Uvod: Vključevanje v znanstveno-raziskovalne dejavnosti v zdravstveni negi predstavlja pomemben prispevek k razvoju stroke. Namen raziskave je bil ugotoviti stališča in odnos anketirancev do raziskovanja v kliničnem okolju. Metode: Uporabljena je bila kvantitativna, opisna in eksplorativna neeksperimentalna metoda empiričnega raziskovanja. Anketiranje je potekalo na priložnostnem vzorcu 104 oseb, zaposlenih v zdravstveni negi. Podatki so bili zbrani s pomočjo spletnega vprašalnika, pripravljenega na podlagi pregleda literature. Pri statistični metodi sta uporabljeni deskriptivna statistika (frekvenca, minimum, maksimum, povprečje in standardni odklon) ter interferenčna statistika (linearna regresija, hi-kvadrat test, Mann-Whitneyev U-test, Kruskal-Wallisov test). Rezultati: Anketiranci izkazujejo pozitivna stališča in odnos do raziskovanja (x = 3,44, s = 0,411). Na slednja statistično značilno pozitivno vpliva naklonjenost delovnega okolja (R2 = 0,337, p < 0,001), izzivi in ovire, s katerimi se srečujejo pri raziskovanju, pa na njihova stališča in odnos ne vplivajo (R2 = 0,000, p = 0,932). Diskusija in zaključek: V literaturi se kaže pozitiven odnos anketirancev do raziskovanja, vendar se opozarja na številne ovire za raziskovalno delo. Pomembno je, da se medicinske sestre zavedajo pomembnosti uporabe rezultatov raziskovanja v procesu dela, kajti le tako bodo raziskovanja služila svojemu namenu in imela večjo vrednost.