Avtorji se v članku ukvarjajo z vprašanjem, v kolikšni meri in na kakšen način oblika odločitvenega procesa vpliva na njegove rezultate z vidika meril trajnostnega razvoja. Kratek pregled znanstvene in politične razprave pokaže visoko mero zaupanja v uspešnost participativnih oblik odločanja pri doseganju trajnostnega razvoja. Med tem ko je prispevek participacije pri zagotavljanju preglednosti postopka, vključevanja, poštenosti in soodločevalskih možnosti za prizadeto javnost nedvoumen in dokazljiv, pa je njihov vpliv na doseganje drugih ciljev trajnostnega razvoja manj jasen in podprt z empiričnimi dokazi. Splošen pregled odločevalske prakse pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja potrjuje nezadostnost tradicionalnih odločevalskih oblik, kot so tržni, tehnokratski in posvetovalni procesi. Drugi del članka pa predstavlja rezultate študije, ki je poskusila zbrati dokaze o učinkovitosti soodločevalskih praks na osnovi analize primerov dobre prakse, ki so bili zbrani in opisani v okviru projekta Prihodnost v Alpah. Podrobna analiza teh primerov je pokazala, da so dokaj učinkoviti pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja. Po pričakovanju je bila njihova uspešnost največja na področju družbenih ciljev, prispevek k okoljskim ciljem je bil na splošno tudi visok, vendar včasih dvoumen, med tem ko so učinki na gospodarstvo ocenjeni kot precej dolgoročni in včasih prerazdelitveni.