Akademska digitalna zbirka SLovenije - logo
VSE knjižnice (vzajemna bibliografsko-kataložna baza podatkov COBIB.SI)
  • Osebna istovetnost med metafiziko in etiko : doktorska disertacija
    Rogina, Nataša
    Eno najprivlačnejših vprašanj v filozofiji je vprašanje o nas samih. Kdo smo? Kaj je tisto, kar nas ohranja skozi čas? Kaj je tako bistvenega, da brez tega ne bi bili več mi? Vsa omenjena vprašanja ... se posredno ali neposredno navezujejo na vprašanje osebne istovetnosti in iščejo metafizično podlago sebstva. Osnovni filozofski problem osebne istovetnosti bi lahko predstavili kot paradoksalno vprašanje: Kako lahko posamezniki ob konstantnem spreminjanju naše fizične in psihološke komponente ostajamo isti skozi čas? Temeljno vprešanje osebne istovetnosti sprašuje po nujnih in zadostnih pogojih, da je neka pretekla in prihodnja oseba mi, in se nanaša na numerično istovetnost. V prvem delu doktorske disertacije se bom posvetila omenjenemu filozofskemu problemu. V doktorski disertaciji analitično obravnavam metafizične in etične dimenzije osebne istovetnosti. V metafizičnem delu disertacije izhajam iz analize logičnih lastnosti po Colinu McGinnu in se sprašujem, ali mora pojem osebne istovetnosti zadostiti enakim pogojem kot splošni pojem istovetnosti. Problematiziram naslednje teze: (1) istovetnost je enotna in enoznačna (2) jasna specifikacija istovetnosti je ali rezultat stroge definicije ali pa je istovetnost konceptualno primitivna in enostavna in zato jasno spoznata, (3) v vsaki predikaciji sta vsebovana koncepta istovetnosti in različnosti, (4) istovetnost je pristna relacija. Ker je srž raziskovanja doktorske disertacije osebna istovetnost, o kateri predpostavljam, da razen osnovnih zakonov tranzitivnosti, simetričnosti in refleksivnosti ne potrebuje drugih omejitev logičnih zakonov, se posvečam analizi narave osebne istovetnosti. Zato analiziram pojma oseba in sebstvo. Zanimajo me izključno sodobne definicije osebe, ki so neposredno relevantne za osebno istovetnost. Nazadnje preletim korelacijo med logičnimi lastnostmi istovetnosti in osebno istovetnostjo. Sledi izčrpen prikaz metafizičnih teorij osebne istovetnosti, ki ga odpiram s predstavitvijo kopice vprašanj, na katera se vprašanje osebne istovetnosti posredno ali neposredno navezuje. To so vprašanje sebstva, vprašanja, kdo sem, kaj sem, kakšni bi lahko bili, vprašanje trajanja skozi čas, vprašanje dokazov osebne istovetnosti, vprašanje moštva ali mej osebne istovetnosti, vprašanje, kaj nas dela za istovetne v enem časovnem izseku in vprašanje, kaj je v diskusijah o osebni istovetnosti pomembno. Po predstavitvi problematike se osredotočam na vprašanje, kako razumeti vprašanje osebne istovetnosti kot vprašanje trajanja skozi čas. Ker so interpretacije različne, bom poskušala prikazati možne različice in utemeljiti vprašanje diahrone numerične istovetnosti kot temeljno vprašanje. Sledi prikaz klasičnih metafizičnih teorij osebne istovetnost in njihove kritike oziroma kritični pomisleki. Vprašanja so razdeljena v tri sklope. Prvi obravnava kriterije osebne istovetnosti, utemeljene na telesnosti, in vključuje animalizem kot predpostavko telesnim kriterijem. Sledi redstavitev telesnega kriterija osebne istovetnosti, možganskega kriterija osebne istovetnosti in fizičnega kriterija osebne istovetnosti. Drugi sklop teorij ubira psihološki pristop k vprašanju osebne istovetnosti in izpostavlja žgoče probleme, kot sta problem delitve in podvojitve in problem razmišljujoče živali. Zadnji sklop sem preprosto poimenovala stališče, lahko pa bi mu rekli dualistični ali kartezijanski pristop, ki za ohranjanje osebne istovetnosti skozi čas predpostavlja neko dodano dejstvo, največkrat kartezijansko entiteto ali dušo. Ker zadnjega kriterija ne morem epistemološko ali metafizično zadovoljivo utemeljiti, ga ne bom obravnavala kot resnega kandidata za relevantno metafizično teorijo diahrone osebne istovetnosti. Po prikazu klasičnih