Posebnost je tudi nemsko glavno mesto. Od srednjega veka naprej je vsaka nemska drzavica imela svoje glavno mesto, npr. Prusija Berlin, Bavarska München. Po zdruzitvi drzavic leta 1871 v enotno ...Nemcijo je postal njeno glavno mesto pruski Berlin. Toda zavest o pripadnosti posameznih dezel, nastalih vecinoma iz nekdanjih drzavic, njihovim glavnim mestom se je ohranila in je opazna tudi v sedanji drzavni zvezni ureditvi. Po 2. svetovni vojni so zavezniki Nemcijo razdelili na dve drzavi z dvema glavnima mestoma: na Zvezno republiko Nemcijo (Zahodno Nemcijo) z Bonnom in Nemsko demokraticno republiko (Vzhodno Nemcijo) z Berlinom. Toda tudi tega so razdelili na dva locena dela, ki sta pripadala zahodni in vzhodni drzavi. Polozaj je zapletalo se dejstvo, da je bil Zahodni Berlin enklava v Vzhodni Nemciji. Nemci so Bonn zaradi njegove majhnosti in prvenstveno upravne funkcije pogosto porogljivo imenovali »vladna vas«; financno glavno mesto Zahodne Nemcije, Frankfurt ob Majni, pa, spet posmehljivo, »Bankfurt«; München je za mnoge veljal in se velja za »skrivno glavno mesto Nemcije«. Pisatelj Thomas Mann se leta 1891 ni preselil v Berlin, temvec v München, kjer je ostal do leta 1933, ko se je pred nacizmom umaknil v tujino. Izbira in trajanje njegovega bivanja ze samo po sebi veliko povesta o kulturni ravni bavarskega glavnega mesta. Berlin je spet v celoti postal glavno mesto po zdruzitvi obeh nemskih drzav leta 1991, ceprav so nekateri tej odlocitvi zaradi njegove zgodovinsko-politicne obremenjenosti oporekali. Razsvetljenstvo ni pomembno samo zaradi nastanka slovenske literarne prestolnice, temvec tudi zato, ker se je v tem obdobju polozaj Ljubljane kot upravnega mesta okrepil, saj so jo Francozi izbrali za glavno mesto Ilirskih provinc (1809-1813). To je preseglo njen dotedanji polozaj dezelnega glavnega mesta in pomenilo napredovanje proti polozaju glavnega mesta vecje drzavne enote, kot je dezela. Poleg tega sta si Zois in Kopitar s svojimi politicnimi vplivi prizadevala doseci ustanovitev Ilirskega kraljestva kot drzave Slovencev in drugih juznoslovanskih narodov v okviru Avstri je. To je bilo res ustanovljeno, vendar samo formalno in deloma, saj so ostale veljavne nekdanje dezelne meje. Ljubljana ni postala glavno mesto tega kraljestva v Avstriji, pac pa le ljubljanskega gubernija (Vidmar 2010: 276-288). Toda zamisel tega kraljestva ze vsebuje zamisel o Zedinjeni Sloveniji, ki je kot slovenski politicni projekt postala aktualna od sredine 19. stoletja naprej. Oba projekta sta pomembni stopnji na poti k slovenski drzavnosti, ki se je uresnicila sele z ustanovitvijo Republike Slovenije leta 1991. Kako zelo je bila Ljubljana odvisna od Dunaja tudi v literarnem smislu, prica dejstvo, da je almanah Kranjska cbelica moral tudi v dunajsko cenzuro. Toda ne h kakemu Nemcu, ampak k Slovencu Jerneju Kopitarju, ki almanahu ni bil naklonjen, zato ga je oviral. Primer, da politicno vplivni Slovenec zavira slovensko knjizevnost kot kak nerazumevajoci in nenaklonjeni tujec, pa v zgodovini slovenske knjizevnosti ni osamljen. Vrhunec je dosegel zlasti v drugi polovici 20. stoletja, v komunisticnem rezimu. 