V članku pretresava temelje prevladujoče težnje filozofije po izključitvi živali iz ontologije ter podvomiva v predpostavke o domnevni drugačnosti in superiornosti ljudi. Ontološki status živali preučiva od začetkov zahodne filozofije do pomembnih premikov v miselnosti na tem področju v 20. stoletju, začenši s Heideggerjevim metafizičnim obratom od biti-pri-zavesti do uprostorjene tubiti. Posebno pozornost posvetiva Derridaju, ki se je izčrpno ukvarjal z vprašanjem živali in s svojim drugačnim diskurzom v razpravo vnesel nove možnosti alternativnega mišljenja ontologije živali. Tematike živali se lotevava z ontološkega vidika ter rešitve iščeva v rekonceptualizaciji ontološke strukture in ne zgolj skozi prizmo etike. Enega izmed možnih pristopov k problemu odkrivava v Deleuzovi diferencialni ontologiji, ki v nasprotju z esencialistično vzpostavlja heterogeno in nehierarhično ontološko celoto.