkov, ki so globoko zaznamovali moderno grško zgodovino in kulturo, to je stoti obletnici maloazijske katastrofe. Poimenovanje Grki danes uporabljajo za ...niz dogodkov, vključno z grško-turško vojno po koncu prve svetovne vojne, ki je sledila poskusu grške vojske, da bi dokončno uresničila »veliko idejo«; ali sanje Grkov, ki so obvladovale njihovo politično življenje tako rekoč od nastanka moderne grške države na začetku 19. st., da bi se namreč pod okriljem moderne grške države združila vsa ozemlja, ki so jih od antike dalje naseljevali Grki. To pa je vključevalo tudi obsežna področja Male Azije. Kljub prvotnim grškim uspehom je poskus naletel na nesrečen konec, strahovit poraz, ki so ga grški vojski zadali Turki, ena od posledic pa je bila tako imenovana izmenjava prebivalstva. V skladu z Lozansko pogodbo iz leta 1923 so namreč pravoslavno prebivalstvo iz Male Azije preselili v matično domovino (Grčijo), muslimanske prebivalce iz Grčije pa v Turčijo. Pričujoča številka torej sovpada s stoto obletnico tega sporazuma.
Članek je posvečen vprašanju, katere vire je pri pisanju svoje Cerkvene zgodovine oziroma dodatka k prevodu Evzebijevega istoimenskega dela uporabljal Rufin iz Akvileje. Iz samega besedila izhaja, da ...je uporabljal tako ustne kot pisne vire, pri čemer Rufin prve večkrat navaja, drugih pa skorajda ne. Kljub temu je danes moč zanesljivo reči, da se je pri pisanju opiral na številne tako latinske kot grške vire. Rufinov ugled na področju (cerkvene) zgodovine je v zadnjem stoletju precej omajala teza, da je za večji del svojega dodatka enostavno prevedel danes izgubljeno cerkveno zgodovino Gelazija iz Cezareje. Ker naj bi bilo vsebino slednje moč rekonstruirati iz kasnejših grških virov, je Rufinov dodatek v strokovnih krogih deležen manj pozornosti, kot si kljub svojim pomanjkljivostim zasluži. Članek se tako osredotoča predvsem na dva vidika Rufinovih pisnih virov — na vprašanje njegove odvisnosti od Gelazija in na vprašanje, za katere pisne vire dejansko lahko rečemo, da jih je uporabljal.
PDF