5 Velik preobrat v razmerju med mesti slovenske knjizevnosti je nastal po 1. svetovni vojni. Avstro-Ogrska je razpadla, Slovenci so bili presibak politicni subjekt, da bi realizirali koncept Zedinjene Slovenije, zato so ostali razdeljeni med Jugoslavijo, Avstrijo, Italijo in Madzarsko. Tudi prva drzava, v katero je vecina Slovencev vstopila z velikimi iluzijami, jih je zaradi srbskega unitarizma, politicne diktature ter razlik med srednjeevropsko in balkansko mentaliteto kmalu razocarala. Nova podrejenost se je navzven pokazala tudi v tem, da se njihovo ozemlje v Jugoslaviji upravno ni nikoli imenovalo Slovenija, ampak po razlicnih poimenovanjih od leta 1929 do zacetka 2. svetovne vojne Dravska banovina; Ljubljana je bila njeno upravno glavno mesto in se naprej prestolnica slovenske knjizevnosti. Nacrt o avtonomni banovini Sloveniji iz leta 1939 je zaradi izbruha 2. svetovne vojne ostal neuresnicen (Gasper Smid 1994). Med obema svetovnima vojnama je nekdanje slovensko literarno sredisce v Celovcu ugasnilo; Mohorjeva druzba se je morala umakniti najprej na Prevalje, potem pa v Celje. Zaradi italijanskega fasizma je zamrlo tudi slovensko kulturno zivljenje v Gorici in Trstu. Ta je v zacetku 20. stoletja kljub vecnacionalnosti postajal zaradi nekaterih slovenskih casopisov in organizacij eno od slovenskih literarnih sredisc, kar potrjujejo tudi tamkajsnja Cankarjeva predavanja. Po 1. svetovni vojni so Slovenci, ziveci v kraljevini Jugoslaviji, dobili novo glavno mesto Beograd, toda to ni nikoli pridobilo za slovensko knjizevnost taksnega vplivnega polozaja, kakrsnega je imel Dunaj. Med obema svetovnima vojnama se je kljub povecani politicni moci Slovencev, ki pa ni postala toliksna, kakor so pricakovali pred vstopom v kraljevino Jugoslavijo, prostor slovenske knjizevnosti zaradi politicnih razmer v Avstriji in Italiji skrcil na slovensko ozemlje v Jugoslaviji. Kljub srbskemu unitarizmu, ki je nadomestil germanizacijo, se je Ljubljana v primerjavi s polozajem v Avstro-Ogrski kulturno okrepila, saj je pridobila nepopolno univerzo in se nekatere institucije. Po 2. svetovni vojni je vecina slovenskega ozemlja pripadla »drugi« Jugoslaviji. Ljubljana ni bila vec glavno mesto banovine, temvec »Ljudske«, pozneje pa »Socialisticne republike Slovenije«, toda glavno mesto drzave je ostal Beograd. Ta se kljub novi politicni doktrini in ponavljanju floskule »bratstvo in enotnost nasih narodov« se vedno ni otresel srbskega unitarizma, ampak ga je na razlicne nacine ohranjal (npr. med vojno je smel biti v partizanskih enotah poveljevalni jezik slovenscina, po vojni pa je postala obvezna za vse vojaske enote po Jugoslaviji »srbohrvascina «; v slovenskih osnovnih solah je postala obvezna »srbohrvascina«, v drugih republikah pa slovenscina ni postala ucni predmet; v 80. letih se je pojavil nacrt »skupnih jeder« solskega pouka za vso Jugoslavijo). Tudi ta unitarizem je kot ilirizem v 19. stoletju, novi ilirizem v zacetku 20. stoletja in predvojni unitarizem varianta konstantnega poskusa enega od bliznjih juznoslovanskih narodov, da bi si Slovence podredil ne samo politicno, temvec da bi jih tudi nacionalno eliminiral. Zaradi politicne naivnosti Slovencev je njihova politicna podreditev v obeh juznoslovanskih politicnih tvorbah v 20. stoletju dobro uspevala, ovire pa so ostajale njihov jezik, kultura in knjizevnost, zato je politicno dominantni narod v obeh politicnih tvorbah obakrat poskusal izvesti tudi kulturno asimilacijo Slovencev. Ta je v bistvu identicna s poskusi germanizacije, italijanizacije in madzarizacije Slovencev, samo geografska smer, od koder je prihajala juznoslovanska asimilacija, se je spremenila. Ob tem je mogoce opazovati, kako se slovenska moc ni mogla enakovredno kosati niti z medvojnim okupatorjem niti z drugimi tujimi povojnimi politicnimi subjekti, zato se je preoblikovala v introvertirano agresivnost, nacionalni sadomazohizem in nacionalno samodestrukcijo.
