Akademska digitalna zbirka SLovenije - logo
VSE knjižnice (vzajemna bibliografsko-kataložna baza podatkov COBIB.SI)
  • Slovenski polglasnik : sinhrona in diahrona primerjava : magistrsko delo
    Horjak, Luka, jezikoslovec
    Magistrsko delo obravnava slovenski polglasnik skozi zgodovino slovenskega knjižnega jezika. Na kratko je predstavljen nastanek slovenskega polglasnika iz dveh praslovanskih polglasnikov ter njegov ... nadaljnji razvoj v slovenskih narečjih. Težišče teoretične obravnave je na kritični predstavitvi opisa polglasnika v slovničnih delih od prve slovenske slovnice Arcticae horulae succisivae (1584) do sodobnih slovničnih del in razprav o slovenskem glasoslovju, ki obravnavajo polglasnik. Obravnavan je opis polglasnika, njegovo zaznamovanje z diakritičnim znamenjem, z gravisom, posebej je obravnavana zveza /polglasnik+r/. Pri polglasniku nekateri jezikoslovci ločujejo etimološki polglasnik, ki je samostojen glas, ter polglasnik, nastal po moderni vokalni redukciji. Drugi jezikoslovci tega ne ločujejo. Obravnava polglasnika se razlikuje predvsem zaradi različne narečne osnove, ki jo slovničarji izberejo za kodifikacijo v slovnici (npr. Pohlin, Dajnko, Metelko). Prelom predstavlja Franc Miklošič s primerjalno slovnico slovanskih jezikov, v kateri poudarja, da je /r/ samoglasnik. Posledično so zvezo /polglasnik+r/ sčasoma začeli pisati le z <r>, npr. vert > vrt. Nova pravopisna pravila je dokončno uveljavil Levčev pravopis (1899). Obravnavani so predlogi zapisovanja polglasnika, najpomembnejša sta Metelko, ki uvaja grafem za zapis polglasnika, ter Stanislav Škrabec, ki predlaga zapis polglasnika v znanstveni pisavi. Škrabec je pri tem vplival na Maksa Pleteršnika, ki je polglasnik zapisoval v Slovensko-nemškem slovarju (1894/95). V 20. stoletju je pomembna pridobitev Ruplovo Slovensko pravorečje (1946), ki normira zborno izreko. Slovensko glasoslovje je prvi eksperimentalnofonetično opisal France Bezlaj (1939), ugotovil je razlike pri artikulaciji polglasnika. Najvidnejši raziskovalec slovenske fonetike v drugi polovici 20. stoletja je Jože Toporišič, čigar slovnični opis slovenskega glasoslovja še vedno predstavlja izhodišče za nadaljnje raziskave. Obravnavan je tudi priročnik Slovenska zborna izreka Emice Antončič in Cvetke Šeruga Prek, ki nadomešča pravorečni slovar. Obravnavana je predstavitev polglasnika v najnovejših slovnicah za srednjo in osnovno šolo jezikoslovca Kozme Ahačiča ter v slovnicah tujih avtorjev: Svane (1958), Vincenot (1975), Lenček (1982), Greenberg (2008), Herrity (2016). Pregledano gradivo služi oblikovanju smernic za fonetično raziskavo slovenskega polglasnika. V analitičnem delu so predstavljena izhodišča raziskave. Za analizo so bile izbrane polbrane in nebrane oddaje dveh radijskih voditeljev in dveh radijskih voditeljic, ki imajo vsaj 18 let izkušenj dela na radiu. Analizirani so bili formanti (F1-F4), osnovni ton (F0) in trajanje naslednjih kategorij polglasnikov: naglašeni polglasnik pred /r/, nenaglašeni polglasnik pred /r/, naglašeni korenski polglasnik, nenaglašeni polglasnik v nezadnjem besednem zlogu, nenaglašeni polglasnik v nezadnjem besedne zlogu, reducirani /a/, reducirani /široki e/ in reducirani /i/. Izmerjenih je bilo 832 glasov. Pri F1 večjih razlik med kategorijami ni, izstopa le reducirani /i/, ki ima nižjo vrednost F1 (374 Hz). Pri F2 so razlike večje. Nenaglašeni polglasnik pred /r/, nenaglašeni polglasnik v nezadnjem besednem zlogu in reducirani /široki e/ imajo F2 višji, izgovorno so pomaknjeni naprej, proti izgovornemu mestu fonema /široki e/. Verjetno gre za vpliv črke, saj je večina teh polglasnikov zapisanih z <e>, a tega se za vse štiri govorce ne da potrditi. Naglašeni polglasniki pred /r/ trajajo približno 63 ms, naglašeni korenski pa okrog 53 ms. Izbira ostrivca za označitev dolge zveze /polglasnik+r/ se zdi smiselna. Nenaglašeni polglasniki so dolgi med 41 ms in 51 ms. Meritve se ujemajo z meritvami drugih raziskovalcev. Največ razlik je pri vrednostih F2, kar kaže na to, da je izgovorno mesto polglasnika nestabilno, saj je enkrat izgovorjen bolj spredaj, drugič bolj zadaj. Potrdili smo, da je polglasnik poseben glas, ki ni stabilen. To so opisovali že slovničarji v preteklih stoletjih. Kažejo se tendence vokalizacije polglasnika, saj se ta zlasti tedaj, ko je zapisan z <e>, artikulacijsko približuje /širokemu e/.
    Vrsta gradiva - magistrsko delo ; neleposlovje za odrasle
    Založništvo in izdelava - Ljubljana : [L. Horjak], 2018
    Jezik - slovenski
    COBISS.SI-ID - 66859362

Knjižnica/institucija Kraj Akronim Za izposojo Druga zaloga
FF, Osrednja humanistična knjižnica, Ljubljana Ljubljana FFLJ v čitalnico 1 izv.
ni za izposojo 1 izv.
loading ...
loading ...
loading ...

Vnos na polico