Vittoria Colonna: Soneti Senegačnik, Brane
Keria: Studia Latina et Graeca,
12/2023, Letnik:
25, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Pesnico Vittorio Collona (1492–1547) literarna zgodovina običajno (in upravičeno) uvršča v tok petrarkizma, a je izjemen pojav, ne le zato ker so ženski glasovi v 15. stoletju razmeroma redki, temveč ...zaradi pesniške izjemnosti, katere pomen presega zgodovinsko dobo njenega življenja. Izvirala je iz mogočnega aristokratskega rodu. V tem okolju je bila deležna vrhunske humanistične izobrazbe, vse življenje se je gibala v različnih eminentnih kulturnih krogih na italijanskem ozemlju, v katerih je igrala zelo dejavno in pomembno vlogo: skratka, bila je izjemna intelektualka v specifičnem okolju renesančne družbe. Že v mladih letih se je uveljavila kot pesnica, sčasoma pa je postala eno najslavnejših pesniških imen 16. stoletja. Njena poezija, napisana v sonetni formi, se po vsebini deli na dve veliki temi: ljubezen in duhovno življenje, tretja, epistolarna poezija, je minorna.
Težave z erosom Senegačnik, Brane
Keria (Ljubljana.),
12/2022, Letnik:
24, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Eros sodi med »osnovne fenomene človeškega obstoja« (E. Fink) in presega območje literature, tudi njegova literarna fenomenologija pa je neobvladljivo široka. Članek v prvem delu skicira razmerje med ...predrefleksivno resničnostjo (Merleau-Ponty) erotičnih pojavov in njihovimi konceptualnimi in poetičnimi izrazi v literaturi arahajske in klasične dobe. Ti izrazi so močno odvisni od dinamike in oblike erotičnih izkušenj, od njihove religiozne in kulturne interpretacije (sem spada tudi vprašanje dvojnosti oziroma enotnosti Erosa in Afrodite in njunih kultov), pa tudi od žanrskih konvencij. V nadaljevanju so obravnavani trije primeri zelo različne in kompleksne etične tematizacije erosa/Erosa. Vloga Erosa v Teogoniji ni jasna: očitno pa je, da ni omejena na to, kar danes opredeljujemo kot biološki svet, temveč njegova kozmogonična moč sega tudi v anorgansko oziroma geološko realnost na eni in v kulturo na drugi strani. Eros v Sofoklovi Antigoni je poguben, kot je v tragediji običajno; v nasprotju s konvencionalnim prepričanjem, ki ga izrazi zbor, pa ni izvor krivičnega ravnanja, ampak vsaj v začetku presenetljivo deluje v svojskem soglasju z velikimi zakoni. Tudi vloga Afrodite v Sapfinem fragmentu 16 (Voigt) je bila deležna izredno različnih interpretacij: med sodobnimi, ki jo večinoma vrednotijo izrazito pozitivno, je najti tudi takšno, po kateri je erotično poželenje temelj nove (ženske) moralne subjektivitete; ne glede na utemeljenost in obranljivost takšna teza dokazuje izredno dinamičnost in kompleksnost erotičnega fenomena ne le v arhajski poeziji sami, temveč tudi in še bolj v njeni sodobni literarni in kulturološki kritiki.
