Prevajanje klasičnih del grške filozofije v moderne jezike je v marsičem neprimerljivo s prevajanjem del, ki so napisana v modernih evropskih jezikih. Zato v prvem delu najprej obravnavam Vicovo teorijo jezika v 'Principih nove znanosti', nato pa Heideggrovo teorijo prevajanja, ki se sooča z dejstvom neprevedljivosti temeljnih filozofskih besed. V drugem delu podajam kratko fenomenologijo prevajanja nekaterih - osmih - temeljnih besed Aristotelove Metafizike, in sicer: kategorija, bit in bivajoče, tò hypokeímenon - subjekt, idéa/eîdos - pralik/oblika, choristón - bivajoče po sebi, tò tí ên eînai - bistvenost, lógos in akcidenca - symbebekós. Prevajanje temeljnih filozofskih del je tudi vedno iskanje jezikovnih možnosti lastnega jezika.