Pravljicna shema je v drami demontirana, v uporabi so le nekateri njeni deli: Sneguljcicino zivljenje v hisi palckov, kar je v ospredju tudi v Disneyjevem animiranem filmu, na katerega uporaba pravljice o Sneguljcici v drami se najbolj spominja. Schickel (2002: 127-28) je opazil, da je Disney z risanko Sneguljcica in sedem palckov - ki je prvi celovecerni film Disneyjevega studia iz leta 1937 - prvotno fabulo pravljice pomenljivo spremenil: izpuscenaje dimenzija boja med Sneguljcico in njeno maceho.7 Film je pozornost preusmeril na palcke, ki v prvotni pravljici igrajo stransko vlogo8 in so v filmu pridni zvizgajoci delavci. Osrednji konflikt v filmu naj bi bila harmonicna uskladitev palckov. Novost v Disneyjevem filmu v primerjavi s pravljico so po Zipesu imena palckov in njihove osebnosti. To terja vzdrzevanje reda v domovanju palckov, kar pocne Sneguljcica9 kot nadomestna mati. Zeljo po redu naj bi podpirale tudi ciste in urejene podobe okolja. Gre namrec za sugestijo imperativa poznati svoje mesto in opravljati svoje délo. Sneguljcica za svojo celost potrebuje princa, palcki pa strogo mamo, Carovnica predstavlja moc in groznjo nereda, ki ob njeni smrti izgineta. Ta razlaga risanega filmaje povezana z amerisko druzbo, ki je bila se vedno pod vplivom krize iz leta 1937. Film naj bi kazal na prizadevanje Amerike za ponovno vzpostavitev reda. Tako v drami kakor v filmu v primerjavi s pravljico o Sneguljcici umanjka predzgodba boja med dvema zenskama za prvenstvo, v ospredjuje zivljenje palckov. Ne moremo sicer govoriti o popolnoma identicni motivaciji za tak izpust pri Markovicevi, razresitev situacije se namrec zelo razlikuje, saj ima Disneyjev scenarij tako kot prvotna ljudska pravljica srecen konec, Markoviceva pa iz fabule vzame le del, in sicer od Disneyja najbolj modificirani: vzpostavljanje harmonije z delom in usklajevanjem lastnosti palckov v hisici v gozdu. »Ñapadla« je ravno to podobo druzbene urejenosti,10 kjer ima vsak clan skupnosti svoje mesto, v sloznem in neutrudnem delu in z izginotjem posameznikovih slabih nagnjenj pa se stopijo v agilno telo. Po analogiji s Schicklovo razlago (Zipes 2002: 127-28) bi stanje v hisi palckov predstavljalo stanje v sodobni druzbi. Kljub temu da je v zacetni didaskaliji prizora navedeno »Sneguljcica in sedem palckov« (Markovic 2009: 21), so palcki le trije, manko na ravni oseb (stevilo sedem simbolizira celoto)11 odseva manko v moznosti harmonizacije. Iz dialogov se razbere pomanjkanje smisla zivljenja pri osebah; zelja po celovitosti je prisotna v pesmi Deklice. Vseznalckova druzina se prepira, »kdo bo kaj naredil« (Markovic 2009: 21), kar je kontrast Disneyjevemu filmu z idealom neutrudnega déla. Godrnjavcek edini déla, a ekonomsko samostojnost uporablja za manipuliranje in ne v prid skupnosti. Ceprav se mit lazje razlaga kot pravljica in je manj fragmentaren, lepsi in bolj impresiven (Marie-Louise von Franz 2007: 43), si literatura mitolosko tradicijo pogosto prisvaja prav prek pravljic (Meletinski 2006: 223). Pravljice o usodi osebnosti pogosto poustvarjajo motive, ki so znacilni za posvetitvene obrede in oznacujejo prelomnice na junakovi poti ter postanejo simboli same junaskosti (prav tarn: 210, 250). Zgodbe o iskanju ustrezajo ciklusom posvetitve15 (prav tam: 283), ki naj bi osebo kot enakopravno