Certamente non è facile distinguere l’eredità culturale latina dall’imperialismo romano, poiché in questo caso si tratta di una sorta di espansionismo culturale – nondimeno il filosofo francese Rémi ...Brague ha cercato, senza trascurare la realtà storica, di definire come suo tratto centrale l’eccentricità, cioè il fatto di trarre la propria identità da una fonte esterna. Partendo dal concetto che la cultura é un elemento acquisito, qualcosa di secondario, la cultura medesima in quest’accezione, che sorge dalla propria alterità rispetto all’altro, acquisisce un ruolo estremamente importante. Quest’atteggiamento viene definito come «via romana» e viene considerato dall’autore una formula specifica che definisce l’evoluzione di tutta la cultura europea. Le sue fonti esterne sono la grecità, che la cultura europea ha ereditato dal paganesimo romano, e la tradizione religiosa ebraica nella quale è radicato il cristianesimo. Sembra che questa formula si sia realizzata nel contesto reale in base a due presupposti: il primo è – aldilà delle inevitabili dinamiche trasformazioni – un minimo nucleo duraturo; il secondo una realtà antropologica che rappresenta un elemento di trascendenza rispetto alle singole realtà culturali, al quale tutte appartengono. Quest’ultimo concetto, che è stato alcuni decenni fa sottolineato da Leszek Kołakowski, pone un’interessante sfida ai paradigmi scientisti della sociologia attuale ed inaugura nuovi aspetti alla discussione riguardo all’imperialismo.
Skica za portret Senegačnik, Brane
Keria (Ljubljana.),
11/2020, Letnik:
22, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Kajetan Gantar je prvo ime slovenske klasične filologije in ne nepomebna referenca v mednarodnih krogih. S svojo prevajalsko umetnostjo vtiskuje nespregledljiv pečat slovenski literaturi in če nikoli ...v zgodovini ni nastajalo toliko slovenskih prevodov antične, srednjeveške in renesančne literature kot v nekaj zadnjih desetletjih, ima pri tem brez dvoma velik delež zaslug, neposredno in posredno, tudi kot učitelj mlajših generacij.
Pričujoči članek obravnava vpliv dramske klime, v kateri se prepletajo zunanje in notranje okoliščine dramskega dogajanja, na odločitve, sodbe in ravnanja dramskih likov. To ponazarjava s primeroma ...iz Antigone in Trahink. V vzdušju povojnih Teb Ismena omahuje med strahom pred kaznijo in strahom pred božanskim srdom zaradi nepokopa Polinejka. Prav tako lahko vpliv dramske klime opazimo v Kreontovi spremembi odločitve glede Ismenine obsodbe na smrt. Posebno pozornost v članku dobi tudi zahtevno vprašanje atribucije verzov v Antigoni 572, 574 in 576, ki pomembno vpliva na razumevanje psihologije junakov. Druga obravnavana junakinja, Dejanejra, strahoma pričakuje prerokovano odločitev Heraklove usode v Trahini, na robu civilizacije. S spoznanjem resnice o Ioli se Dejanejrina psihološka napetost zaostri do skrajnosti in po premisleku, ki zori v njej v zaodrski tišini med prvim in drugim dejanjem, se odloči za usodno dejanje.
Most of all, due to the dialogical form of his texts, it is difficult if not impossible even to say what a clearly expressed teaching of Plato's is.3 If Phaedrus was deemed an ode to inspired poetry4 ...and Ion the rudiment of literary theory and aesthetics,5 if the Athenian Stranger in the Laws does not enthrall (most) modern readers by recommending that "only those songs shall be sung, even though they be not musical, which are composed by men who are personally good and honoured in the State as performers of noble deeds" (829d), then Socrates in the Republic notably provoked many interpreters by banning Homer and tragic poets from the city. (605c-d)7 This kind of judgment is possible on Plato's ontological horizon, where the world is divided into the really existing (ideas) and merely virtually existing (individual things): poetry merely imitates how things appear, which is unstable even in comparison with the relatively stable things (which are, however, absolutely unstable in comparison with the absolute stability of ideas).8 Especially tragic poetry (and music), with its particular spells, creates a cognitive illusion which misguides the listener and leads them astray from the right ethical pathway.9 Nevertheless, at the end of his pondering about poetry (607c-d), Socrates says the following: "But nevertheless let it be declared that, if the mimetic and dulcet poetry can show any reason for her existence in a well-governed state, we would gladly admit her, since we ourselves are very conscious of her spell. Does he, after all, leave a crack open for interpreters? 12 Although it is hard to find a reliable answer to these question, it is not without value: it draws attention to a particular effect of poetry, connected with its specific means (harmony, rhythm, meter), which are difficult to define explicitly or with purely analytic reasoning.
