V prispevku avtor analizira ikonografijo vanitas in memento mori v izdajah emblemske knjige Andree Alciatija Emblematum Liber. Osnovo pregledanega fonda predstavljajo temeljne latinske izdaje Alciatija (Augsburg 1531, Pariz 1534, Benetke 1546, Lyon 1547, Lyon 1551, Frankfurt 1567, Antwerpen 1577, Pariz 1583, Padova 1621), vendar se nezanemarljiva odstopanja v vsebini emblemov pojavljajo tudi v drugih dostopnih izdajah 16. in 17. stoletja (Pariz 1536, Pariz 1539, Pariz 1542, Lyon 1549, Lyon 1551, Lyon 1556, Frankfurt ob Majni 1566/67, Pariz 1584, Najera 1615, Ženeva/Köln 1615). Motivika minljivosti je v Alciatijevih emblemih spretno prepletena z motiviko ljubezni in prijateljstva, kar ob Alciatijevem črpanju navdiha iz grške in rimske antike v duhu renesančnega humanizma omogoča ustvarjanje izvirnih ikonografskih motivov in interpretacij. V slednjih je prav jukstapozicija motivike smrti in ljubezni izhodišče za oblikovanje novih vsebin v ikonografiji minljivosti. Prav emblemske knjige se zaradi moralno-didaktične in mestoma satirične naravnanosti zgodnjenovoveških emblemov izkažejo kot eden od ključnih medijev za razvoj in posredovanje tovrstnih vsebin. Prispevek poskuša na primeru ikonološke analize petih emblemov (Tumulus meretricis, Senex pulleam amans, De Morte & Amore, In Formosam fato praeraptam ter In mortem praeraptam) osvetliti slabo raziskano Alciatijevo inovativno interpretacijo in nadgradnjo motivike minljivosti. Ta je zaradi kombiniranja ustaljenih visokosrednjeveških makabrističnih ikonografskih motivov z alegorično govorico zgodnjenovoveških emblemov prežeta z motivi, ki se pred Alciatijevo knjigo niso mogli razviti.