teorij osebne istovetnosti se lotevam prikaza alternativnih teorij osebne istovetnosti. Na prvi pogled se zdi, kot da so presegle ali preskočile tematiko, ki jo obravnavajo klasične metafizične teorije osebne istovetnosti. Osebno istovetnost obravnavajo v lingvističnem, družbenem kontekstu ali kontekstu delovanja akterjev. Naravna teorija postavlja samonaracijo kot pogoj za ohranjanje diahrone osebne istovetnosti. Čeprav je v zadnjih desetletjih prezentna in se, kot bom prikazala, relativno uspešno aplicira na etična vprašanja, je srž poglavja posvečen kritični oceni narativne teorije osebne istovetnosti. Kot probleme izpostavljam problem začetka in konca samonaracije, možnost preskriptivne ali deskriptivne interpretacije samonaracije in vloge tretjih oseb v samonaraciji. V Nalogi ugotavljam, da narativna teorija sledi duhu konstruktivizma osebne istovetnosti, zato jo v naslednjem poglavju postavljam ob bok konstruktivističnim teorijam osebne istovetnosti. Pri zadnjih se osredotočam na konstruktivizem Christine M. Korsgaard in analiziram, kaj tvori osebno istovetnost po njenem konstruktivističnem pojmovanju sebstva. Proučujem samooblikovanje kot temelj osebne ali v njeni terminologiji praktične istovetnosti. Ugotavljam pomanjkljivosti pristopa omenjene avtorice, zato so naslednja poglavja posvečena problemom osnovnega koncepta osebne ali praktične istovetnosti, samooblikovanja. Pri tem izpostavljam problem trdega determinizma in polemiziram možnost avtonomnega delovanja. Sprašujem se o smiselnosti tranzicije od osebne istovetnosti k praktični in nazadnje izpostavljam motivacijo za konstruktivistično teorijo osebne istovetnosti, ki jo oblikuje Christine M. Korsgaard, to je utemeljiti kantovsko deontologijo in normativnost delovanja. Na koncu konstruktivizem istovetnosti analiziram in izpostavim problem konstruktivizma istovetnosti. Sledi iz psihološkega pristopa izpeljana teorija osebne istovetnosti, ki jo poda Derek Parfit. Glede tega obravnavam osnovne Parfitove teze v knjigi Reasons and Persons in predstavim avtorjevo redukcionistično teorijo. Osredotočam se na metafiziko osebne istovetnosti, ki zajema Parfitovo razlago vzroka prave vrste, uvedbo R-relacij in Q-spomina in kritiko uvedenih pojmov. Čeprav se s Parfitom načeloma strinjam in menim, da so relacije psihološke kontinuitete in povezanosti relevantne za diahrono osebno istovetnost, najdem problem pri rigoroznem redukcionističnem pojmovanju osebne istovetnosti. Sprašujem se, ali parfitovska eliminacija oseb pomeni tudi eliminacijo osebne istovetnosti in se lotim kratkega poskusa preoblikovanja Parfitovega redukcionizma oseb. Sledi prikaz pomena in povezave med osebnim preživetjem in osebno istovetnostjo ter Parfitov sklep o nerelvanci klasično pojmovane osebne istovetnosti. Parfitu sorodno pojmovanje osebne istovetnosti, vendar z nekoliko drugačnim pristopom, ima filozof Howard Robinson, zato nekaj strani posvečam tudi njegovi teoriji. Obravnavam Robinsonov odnos do miselnih eksperimentov in njihovo vlogo pri vprašanju osebne istovetnosti. Robinson iz fenomena o konfliktih, a enako utemeljenih intuicijah, ki zadevajo vprašanje osebne istovetnosti, izpelje sklep, da so celo teorije osebne istovetnosti nerelevantne. V nadaljevanju kritično obravnavam posledice Robinsonovega stališča. Howard Robinson meni, da je sprejeta materialistična ontologija za pojmovanje osebne istovetnosti problematična. Kritiziram, da sam ne ponudi po njegovem mnenju bolj verjetne ontologije, s katero bi se vsi razpravljalci v diskusiji strinjali. Če Robinson meni, da sprejeta materialistična ontologija predpostavljaredukcionistično pojmovanje osebne istovetnosti, se sprašujem, ali ne bi katerakoli druga ontologija igrala enake vloge. Na vrhuncu poglavja o metafiziki osebne istovetnosti primerjam teoriji osebne istovetnosti Christine M. Korsgaard in Dereka Parfita. Pojmovanje osebne istovetnosti Christine M. Korsgaard je že v osnovi popolnoma