Akademska digitalna zbirka SLovenije - logo
(UL)
  • Hiperrealnost v gledališču 20. stoletja : doktorska disertacija
    Orel, Barbara
    Doktorska disertacija Hiperrealnost v gledališču 20. stoletja prinaša raziskavo o krizi znaka z vidika rekonfiguracije percepcije v postmoderni družbi spektakla, ki jo opredeljuje novi red realnega - ... hiperrealno. To je nerazmejeno področje fikcije in dejanskosti, v katerem izgine suverena razlikamed stvarjo in njeno reprezentacijo, znak pa se ne more več ponašati z reprezentacijsko funkcijo. Avtorica dokazuje hipotezo, da je razraščanje hiperrealnega povzročil pospešen razvoj tehnoloških aparatov, ki so iztrgali svet iz stabilnih razmerij, potrjenih v perspektivičnem modelu videnja in razkrojili homogeno polje človekovega zaznavanja. Proces preobražanja realnegav hiperrealno prikaže na primerih slovenskega gledališča v zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja in razišče, na kakšen način je vplival na redefiniranje tradicionalnega komunikacijskega modela v gledališču na eni strani in razveljavljanje tradicionalnega koncepta mimetične reprezentacije nadrugi strani. Hiperrealno je plod korenite preobrazbe modusa percepcije, ki so jo že na začetku 19. stoletja sprožili aparati fiziološke optike (stereoskop), destabilizirali distanco med opazovalcem in opazovanim (fotografska in filmska kamera), ob koncu 20. stoletja pa izničili njeno operativno moč (telekomunikacijske tehnologije). V skopičnem režimu fotografske in filmske kamere je opazujoči subjekt - tako kot v artističnih akcijah Matjaža Bergerja - nastanjen v osrčju spektakla, zato mora sam neprenehoma definirati distanco do polja reprezentacije, ki mu pripada tudi sam. V skopičnem režimu interneta, prikazanem na primeru spletnih performansovIgorja Štromajerja, distanca izgubi funkcijo razmejevanja. Telekomunikacijske tehnologije, ki vzpostavljajo prisotnost na daljavo, in v naš "tukaj" in "zdaj" privedejo podobo eksistence, obstoječe v istem času, a vnekem drugem prostoru, porodijo nerazmejeno področje fikcije in dejanskosti. Obenem prinašajo najbolj intrigantno razširitev področja gledališča doslej, saj razveljavljajo njegovo konstitutivno lastnost: prisotnost igralcev in gledalcev v istem prostoru. Gledalci spletnega performansa so po svetu razkropljena množica, pred računalniškimi zasloni zbrana v istem času. Primarna kategorija, v odnosu do katere se je v gledališču vzpostavljala logika reprezentacije vse od antike naprej, ni več prostor, temveč čas. Nove razmere zaznavanja v prostorih postmodernosti se vpisujejo tudi v redefinicijetradicionalnega komunikacijskega modela v gledališču - skopičnegarežima kamere obskure, v katerem je gledalec ločen od uprizorjenega sveta (distanco med njima poskušajo premostiti režiserji Mile Korun, Jernej Lorenci in Bojan Jablanovec). Sprememba statusa opazujočega subjekta je obravnavana z vidika politike reprezentacije - prakticiranja taktik upora, s katerimi je mogoče prestrukturirati polje vednosti. Za najbolj vplivno se izkaže simulacija, ki s strategijo mimikrije v določen kontekst vpelje nek dogodek in prikriva njegovo fikcijsko poreklo, da bi bil ta prepoznan kot "naravni" del realnega. Simulacija kot nična oziroma presežna reprezentacija je utemeljena v nasprotju z mimetično reprezentacijo (osnovo ima v Platonovi mímesis), misliti pa jo je mogoče v kontekstu Derridajeve dekonstrukcije. Raziskava izpiše izstop iz platonistične tradicije zahodnega mišljenja, kritično revidira teorijo Jeana Baudrillarda in jo dopolni v nereflektirani točki: teoriji percepcije.
    Type of material - dissertation ; adult, serious
    Publication and manufacture - Ljubljana : [B. Orel], 2006 [i. e. 2007]
    Language - slovenian
    COBISS.SI-ID - 2138715

Library Call number – location, accession no. ... Copy status
National and University Library, Ljubljana GS II 625590 glavno skladišče available - reading room
AGRFT, Centre for Theatre and Film Studies, Ljubljana Priročna biblioteka
 II 1436/6
IN: 020070197
available - reading room
loading ...
loading ...
loading ...