Izhodišča: V razvitem svetu je pojavnost zlomov kolka med 400/100.000 do 1.000/100.000 prebivalcev, starejših od 64 let; število starajočega prebivalstva pa narašča. Kljub razvoju vsadkov za učvrstitev zlomov, napredku kirurške tehnike, anestezije in rehabilitacije rezultati pri mnogih poškodovancih ostajajo slabi. Smrtnost znaša v prvem letu do 35 %. Le približno polovica poškodovancev se vrne k prejšnjim dejavnostim. Na končni izid zdravljenja vpliva splošno stanje poškodovanca s pridruženimi boleznimi in način zdravljenja (čas operacija, tip operacije itd.). Z retrospektivno analizo smo ugotavljali rezultate zdravljenja zlomov kolka na Kliničnem oddelku za travmatologijo UKC Ljubljana. Metode: Observacijska retrospektivna kohortna študija upošteva vse poškodovance, ki so bili sprejeti na naš oddelek zaradi poškodbe kolka med 1. 1. 2016 in 31. 12. 2016. Obdelavo podatkov in statistično analizo smo napravili s programom Rstudio (verzija 1.1.463, 2018) in s knjižnicama Tidyverse in Survival. Rezultati: V enoletnem obdobju smo zdravili 717 poškodovancev z zlomom kolka. Mediana starost naših poškodovancev je bila 82 let. Večina poškodovancev je imela vrednost ASA 3 (56,5 %).  V analizo preživetja smo vključili 695 oseb. Operirani poškodovanci so imeli enoletno preživetje 81,6 %, konzervativno zdravljeni 53,8 %. 79 % poškodovancev s pertrohanternim zlomom je bilo operiranih v okviru priporočenih 48 ur in le 33 % poškodovancev je imelo zlom vratu stegnenice. K prejšnjim dejavnostim glede pomičnosti se je vrnilo 52 % naših operiranih poškodovancev. Povprečna ležalna doba v bolnišnici je bila 12 dni. Zaključek: Rezultati oskrbe zlomov kolka pri nas so glede preživetja in pomičnosti po poškodbi vsaj primerljivi z rezultati v literaturi. Potrebno pa bo skrajšati čas pred operacijo, ki je potrebna za oskrbo zlomov vratu stegnenice tako, da se posebej organizirajo operacije, namenjene tem poškodovancem, ležalno dobo pa tako, da se omogoči oskrba in negovanje zunaj bolnišnice.