Ker nimamo avtorskih didaskalij, je celoten svet drame (vključno s psihično in materialno realnostjo) predstavljen izključno z besedami, ki jih govorijo dramski liki. Roman Ingarden imenuje takšen ...način predstavljanja shematična reprezentacija: na ta način predstavljeni predmeti so namreč samo skicirani, nešteta nedoločena mesta v njihovi predstavitvi vabijo bralca, da jih v procesu konkretizacije alirekonstrukcije zapolni z intelektualnimi in domišljijskimi operacijami in se pri tem opira na svoje znanje in izkušnje. Tako konkretizacijo kot rekonstrukcijo je treba ločevati od literarnega dela samega; ker ju oblikuje bralec s svojo domišljijsko dejavnostjo, predstavljata oviro pri spoznavanju dela samega. Ingardnovo teorijo so kritizirali prav zaradi tega, ker daje bralcu preveč manevrskega prostora pri konstituiranju in tudi pri rekonstrukciji literarne umetnine (Ray, Kos, Holub, Calinescu). Zdi se, da te kritike temeljijo v nekoliko poenostavljenem razumevanju Ingardnove izredno kompleksne analize, v kateri se kaže, da je vloga bralca sicer omejena s tekstom, a vendarle vitalnega pomena za sekundarno eksistenco literarne umetnine. V članku so obravnavani neverbalni dejavniki motivacije v Sofoklovi tragediji; razdeljeni so v tri skupine: značajske poteze, dramska klima in čutne izkušnje. Članek se zaključi z analizo Odisejeve neverbalne motivacije v tragediji Ajant, ki predstavlja poseben primer, saj je tu odločilni dejavnik motivacije Odisejeva izkušnja numinoznega.
Ogromna večina celovito ohranjene Pindarjeve poezije je povezana s športom: slavospevi (epinikiji), zbrani v štirih knjigah, so posvečeni zmagovalcem v različnih športnih zvrsteh na štirih vsegrških ...igrah. To je več kot zgolj zunanja pragmatična okoliščina: rodovnik zmagovalca je obvezna sestavina slavospeva, pesnik pa včasih tudi zelo nadrobno pripoveduje o zmagovalčevem podvigu, karieri in o športnih dosežkih njegovih prednikov. Športni uspeh je eden od vrhuncev človeškega življenja, vreden vseh naporov in izdatkov, vendar niti z njim človek ne more stopiti preko samega sebe: je trenutek, ki utone v senci minljivosti. Motiv športne zmage se tako razpira v temo človeške identitete, ki jo v Pindarjevem religioznem svetu odločilno določata hkratna bližina oziroma podobnost in nepresegljiva različnost od bogov.
Lirična poezija je zaradi različnih oblik antropološke redukcije v sodobni kulturi (»semantizacija« poezije, sociologizacija kulturnega obzorja, nevrokognitivna interpretacija literature) teže ...razumljiva in vse bolj marginalizirana. V nelahkem razmerju je tudi z literarno vedo, ki po svojem bistvu teži k ugotavljanju »fiksnih« resnic in oprijemljivih dejstev o pesmi, ki jih najdeva v opisu zunanjeformalnih lastnosti, pa tudi njene semantike, tako »notranje« kot »zunanje«: njenih medbesedilnih referenc, kulturnega, družbenega in zgodovinskega ozadja. Čeprav je to nesporno relevantno, pa se na ta način pušča ob strani celostno učinkovanje in dogodkovno bistvo lirične poezije in s tem tudi njen ontološki horizont. V ozadju teh težav je nekompatibilnost prevladujočih epistemoloških in kulturnih paradigem, ki se opirajo na predmetno zavest (predstave in samopredstave), in neposredne govorice lirike, ki deluje na predrefleksivno (nepredmetno) zavest, s katero je sebstvo v razmerju s samim seboj in z resničnostjo kot celoto.
PDF
