Evropski nacionalni muzeji, ustanovljeni po letu 1750, so imeli poleg kulturne tudi narodotvorno in celo državotvorno vlogo. Po ustanovitvi je opremljanje muzejev z zbirkami povsod postalo znak prestiža. Z zbirkami so jih opremili bolj, pa tudi manj premožni, ki so razumeli, da mora tak muzej v svojih zbirkah imeti najdragocenejše umetnine in artefakte. Vloga muzejev in njihovih zbirk ni bila samo v prikazovanju najboljšega s področja umetnosti, znanja in narave, ampak je bila tesno povezana z idejo naroda in narodovo zgodovino. Večina avstrijskih muzejev (z izjemo cesarskih zbirk) je bila ustanovljena kot regionalnih, vendar se v nekaterih ustanovitvenih aktih pojavlja tudi termin nacionalni oziroma narodni. Tak primer je Deželni muzej za Kranjsko, sedanji Narodni muzej Slovenije, ki bo leta 2021 praznoval 200-letnico. To se kaže tudi v pismu Jožefa Kamila Schmidburga, guvernerja in predsednika deželnih stanov, v katerem navaja načrt zbiranja gradiva za muzej: »Naš domovinski muzej naj bi zajel prvenstveno vse s področja nacionalnega slovstva (National-Literatur) in narodne ustvarjalnosti (National-Produktion). Prav tako naj združi vse, kar je v domovini ustvarila narava ali človeška pridnost. Shrani naj vse spomine na usodo dežele in na zasluge njenih prebivalcev.« Zbiralna politika muzeja je takrat odražala status muzeja. Precej se je spremenila po razpadu Avstro-Ogrske, ko muzej ni bil več edini muzej na ozemlju sedanje Slovenije, še bolj pa v sodobnosti, ko so slovenski nacionalni muzeji izgubili narodotvorno in državotvorno vlogo.