Akademska digitalna zbirka SLovenije - logo
VSE knjižnice (vzajemna bibliografsko-kataložna baza podatkov COBIB.SI)
  • From civil clothing to military uniform [Elektronski vir]
    Pörš, Simona, 1970-
    Uvajanje uniform oziroma prvi poskusi uniformiranja segajo že v antične čase, ko so pripadnike iste enote opremili z enakim orožjem in obleko. Šlo je predvsem za enotnost v barvi in kroju ter za ... poenotene oznake. Ta trend se je nadaljeval tudi v srednjem veku, ko so se vojaki oblačili v oblačila v barvi uniforme poveljujočega in že označevali tudi svoja pokrivala. A šele uvedba rednih vojska v 17. stoletju in menjava hladnega orožja z ognjenim sta povzročili potrebo po vojaški uniformi. Mejnik je bila tridesetletna vojna (1618%1648). V tem času seveda govorimo o uniformiranosti posameznih enot v okviru iste vojske in umiku španskega vpliva na oblačila vojakov. Zamenjala so jih oblačila, ki so jasno kazala povezavo z ljudsko nošo, dodali pa so jim še različne oznake, kot so manšete, lente, perjanice ... Pomembno je bilo, da je barva uniforme vojaka definirala kot pripadnika točno določene enote, pa tudi države in vladarja, za katera se je boril. V resnici se je pot do prave vojaške uniforme začela v drugi polovici 17. stoletja. Pri tem so upoštevali tudi njihovo namembnost in uporabnost, odločilna pa je bila sposobnost gospodarstva, da zagotovi množično proizvodnjo vojaških oblačil po dostopni ceni. Vojaška oblačila so bila v drugi polovici 17. stoletja pod močnim vplivom civilne oblačilne mode, pravzaprav je ustrezala meščanski modi. Vojaška oblačila generalov in višjih častnikov so se od oblačil drugih pripadnikov vojske razlikovala po bogati okrašenosti, tako kot so se razlikovali suknjiči višjega in nižjega plemstva. Eden najbolj priljubljenih oblačilnih kosov je bil vsekakor klobuk. Tisti s tremi zavihanimi krajci % trirogeljnik je postal celo simbol 18. stoletja. Pod klobuki so vojaki imeli lase spete v kito ali pa so nosili lasuljo s kodri. Sčasoma so se uveljavile polkovne barve na podlagi barv manšet in podloge suknjičev. Konec 17. stoletja se je pojavilo pokrivalo, ki se je razvilo kot vojaška % grenadirska kapa stožčaste oblike, podobna škofovski mitri. K zanimivejši opravi lahko štejemo opravo težkih konjenikov, nekdanjih konjenikov oklepnikov, ki so zvesto ohranjali nošnjo prsnega oklepa in usnjenega jopiča pod njim ter čelade z nosnim ščitnikom tudi še v začetku 18. stoletja. Tedaj pa je šlo uniformiranje v svojo smer. Z enotnimi kroji suknjičev, predpisanimi barvami za posamezne rodove, okrasje in oznake na različnih delih oblačila je vojake vse bolj ločevalo od preostalega prebivalstva. Vojak je končno nosil %kraljevo% uniformo, saj mu jo je priskrbela država. Večkrat se je v krajših obdobjih spremenil tudi suknjič, postajal je vse ožji, izgubljal je sprednje krake, zapenjal se je le še do sredine prsi in vse bolj spominjal na civilni frak. Najočitnejša ločnica med njima je bil, poleg epolet, vedno višji stoječi ovratnik. Prevladujoča elegantna podoba vojaka je ostala stalnica v večini evropskih držav. Velika sprememba se je zgodila tudi med vojaškimi pokrivali. Vojaki so dobili čelado z grebenom, huzarsko pokrivalo z dodanim senčnikom je postalo bodoča čaka, pokrivalo poljskih ulancev pa osnova za vojaško čapko. Francoska revolucija je spreminjala svet, je pa tudi globoko zarezala v civilno modo. Pometla je z aristokratskimi elementi in barvitostjo. Vojaški odgovor na civilni cilinder in frak sta bila čaka in teliran suknjič % kolet. Ostala pa je barvitost. Uniforma je postala oblačilo, ki je povečevalo ugled njenega nosilca med prebivalstvom, zaradi posnemanja meščanske mode pa je postalo privlačnejše tudi za širše ljudske množice. Prva polovica 19. stoletja je postala čas daljnosežnih sprememb na področju uniformiranosti, saj so vplivale na podobo vojaka do prve svetovne vojne in do neke mere celo vse do današnjih dni. Bojni suknjič in pas za strelivo sta bila med pomembnejšimi pridobitvami. Proti koncu 19. stoletja je vse bolj prevladovalo mnenje, da bo zaradi spremenjenega načina bojevanja na vse večje razdalje in zaradi uvajanja nove oborožitve vojaka treba obleči tako, da se bo čim bolj zlil z okolico in postal za nasprotnika manj viden. Na podlagi izkušenj iz kolonij so skoraj vse 15 evropske države v prvem desetletju 20. stoletja uvedle uniforme v zaščitnih barvah. Prva svetovna vojna je poskrbela tudi za spremembo pri pokrivalih. Prva jeklena čelada iz leta 1915 je bila francoska, leta 1916 pa je Nemčija začela proizvajati čelado modela M16. Sledil je še avstro-ogrski model Berndorf. Dlje ko je trajala vojna, slabši je bil videz vojaka % vse do ponošenega oblačila v različnih odtenkih sive. Uniforme so bile sešite iz vse manj kakovostnega blaga, bile so različnih krojev, vojaki so nosili različne čevlje in škornje, gamaše. Na njih ni bilo več barvnih oznak. S prvo svetovno vojno je bila postavljena nova podoba vojaka, ki jo zahteva današnji, sodoben svet. Pa vendar lahko tudi pri uniformi in opremi posodobljene različice vojaka najdemo elemente, ki so nastali pred več sto leti in se obdržali do danes, prav tako kot še danes najdemo v njej elemente civilne mode. Le namembnost in uporabnost vojaškega oblačila sta drugi.
    Vir: Uniformiranost : zbornik mednarodnega simpozija 19.-20. 10. 2018 [Elektronski vir] = Uniformity : the collected volume of the symposium 19.-20. 10. 2018 (Str. 5-15)
    Vrsta gradiva - prispevek na konferenci
    Leto - 2018
    Jezik - angleški
    COBISS.SI-ID - 6285774

    Povezava(-e):

    http://museum-mb.si/wp-content/uploads/2017/02/MuseoEurope_2018_vse-3.pdf

Vnos na polico