Celovec surpassed Ljubljana not only by having the largest and most successful Slovene publishing house, but also with its literary journal, Slovenski glasnik (1858-1868), edited by Anton Janezic, ...who used some literary works by »Carniolan« authors to enforce higher aesthetic standards for Slovene literature of the kind Ljubljana did not enforce. A journal of comparable significance was published in Ljubljana no earlier than in 1881, when Ljubljanski zvon was opened. The Celovec journal Kres (1881-1886) was not able to compete with it. By that time the majority of the best Slovene literary talents in Carniola and neighboring lands, like Anton Askerc and Simon Gregorcic, had oriented themselves to the capital city of Carniola. In 1888, Catholic-oriented writers from all Slovene regions received their own journal, Dom in svet. Both journals continued to be the main Slovene literary channels until the end of WW II. Because they introduced various literary trends, they were also the foundation for the development of all Slovene literature. The journal Zvon, published in Vienna by Josip Stritar in 1870 and again between 1876 and 1880, filling a void between Slovenski glasnik and Ljubljanski zvon, indicates how difficult it was for Ljubljana to win recognition as the seat of literature, since it was incapable of bringing out a major Slovene literary periodical until 1881, one that could compete with Slovene literary journals published elsewhere. 5 A great reversal in relationships between Slovene literary cities occurred after WW I. The Austro-Hungarian Empire had broken apart, and Slovenes were politically too weak to realize the concept of United Slovenia, and so they were divided between Yugoslavia, Austria, Italy, and Hungary. Most Slovenes entered into their first state, Yugoslavia, with great illusions. They were soon disappointed because of Serbian unitarism, political dictatorship, and differences between Central European and Balkan mentalities. Their new subordinate position was flagged by the fact that the Slovene territory in Yugoslavia never received the administrative name »Slovenia «. After having various names, it was designated as the Drava Banate from 1929 until the beginning of WW II, with Ljubljana as its administrative capital city and seat of Slovene literature. The 1939 plan for an autonomous Banate of Slovenia was never realized because of the outbreak of WW II (Gasper Smid 1994). The former Slovene literary center in Celovec faded between the two wars. The Mohorjeva druzba moved first to Prevalje, and later to Celje. Slovene cultural life in Gorica and Trst also wained under Italian fascism. Despite its multinational character, at the beginning of twentieth century Trst was becoming one of the Slovene literary centers thanks to certain Slovene journals and organizations, as Ivan Cankar's lectures there attest. After WW I, Belgrade became the political capital for Slovenes living in the Kingdom of Yugoslavia. However, Belgrade never became as influential in Slovene literature as Vienna had been. Due to the political conditions in Austria and Italy between the wars, the Slovene literary space was reduced to the Slovene territory in Yugoslavia. This happened despite the increased political power of Slovenes, which was not actually as significant as expected before they joined the Kingdom of Yugoslavia. Despite Serbian unitarism, which replaced Germanization, Ljubljana, with the help of newly established institutions, including a partial (incomplete) university, strengthened its cultural status in comparison to the one it had in the Austrian-Hungarian Empire. With respect to political, economic, and cultural potential, Ljubljana is not able to compete with foreign metropolises. However, when Slovenia is compared to other, larger nations that do not have their own state, Ljubljana as a capital of an independ ent state is, with respect to Slovene literature, in a favorable position. In general, production, distribution, and reception of the national literature are optimal within a nation state; however, they are not and never will be ideal. A people's political independence in the form of a nation state is reason in itself for forming governmental institutions. These simultaneously stimulate concentration of educational and cultural institutions and directly or indirectly accelerate the development of literature. Most Slovene writers live in Ljubljana, where the seat of their national professional society, the Drustvo slovenskh pisateljev Slovene Writers' Society is located, and the seat of the international association PEN. It is also the place where most of the Slovene literary journals are published, and it has the most active publishers and theaters that stage Slovene playwrights' works. There are also the majority of libraries, including the central national library, which has the largest collection of books and of Slovene writers' manuscripts. The majority of educational institutions are there, as well as three of the most active research institutions for Slovene literature (Slovene Studies and Comparative Literature at Ljubljana University's Filozofska fakulteta, and several departments at the Research Center of the Slovene Academy of Sciences and Arts). Even without a detailed listing of facts and other data, it is obvious that Ljubljana is the seat of Slovene literature. The capital city of the Slovene state has finally become the identified with the seat of Slovene literature. It accepts other Slovene literary centers as legitimate.
