V šolskem prostoru so primanjkljaji, motnje oz. ovire pogostokrat pojmovani kot osnovno merilo za razlikovanje učencev in kot glavni vzrok njihovega neuspeha, številni drugi dejavniki pa pri tem ostajajo spregledani. Hkrati je za trenutno veljavni postopek usmerjanja otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji značilno, da je pristojnost odločanja o učenčevi največji koristi v domeni strokovnjakov, kar učencu zmanjšuje status avtonomne osebe. Da je v postopku odločanja treba slišati tudi učenčev »glas«, je v Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami sicer zapisano že od leta 2011. Kako se pravica učencev do participacije uresničuje v postopku prešolanja učencev s posebnimi potrebami, je temeljno vprašanje pričujočega besedila. V empirični raziskavi smo s polstrukturiranimi intervjuji ugotavljali izkustveni vidik vključenosti in participacije učencev v postopkih odkrivanja in identifikacije njihovih posebnih potreb ter prešolanja. Ugotovili smo, da so učenci zaznali neustrezno poučevalno prakso nekaterih učiteljev z vidika uresničevanja petstopenjskega modela pomoči, kar je vodilo v njihovo slabšo uspešnost v večinskih šolah. Prešolanje je za večino pomenilo stresno spremembo, pri kateri so se soočali z raznovrstnimi čustvi in pričakovanji, ki jih niso mogli deliti z odraslimi; učencem je bilo ponujeno (pre)malo podpore in informacij o predvideni spremembi. Navedeno kaže, da se pogovor z učencem glede odločitev, ki jih sprejmejo odrasli, še vedno izkazuje kot redko uresničen del postopkov. Sogovorniki so soglasno izrazili željo in interes sodelovati pri sprejemanju odločitev.