Po kratkem pregledu Aristotelovih omemb glasbe v Poetiki se razprava osredotoči na Aristotelovo filozofijo oz. estetiko glasbe v Politiki. Aristotelova teorija države vkijučuje liberalno izobrazbo, ki je zasnovana na glasbi. Ob navezavi na Damona, Platona in druge glasbene teoretike Aristoteles razvije pojme glasbe kot posnemanja, razumljenega kot sorodnost med umetnostjo in življenjem. Prav ta afiniteta omogoča razumevanje različnih glasbenih učinkov: sprostitve, vzgoje in katarze. Skrb za vzgojo državljanov je pri Aristotelu zgrajena kot skrb za umetnost (glasbo), ki tako postane prava skrb za dušo, cultura animi. Razprava je razčlenjena na naslednje paragrafe: 1. Pesništvo, glasba, vzgoja, 2. Ethos in glasbena mimesis, 3. Glasba in vzgoja, 4. Blagor glasbe in muzikalična katharsis, 5. Glasbena katarza, estetsko ugodje in umetnostno izkustvo, 6. Sklepne opombe o glasbi in katarzi.