pridruzili skupnosti (prav tam: 285), v kateri pa - ker je propadajoca - se junakinja Markoviceve ne more uveljaviti. M. von Franz v liku junaka, ki bo postal kralj,16 v skladu z jungovsko interpretacijo vidi nezaveden element, ki je sposoben postati nov vladar kolektivnega (2007: 148). V vseh v Barcici zapuncke uporabljenih pravljicah so vidni dementi tega modela. Ljiljana Pesikan Ljustanovic poudari, da je bila tudi druzinska harmonija, ki je prikazana na zacetku drame in ki jo junakinja zapusti - pri cerner ji ne uspe vzpostaviti nove druzine, kot bi se to zgodilo v pravljici, marvec propade - harmonicna le navidez (Pesikan Ljustanovic 2011: 17). Ob vsakem vstopu v pravljicni kalup bi se Zenska rada preobrazila in dozivela spremembo, kar spominja na strukturo razvojnega oz. vzgojnega romana, v katerem se po Meletinskem predstave o posvetitvenem obredu razmeroma »naravno« uporabljajo kot mitolosko modeliranje (2006: 250). V drami uporabljeni fragmenti pravljic so vselej uporabljeni na stopnjah odhoda od doma - ki je za ta ritualem znacilen in po M. von Franz kot brezciljni polozaj junaka dobra podstava za herojska delà v nadaljevanju ter zato pogost (2007: 177) - in v sosledju preizkusenj, ko Zenskin razvoj se vsebuje moznost spremembe. Srecen konec umanjka: Zenska propade v vsaki novi inkarnaciji pravljicnega lika. Obred posvetitve ni izveden, umanjka razvoj osebe. Tovrstni ponovni poskusi uspeti so v pravljicah pred neuspehom zavarovani s konvencijo o srecnem koncu kot nagradi za vztrajnost, cesar v Barcici za punche ni. Struktura vsakega prizora, v katerem je uporabljen del pravljice (uporaba zacetnega déla pravljic v brezciljnem polozaju junaka Franz 2007: 177 in izkljucitev konca pravljic), se ponovi v makrostrukturi drame; zaporedje neuspehov v vlogah likov iz pravljic strukturira celoten zivljenjski neuspeh Zenske. Vsak prizor je ponovno nezavedno »rojstvo« junakinje v novem liku, po analogiji ob koncu svojega zivljenja junakinja roti, da bi se rodila se enkrat. Ta zelja17 dobi pomen zelje po vzpostavitvi ciklicnosti; njen ostanek so zgolj se ponavljajoce se tocke krize. Zelja po ponovnem rojstvu18 je tako zelja po ponovni moznosti (novi pravljicni vlogi) z upanjem, da bo ta tista, ki bo v sosledju propadlih omogocila razvoj v skladu s potencialno pravljicno strukturo s srecnim koncem. Funkcija mitov in obredov je bila prilagajanje posameznika druzbi in preoblikovanje njegove psihicne energije v druzbeno korist. (Meletinski 2006: 142) Zdi se, kot bi v drami vzorec, ki izhaja iz fragmentov pravljic, sam po sebi se vedno vztrajal - druzba, ki je bila pomembna za njegov obstoj, in Subjekt, ki je bil zmozen napredovati v druzbi, pa nista obstala. Nefunkcionalna izpeljava pravljicnega dogajalnega loka z njegovimi koreninami v mitoloskem je v obravnavani drami pokazatelj lika, locenega od druzbene funkcije in skupnosti. Struktura dramskega besedila Barcica za punche je horizontalna ciklicnost - ponavljanje zelo sorodnih situacij iz znanih pravljic - in vertikalna ciklicnost - ponovljivost vlog iz pravljic, ki izhajajo iz mitologije. Pravljice so umescene tako, da sodelujejo pri ucinku kot da z drugima dvema tipoma besedil, kar ovrze tezo, da je drama postmodernisticna zaradi fragmentarnosti in nepovezanosti tipov besedil, ki so vanjo vkljuceni.