Urbane kreativne dejavnosti so bile v tranzicijskem obdobju intenzivnih prostorskih in gospodarskih sprememb v Sloveniji pogosto predstavljene kot pomemben razvojni dejavnik, ki bo omogočil reurbanizacijo in revitalizacijo številnih območij opuščenih industrijskih dejavnosti. Pogosto so bili to razmeroma spontani, nenačrtovani procesi prostorskega in gospodarskega razvoja degradiranih območij, pri čemer so razni kreativni posamezniki in skupine po načelu od spodaj navzgor izvajali postopne revitalizacije nekdanjih industrijskih območij. Članek analizira vlogo kreativnih dejavnosti pri revitalizaciji degradiranih območij na podlagi razvoja mehkih (družbenih) dejavnikov ali socialnih mrež ali omrežij. Pri tem izpostavlja težavo, da lokalni organi in državni institucionalni akterji ne zaznavajo kreativnih socialnih mrež, nimajo ustreznega pristopa do njih ali jih premalo upoštevajo pri razvoju teh območij. Na podlagi polstrukturiranih intervjujev je predstavljen primer nekdanje Tobačne tovarne kot vzorčni primer postopnega kopičenja socialnega kapitala, vezanega na socialne mreže, ki pa se ob procesih novega gospodarsko-prostorskega prestrukturiranja območja dojema kot nepotreben element prenove.