Članek se ukvarja s problematiki muzealizacije človeških ostankov na primeru dveh tibetanskih predmetov iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja, iz lobanje narejena skleda (thod pa/kapāla), ki je bila del zbirke jezuitskega Indijskega muzeja, in bobenček (damaru) iz dveh lobanj, ki je v muzej prišel kot del Skuškove zbirke. V prvem delu bo članek analiziral zgodovino teh dveh eksponatov in pomen tovrstnih predmetov v tibetanski tradicionalni družbi. Drugi del članka bo posvečen problematiki zbiranja in razstavljanja predmetov iz človeških ostankov in medkulturnim vidikom teh vprašanj na primeru tibetanskih predmetov, izdelanih iz človeških ostankov.