drugačno kot pojmovanje Dereka Parfita. Razlikujeta se že v izhodišču raziskovanja - parfit zavzame analitično držo in raziskuje metafizično osnovo osebne istovetnosti, iz katere izpelje posledice za etične teorije in ne nazadnje uporabno etiko,Korsgaardova pa izhaja iz pragmatične dimenzije, praktične nuje po enotnosti in poskuša iz samoumevnosti delovanja oseb izpeljati maksime, kaj osebe in posledično osebna istovetnost so. Parfitov način označujem kot pristop bottom-up k problemu osebne istovetnosti ,Korsgaardova pa po mojem mnenju zagovarja nekakšno različico analize top-down istega problema. Ko primerjamo Parfitovo pojmovanje in analizo osebne istovetnosti v kontrastu s stališči Christine M. Korsgaard, se zdi da treščimo ob antipola. Parfit na podlagi analize metafizike osebne istovetnosti spretno izpelje in utemelji svoja stališča. Korsgaardova pa s predpostavko in preferiranjem praktične dimenzije skorajda pretirano zanemari metafizično izhodišče vprašanja osebne istovetnosti. Kljub temu si v sklepu primerjalne analize teorij Korsgaardove in Parfita prizadevam najti skupen presek obeh avtorjev, vendar bolj v interpretativnem kot argumentativnem smislu. Končam s spoznanji, pridobljenimi med proučevanjem metafizike osebne istovetnosti, in s potrditvijo ali zavrnitvijo hipotez. V drugem delu disertacije obravnavam etiko osebne istovetnosti. Poskušam utemeljiti tezo, da moramo za odgovore na določena etična vprašanja in za utemeljitev veljavne etične teorije najprej odgovoriti na vprašanje diahrone osebne istovetnosti, ta pa predpostavlja odgovor na vprašanje, kaj osebe esencialno smo. Na začetku problematiziram, kateri dati prioriteto, metafiziki ali etiki, torej ali naj metafizične teorije oblikujejo, sooblikujejo, določajo ali vsaj usmerjajo etične teorije ali nasprotno. Zagovarjamo relacijo, ki vodi od metafizike k etiki, in menim, da brez ustrezne metafizične podlage ne moremo utemeljiti etičnih teorij. Seveda kritično obravnavam tudi obratno relacijo - od etike k metafiziki - in se pri tem dotaknem revizijske teorije, podrobneje obdelam kantovsko konotirano teorijo Christine M. Korsgaard in narativno istovetnost pod okriljem komunitarskega stališča. Nadaljujem z vprašanjem povezave osebne istovetnosti in etičnih teorij, pri čemer obravnavam osebno istovetnost v relaciji z utilitarizmom, racionalnim egoizmom in kontraktualizmom. Sprašujem se, katere metafizične teorije osebne istovetnosti potrjujejo katero od naštetih etičnih teorij. Menim, da vprašanje osebne istovetnosti igra vlogo na vseh ravneh etike, zato se lotim analize osebne istovetnosti in normativne etike, osebne istovetnosti in metaetike ter osebne istovetnosti in uporabne etike. V kontekstu relacije osebne istovetnosti in metaetike se osredotočam na vprašanje moralne odgovornosti in ga obravnavam v sklopu z biološkimi kriteriji in z različicami psiholoških kriterijev osebne istovetnosti. Sledijo vprašanja uporabne etike, ki vsebujejo koncept istovetnosti. Pri analizi določenih vprašanj vlogo koncepta osebne istovetnosti potrdim, pri drugih ovržem. Posebej omenjam predvsem etično vprašanje splava, vprašanje raziskav izvornih celic in embriev, vprašanje vnaprejšnjih navodil in kloniranja. Končam s sintezo spoznanj, ki so se mi razodela skozi proučevanje relacije med osebno istovetnostjo in etiko in nazadnje z globalno analizo in potrditvijo ali ovržbo začetnih hipotez doktorske disertacije.
    Vrsta gradiva - disertacija ; neleposlovje za odrasle
    Založništvo in izdelava - [Maribor : N. Rogina], 2011
    Jezik - slovenski
    COBISS.SI-ID - 18275592

Knjižnica/institucija Kraj Akronim Za izposojo Druga zaloga
Miklošičeva knjižnica - FPNM, Maribor Maribor PEFMB v čitalnico 1 izv.
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana Ljubljana NUK v čitalnico 1 izv.
ni za izposojo 1 izv.
Univerzitetna knjižnica Maribor Maribor UKM v čitalnico 1 izv.
loading ...
loading ...
loading ...

Vnos na polico