Uvod: Prisilni ukrepi se v predbolnišničnem okolju pogosto uporabljajo. Namen raziskave je bil raziskati pojavnost in odnos reševalcev do prisilnih ukrepov. Metode: Vprašalnik je izpolnilo 178 reševalcev. Vsi sklopi vprašalnika so dosegli primerno zanesljivost (Cronbach alfa > 0,8). Podatki so bili analizirani z opisno statistiko, t-testom, testom ANOVA in Pearsonovo korelacijo ob upoštevani statistični značilnosti p < 0,05. Rezultati: S prisilnim ukrepom se je že srečalo 165 (92,7 %) reševalcev. Ženske reševalke se v primerjavi z moškimi reševalci počutijo manj varne (t = 3,243, p = 0,03) in se bolj strinjajo s posredovanjem policije (t = –0,572, p = 0,03). Na terenu se najpogosteje uporablja vezanje s policijskimi lisicami, tj. s t. i. vezicami (x = 3,30, s = 1,15). Agresija, usmerjena proti drugim (x = 4,22, s = 0,86), agresija, usmerjena proti sebi (x = 4,23, s = 0,76), in nemir (x = 3,23, s = 0,98) so najbolj upravičeni razlogi za uporabo prisilnih ukrepov. Reševalci menijo, da potrebujejo več znanja s tega področja (x = 3,90, s = 1,01). Diskusija in zaključek: Reševalci navajajo podobne vzroke za uporabo prisilnih ukrepov, kot jih v že predhodnih raziskavah navajajo zaposleni v bolnišnicah. Toda mnenje reševalcev o uporabi teh sredstev je negativno, z njihovo uporabo se v večji meri strinjajo samo v primeru pacientov z agresivnim vedenjem. Pri svojem delu se reševalci počutijo ogrožene. Glede uporabe prisilnih ukrepov potrebujejo usposabljanje in izobraževanje.