Akademska digitalna zbirka SLovenije - logo
E-resources
Full text
Open access
  • Skupnosti in usklajevanje v...
    Ristić, Irena

    Amfiteater, 05/2024, Volume: 10, Issue: 2
    Journal Article

    Analiza se osredotoča na delo beograjskih umetnikov, združenih v kolektive, v katerih praksa skupnega bivanja postane alternativni način družbenih odnosov. Njihove skupne akcije so priložnost za preučevanje poti radikalne domišljije na dveh ravneh: prvič, z upoštevanjem načel kolektivne ustvarjalnosti, ki delujejo skozi različne oblike umetniške in družbeno-kulturne produkcije, sistematično usmerjene v razvoj družbenih imaginarijev; drugič, z oblikovanjem kolektiva, usmerjenega v produkcijo same družbenosti, ki se razvija in preizkuša skozi prakse. Pri tem prenosu z ravni umetniške na raven družbene produkcije so lahko ključna orodja (samo)refleksije. (Samo)refleksija je v enaki meri varuh enakosti in nastanka. Če domišljija ni zgolj duševni odziv na realnost, lahko postane gonilo nove prakse: materialna manifestacija določenih odnosov, njihovo preizkušanje v realnosti in hkratno izvajanje na poti k novim oblikam kolektivnosti in morda kolektivne avtonomije. The analysis is focused on the work and actions of drag artists from Belgrade gathered in collectives, in which the practice of commoning becomes an alternative mode of social relations. Their joint actions provide an opportunity to examine the paths of radical imagination on two levels: firstly, by following the principles of collective creativity, which operate through different forms of artistic and socio-cultural production, systematically targeting the development of social imaginaries; secondly, by creating a collective, aimed at the production of sociability itself which are evolved and tested through practices. In this transposition from the level of artistic production to the level of social production, the tools of (self-)reflection can be crucial. (Self-)reflection is equally a guardian of equality and emergence. Provided that the imagination is not reduced to reactive mental representations, this becomes the drive of practice: the material manifestation of certain relations, their testing, in reality, their growing and simultaneous performing, on the path towards new forms of collectivity, and perhaps collective autonomy.