V obdobju po osamosvojitvi Slovenije je v strokovni in poljudni publicistiki s področja prostorskega načrtovanja mogoče opaziti več instrumentalnih, marketinško motiviranih prepričevalnih dejavnosti. Medijsko močno podprti partikularizmi so problematični predvsem z vidika izključevanja oz. zmanjševanja vpliva vsebinskega, argumentativno-substancialnega javnega razpravljanja. Osnovni namen članka je prispevati k jasnejši razgrnitvi razmerij in procesov prostorskega načrtovanja v Ljubljani. Pri tem se opiramo na kvantitativno in kvalitativno analizo besedil ter z reprezentativnimi primeri o konkretnih aktualnih mestnih načrtih pokažemo prikrite vsebine, eksplicitne in implicitne ideološke konstrukcije, interesno pogojene partikularizme in strategije prikrivanja v strokovnih in poljudnih publikacijah, ki se ukvarjajo s prostorskimi temami.