Otvoritev nove stavbe Deželnega gledališča, ki je luč sveta ugledala v začetku sezone 1892/93, dobrega pol desetletja po uničujočem požaru, je pomenila zgodovinsko prelomnico v slovenski glasbenogledališki poustvarjalnosti. Temeljni kamen operni reprodukciji je slovensko gledališče postavilo sicer že leta 1889, prave pogoje za delo pa je vendarle dobilo šele pod streho novega gledališča, katerega si je delilo skupaj z nemškim vodstvom. Medtem ko so gostujoče nemške družine nadaljevale dolgoletno tradicijo gledaliških predstav, so Slovenci neobremenjeno začeli na samem začetku. Razlika med vodstvi se je pokazala že v prvi sezoni delovanja. Nemci so repertoar prilagajali sposobnostim sezonskih izvajalcev in predvajali največkrat le malo opernih predstav (ali celo nobene), medtem ko so pri oblikovanju sporeda Slovenci dali glavno težo ravno operam. Pričujoče besedilo se osredotoča na prvo dekado delovanja novega Deželnega gledališča. Ločeno sledi najprej nemškemu, nato še slovenskemu glasbenogledališkemu programu. V ospredju zanimanja so operne premiere na eni in drugi strani, pospremljene z odzivi kritik v aktualnih lokalnih časopisih, kot sta Laibacher Zeitung in Ljubljanski zvon. Upoštevajoč tedanje razmere in okoliščine je namen članka podati predvsem strukturni prerez repertoarjev obeh gledališč, ne pa same kvalitete izvedenega, saj so ocene predstav zaradi nacionalnega momenta vprašljivo objektivne in zato med seboj težko primerljive.