Rak sečnega mehurja je ena najpogostejših rakavih bolezni pri moških in ima visoko stopnjo ponovljivosti, zaradi česar predstavlja velik ekonomski in socialni problem. Za izboljšanje diagnosticiranja in zdravljenja raka sečnega mehurja se uporablja veliko različnih raziskovalnih modelov. V preglednem članku so predstavljeni najpogosteje uporabljeni modeli, saj predstavljajo približek dejanskemu molekularnobiološkemu dogajanju v človeku med boleznijo. Procesi na celični ravni se raziskujejo na in vitro modelih celičnih kultur, obnašanje celic v živem organizmu pa v različnih živalskih modelih. Izsledke raziskav na teh modelih je potrebno ovrednotiti tudi na človeških vzorcih, ki so nepogrešljivi, preden pride nov diagnostični postopek ali določena nova učinkovina v proces kliničnih študij. V članku so kritično ovrednotene prednosti in slabosti posameznega modela raka sečnega mehurja ter predstavljene nekatere raziskovalne študije.