This article proceeds from the finding of the German sociologist Georg Simmel, who claimed that every city is "individualized" by its residents. Slovenian writers do the same with Ljubljana through ...their professional, cultural, and political activity, and direct or indirect depictions of the city in their literary works. This process is illustrated by Ivan and Izidor Cankar, Vladimir Bartol, Edvard Kocbek, and Vitomil Zupan. These examples form the basis for developing a typology of the relationship between Slovenian writers and Ljubljana. PUBLICATION ABSTRACT
Geografske analize ugotavljajo raznovrstnost glavnih mest, njihovo premičnost in nestalnost. Za zgodovino slovenske književnosti je značilno ločeno obstajanje glavnega mesta države in glavnega mesta ...nacionalne književnosti, imenovano literarna prestolnica. Ta se je v zgodovini oblikovala počasi, zaradi družbenopolitičnih razmer pa so poleg nje nastala v drugih delno slovenskih ali popolnoma tujih mestih tudi manjša središča slovenske književnosti. Med prestolnico nacionalne književnosti in njenimi središči obstajajo različna literarna razmerja, ki so posledica političnih procesov.
This article analyzes the genre and narrative aspects of Drago Jancar's novel To noe sem jo videi Q. Saw Her That Night, 2010), in which it also establishes elements of a crime story and parable, and ...draws attention to the novel's paradoxical effect The novel is an autonomous literary work, but it nonetheless extends beyond fiction into an extraliterary or historical area. PUBLICATION ABSTRACT
Bil sem tedaj v sedmem razredu humanisticne gimnazije v Celovcu (Bundes- Gymnasium in Klagenfurt, Völkermarkter Ring 27). Prvih sest razredov gimnazije sem bil v internatu Marijanisca na Plesivcu ...(Tanzenberg). Tam je izhajal od leta 1952 do leta 1958 slovenski dijaski list z imenom KRES, katerega je izdajal Florjan Lipus. V Kresu sem tedaj objavljal pesmi, balade ter tudi clanke in crtice pod psevdonimom »Ermanov Vrh« (po domace se je pri nas reklo »pri Ermanu«). Rodil sem se 6. 6. 1940 v vasi Graben 4, obcina Dobrla vas (Eberndorf), okraj Velikovec (Völkermarkt). Ljudsko solo sem obiskoval v Kazazeh (Edling), potem sest razredov gimnazije na Plesivcu, sedmi in osmi razred pa v Celovcu, kjer sem junija 1959 tudi maturiral. Jeseni istega leta sem se vpisal kot student na pravno fakulteto univerze na Dunaju. Po koncanem studiju prava sem postal uradnik, najprej v okviru ministrstva za socialne zadeve in od leta 1972 naprej kot visji uradnik v Uradu zveznega kanclerja Republike Avstrije. Tam sem ostal do upokojitve leta 2003. D r u g o p i s m o. - Naslov na ovojnici: Stud. gimnazia, Dobnik Ulrich ime in priimek sta podcrtana s pisalnim strojem, Celovec (Klagenfurt), Tarviserstrasse 16/I, Kärnten Austria. Postni pecat na tej pisemski ovojnici ni ohranjen, ker je bila po prejemu pisma znamka odtrgana zaradi filatelisticnega vzroka. Izvirnik pisma hrani naslovljenec na Dunaju. - F. S. FINzGAR: pisatelj je svoj naslov v zgornjem levem kotu odtisnil z osebnim pecatom, ki ga je pomocil v posebno blazinico z vijolicastim crnilom. - 12/XI 1957: ta datum v zgornjem desnem kotu je Finzgar napisal rokopisno z zelenim crnilom. - vzorno: besedo je pisatelj podcrtal z zelenim crnilom. - Rokopis ti vracam in te lepo pozdravljam: v besedi rokopis manjka v izvirniku zlog -ko-, ki ga je pisatelj pozabil natipkati; za besedo vracam je postavil piko in po vecjem presledku nadaljeval z malo zacetnico in te lepo; urednik meni, da je pisatelj celotno besedno zvezo nazadnje pojmoval kot en stavek, zato je v prepisu opustil pisateljevo piko in presledek.
Srečko Kosovel (1904–1926) died too young to publish a collection of poetry. He left only a wealth of manuscripts, most of which are hardly legible. Therefore Anton Ocvirk needed decades to decipher ...Kosovel's manuscripts and collect and publish his collected work. But after a thorough review of Kosovel manuscripts it became clear that some poems were missing in Ocvirk's edition. They are now critically presented in this book.
PDF
